Igralka Saša Pavček svoj osnovni poklic ves čas druži s pisanjem in predvsem prepleta s poezijo. Po opaznem prvencu Obleci me v poljub (2011), v katerem je bila v ospredju moč in nemoč ljubezenskega odnosa, namenja tokrat svojo pesniško in človeško občutljivost in pozornost svojim dragim, ki jih ni več: očetu, mami, bratu, nonu, noni, prababici, teti, živalim, igralskim kolegom.
Ob tem se ves čas trpko sprašuje tudi o svojem življenju in premišljuje smisel o(b)stajanja in vztrajanja v času, ki tudi zanjo polagoma zastaja. Pesmi, ki so, ob vsej svoji zamolklosti, hkrati ljubeči obredi spominjanja in poslavljanja, povezuje v trdno celoto subtilna likovna oprema Mateje Kavčič.
»Ptice ne pojejo, ker imajo odgovore, ampak ker imajo pesmi,« pravi afriški pregovor. In tako poje tudi Saša Pavček: doživeto, iskreno, iz duše in srca, ki živo utripa. V pesmih so radosti in bolečine, je ljubezen in je smrt. In je praspomin boginj o zemlji in ženski povezanosti. Ta gosta snov je hrana za pesmi in za v temini časa preplašeno srce.«
Poezija, ki se te dotakne, ker v njej čutiš bolečino vseh verzov njene družine. Nujno je izpostaviti nežno realne ilustracije, ki so enakovreden del lepote zbirke in jih he potrebno pogledati tako natančno kot vsako poezijo.
Poezija ni moja močna točka, zato sem hvaležna različnim bralnim izzivom, ki me pripeljejo do takšnih nepričakovanih biserov. Za najnovejšo zbirko pesmi Saše Pavček lahko rečem, da ne vem, kdaj se me je poezija nazadnje tako dotaknila. Pesmi lepo dopolnjujejo tudi čudovite ilustracije.
"Vsrkati toploto sonca, počivati ob luni, blagrovati zemljo, vodo, dež in mehek sneg, iz čiste radosti, poklanjati cvetove, zreli sad, na jesen položiti listje h koreninam, v hvaležnosti, da so."
Čudovita pesniška zbirka. Prelepe besede, zastale med platnicami v spremljavi nežnih botaničnih ilustracij. Razmišljanja o pomembnih življenjskih vprašanjih, ki te pomirijo, ko vidiš, da v tem spraševanju in čustvovanju nisi sam.