Deset dolgih kratkih zgodb Brine Svit, sicer avtorice številnih priljubljenih romanov, je deset variacij na temo ljubezni, ko se glavne junakinje in junaki znajdejo na točki preloma zaradi smrti, odtujenosti, selitve, obsesivnosti, samote …
Novele govorijo o novih začetkih in o odkrivanju stvari v sebi, ki jih nismo poznali, govorijo o tem, kako iznajdemo nekaj, kar nas presega in to podarimo, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.
»Samo da je že skoraj noč in bo treba prižgati luči, če se bosta hotela videti. In nenadoma, ne da bi dobro vedel zakaj − zaradi tega, kar je pravkar izrekla, zaradi načina, kako stoji pred njim, zaradi njenih kratkih las, golega obraza, odkritega pogleda, brez kakršnekoli samoljubnosti … Ali morda zaradi česa drugega, želje po drznosti, ja, drznosti, da bi sledil svojim željam in ne željam drugih − noče, da bi odšla. Enostavno ne sme odpreti vrat in izginiti v noč.«
Ker sem Noč v Reykjaviku komaj prebrala sem tole vzela v roke samo z razlogom, ker so jo ostali noro kupovali (delam v knjigarni) in sem hotela videti/prebrati kaj je na tem. Rekla sem si: prebrala bom ene tri zgodbe, da vsaj vem primerno svetovati strankam. Bila sem presenečena. Vsaka zgodba me je vlekla naprej v novo. Zgodbe so življenjske, realistične, niso pocukrane, predvsem je pa knjiga kot naše življenje. Na trenutke kruto, brez izhoda vendar na koncu tunela... posveti luč. V vsakem primeru.