»Kdor bo prebral to brezupno zajetno knjigo, bo lahko mirno začel pisati kriminalke.«
»Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo: odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno femme fatale nekoga zapeljuje in prepričuje, naj se ji pomaga znebiti moža, starega, dolgočasnega in bogatega. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popolni zločin.«
»Rekel bom le to: kdor bo prebral to brezupno zajetno knjigo, bo lahko mirno začel pisati kriminalke. Če jih že piše, toliko bolje – v tej knjigi, v tej panorami noir situacij, bo dobil ideje za nove in nove zaplete ter nove in nove razplete. Filmi noir so bili namreč odlično zapleteni in odlično razpleteni, inteligentni in lucidni, vznemirljivi in nevarni, kompleksni in igrivi, zviti in zaviti, niansirani in čudovito nelinearni, turbulentni in komaj obvladljivi, že kar svobodni, polni sunkov, izboklin, zasukov in preobratov, tako obsedeni s popolnim zločinom in s tako živim smislom za puzzle, ekstremne emocije, eluzivnost identitete in paradoks, da niso zaupali niti lastnemu zapletu, kaj šele lastnemu razpletu.«
»Filmi noir so zgodbe o zadihanih ljudeh, angelskih morilcih, nevrotičnih kriminalcih, morbidnih mazohistih, brezposelnih klatežih, pasivnih outsiderjih, nihilističnih mesečnikih, degradiranih amnezikih, lažnih mentalistih, impulzivnih narcisih, deprivilegirancih, odtujencih, neprilagojencih, razlaščencih, brezdomcih, sleparjih, špicljih, obsedencih, izsiljevalcih, zastraševalcih, uničevalcih, pogubljencih, morilcih in barskih pevkah, ki poplesavajo z nelagodjem, tesnobo, resentimentom, paranojo in smrtjo. Nikoli ne srečajo prijatelja. Drugih se bojijo. Svet se jim zdi tuj. Sami izgledajo kot imigranti, ki so ravno prišli v Ameriko. Občutka pripadnosti nimajo. Vse pa obseda občutek krivde.«
Zlom borze leta 1929 in huda gospodarska kriza, ki je temu sledila, sta pričakovano pustila močne sledi tudi v filmski industriji, ki se je bila prisiljena prilagoditi novim, težkim časom, ko se zaradi splošne recesije ljudem preprosto ni več izplačalo hoditi v kinematografe. Velike ameriške sanje so se zdrobile pod težo tekmovalnega, požrtnega in uničujočega sistema kapitalizma, ki je v ljudeh začel prebujati najhujše impulze; pohlep, sadizem, glorifikacija koristoljubnosti in nasilja ter cinizem. Na temeljih tega “novega” sveta se je rodil tudi filmski žanr kriminalnih melodram, imenovan film noir, ki jih z današnjega vidika lahko obravavamo kot zgodovinski dokument oziroma odslikavo negotovih časov, ko je človek sam sebi postal najhujši sovražnik in sta mu seks in denar pomenila več kot on sam. Filmov noir ni zanimala svetloba, ampak tema; odvijali so se ponoči in v urbanih blodnjakih, kjer so se arogantni, cinični in vsega naveličani liki z vsakim novim korakom oddaljevali od cilja, ki so ga sprva želeli doseči, temu primerno pa so pogosto doživeli nesrečne in tragične konce. Na nek način bi lahko rekli, da je bil film noir nekakšen anti-film, ki je namerno kršil vsa pravila in si podredil tok filmske zgodovine.
Če umreš, preden se zbudim je obsežna, skoraj tisoč strani dolga knjiga, v kateri Marcel Štefančič jr. na dolgo in široko, pa vendar hkrati na berljiv in duhovit način predstavi tako kronološko zgodovino razvoja filma noir kot tudi vsebine (skoraj) vseh filmov, ki spadajo pod ta žanr. Knjiga ne vključuje klasičnih recenzij, ampak bolj filozofske analize posameznega filma in kako je ta umeščen v čas zlateda obdobja filma noir. Štefančič, ki se je zadnja leta kot filmski kritik (še bolj pa kot politični komentator) nekoliko izpel in obtičal nekje med pubertetniškim kričanjem v prazno in pretenciozno mentalno masturbacijo, je tokrat (spet) v vrhunski formi. Pričujoča knjiga namreč ni zgolj dragocen filmski učbenik, ampak tudi nekakšen priročnik za vsakogar, ki bi se rad izbrusil v pisanju kriminalk, vendar ne uspe priti do navdiha. Če umreš, preden se zbudim je knjiga z jasno rdečo nitjo, fenomenalno strukturo in spisana z briljantno preprostostjo, ki jo pri Štefančiču pošteno pogrešamo.
Knjiga, ki bi jo moral v svoji zbirki ne zgolj vsak oboževalec filmov noir, ampak ljubitelj kriminalk nasploh.