Z Medejo je Dane Zajc izbral nov dramski žanr, pri katerem si je kot idejno podlago izbral starogrški mit. Izhajal je iz Evripidove Medeje, vendar si je pustil veliko prostora za svojo interpretacijo – tako vsebine kot tudi forme teksta. Uvedel je nove osebe (ki so pri Evripidu morda le omenjene ali nakazane), obenem poosebil zbor, dodal nove dogajalne prostore in časovne preskoke. Cikličnost dramskega besedila je ena najbolj prepoznavnih lastnosti - kar že na samem začetku dramo označi kot besedilo brezizhodnosti, »vračanja brez vrnitve« oziroma neskončnega konca. Mitska zgodba poteka v obliki krožnice in ne linearno.
Dane Zajc se je kot eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja uveljavil z ostrino skoncentrirane misli in presenetljivo svežino izraza. Njegovo ustvarjanje obsega poezijo in dramatiko (t.i. poetična drama), njegovi eseji in intervjuji sodijo v vrh slovenske literarne esejistike. Bil je tudi tudi pomemben ustvarjalec otroške in mladinske književnosti. V zadnjem desetletju je aktivno sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom, nastopila sta na številnih odrih v Sloveniji in v tujini. Umrl je 20. oktobra 2005 za posledicami raka.
Počasi se bom spremenila v Zajc eksperta in bom imela svoje predavanje z naslovom zgodovina avantgard na filofaksu kjer bomo analizirali Zajceve simbolike in povezave in se imeli blazno fino.