Roman o Caminu je hvalnica človeškemu osvobajanju ...
Niti koraka več je najnovejše delo Janje Vidmar, priljubljene slovenske pisateljice, ki je tokrat zasnovala leposlovni roman z nadihom potopisa. Pot po delno prehojenem Caminu Frances, eni najbolj obleganih romarskih poti na svetu, je zgolj okvir, v katerega je umeščena zgodba o večnem razkolu med svetom in človekovo notranjostjo, pospremljena pa je z arhetipsko preživetveno izkušnjo sodobnega človeka.
Neomajna sestrska povezanost prvoosebno pripovedovalko Alenko vodi po stezah romarskega Camina, kjer se sedanjost prepleta s preteklostjo, ta pa je zaznamovana s smrtjo ljubljene osebe. Alenka je namesto življenja izbrala spomine, saj je okrog mladostne ljubezni spletla nesmrtno zgodbo in jo z leti povzdignila v mit. Prav zato jo na pragu zrelih let povsem dotolče nepričakovana novica o sestrini neozdravljivi bolezni.
Hudo bolna sestra Damjana je na Alenkina ramena preložila zanjo nepredstavljivo preizkušnjo – v njenem imenu mora prehoditi pot, v pomen katere ne verjame, še več, po treh desetletjih mora sama zdoma in za priprave ima komaj kaj časa. Alenkin strah pred življenjem zahteva brutalen vpogled vase in šele naključno srečanje s Švedom Rogerjem ter njegova strast do življenja ji pomagata pri soočenju in preseganju starih vzorcev.
Niti koraka več je roman postavljen na Camino, svetovno znano romarsko pot, ki je zaznamovala tudi življenja mnogih Slovencev.
Ker me pritegne prav vsak pootopis o Caminu, čeprav tam še nikdar nisem bila in dvomim, da se bom tja kdaj odpravila, me je seveda poklical tudi roman o Caminu. Toda... Plusi knjige: avtorici uspe izjemno dobro vkomponirati zanimivosti in znamenitosti poti iz Camina v zgodbo samo, ki se večidel dogaja prav na romarski poti. Dobro uspe držati ritem in vplesti nekaj zelo dobrih misli in razmišljanj. Vendar pa.. že od samega začetka mi je šla glavna protagonistka, milo rečeno, na živce. Njeno življenje zgolj do dvajsetega leta, nato trideset let žalovanja, se mi je zdela tako skrajna značilnost, da me je vseskozi motila. Ravno tako njena ciničnost in neprijaznost. Poleg tega mi je bistven del romanja deloval nekakšen lov na moškega, tri ženske, en moški, nato še eden... Morda Camino deluje tudi tako, o tem ne bi sodila. Kljub temu pa nekaj luštnih karakterjev, prijateljstvo, ki se lahko zgodi na poti, pomoč romarjev drug drugemu in še marsikaj. Moje mnenje je vsekakor, da si bom ta roman zapomnila dlje kot kakšnega drugega, najverjetneje ravno zaradi teh motenj, pa tudi zaradi tega dela poti, ki ga avtorica vendarle izvrstno opiše. Vsekakor je lažje napisati potopis, kjer opisuješ to, kar se ti je dogajalo, kot pa uvrstiti roman na samo pot, in napisati avtentično, hkrati pa iz tega narediti zgodbo.
Res sem se veselila branja te knjige. Do prvih 30 strani. Potem sem bila pa že rahlo sita govora o žuljih in ta občutek ni minil do konca knjige. Čeprav ob branju pohodniškega romana pričakuješ vsaj nekaj tega, pa sem vseeno pričakovala še kaj več o sami hoji po Caminu. Namesto tega knjiga postreže s kupom mečkanja po raznih albergih (ob toliko dnevno prehojenih kilometrih nekoliko nerealno, ni res?), dolgočasne, predvidljive in do kraja nadležne like, nerazumljivo preskakovanje med dogodki in predvidljiv konec. Zasnova knjige pa je dobra. In nekaj svetlih utrinkov so nekatere precej izvirne misli avtorice.
Glede na nekatere zelo negativne kritike, nisem bila prepričana ali me bo ta knjiga potegnila vase, vendar sem si na koncu pustila, da si sama ustvarim sliko. Na trenutke je glavni lik res malce pretiran, ker je Alenka precej ''jamrava'', ampak roko na srce, saj smo Slovenci večinoma v družbi precej jamrav narod - vse nam ''fali'' in nič nam ni prav ;). Tudi, če je lik nekoliko starejša ženska, se nisem poistovetila z njo prav na nobeni točki. Vendar me to vseeno ni odvrnilo od branja. Mislim, da sam potek zgodbe na začetku nastopi malce raztreseno, ker zgodba precej skače med Alenko na Caminu sedaj in bližnjo preteklostjo, vendar se kaj kmalu ''pobere'', da postane bolj zanimiva. Komentarje drugih bralcev, ki sem jih zasledila, da je zgodba ''klišejska'', meni se ni zdela pretirano ''klišejska''. Sama ne berem preveč rada ljubezenskih romanov/ romanc, ker se mi zdijo pretirano osladne že po prvih nekaj straneh (redke so izjeme), vendar se mi ta roman ni zdel tako slab, da bi bil potreben tolikšne negativne kritike, ki sem jo zasledila. Prej kot ''klišejska'' se mi je zdela osrednja zgodba glavnega lika morda nekoliko že slišana, če ste brali nrp. Cheryl Strayed ali druge podobne življenske zgodbe, a menim, da ni spet toliko podobnosti. Razen pri tem, če primerjamo, da gre ženska na pot in da premleva na poti neko svojo travmo iz preteklosti. Janjo Vidmar sem precej brala v najstniških letih z njeno mladostniško literaturo, ki se mi je takrat zdela ok, ampak sem vesela, da se je lotila tudi romanov za odrasle in me s to knjigo ni razočarala. Sploh nekje po prvi tretjini knjige se mi je zdelo, da je zgodba dobila svoj ''ritem''.
“Življenje je bilo nepopisno več od skupne vsote vsega, s čimer sem ga skušala zapolniti. Bilo je vse tisto, kar mi je ušlo izpod nadzora. In vse, čemur sem se odrekla. Življenje so bili vsi, ki so odšli brez slovesa, da bi me razsrediščili. Prepustili sebi. Ali drugim.” (str. 298)
Knjigi ne bi mogla pripisati neke večje literarne vrednosti (veliko boljši se mi zdijo avtoričini mladinski romani), bila pa mi je dragocena, ker sem Camino prehodila tudi sama in sem preko zgodbe lahko obujala spomine na pot in celo izvedela še kaj novega. Prvi del knjige mi je bil manj zanimiv, glavna junakinja mi je bila antipatična in nikakor nisem mogla razumeti njenega notranjega sveta. V drugem delu (v mislih imam opis poti in dogodkov na njej) pa se mi je zdela njena osebnost veliko bolje razdelana, notranji boji in strahovi zelo dobro zarisani, doživljanje sveta in ljudi okrog sebe pa docela človeški in taki, kot jih izvabi iz človeka Pot. Čeprav je opis Camina in pohodnikov precej stereotipen, pa se ne bi mogel bolj približati realnosti te poti, na kateri se prav zares znajdejo pohodniki z vseh vetrov in vsak s svojo zgodbo in razlogom za Pot. Knjigo bi priporočila vsem, ki se zanimajo za romanje in bi si pred tem radi razširili obzorje, ob tem pa prebrali še (z vsako stranjo bolj) napeto zgodbo, navsezadnje pa tudi tistim, ki so Camino že prehodili in bi radi svoji izkušnjo ponovno prevprašali.
Popotovanje, ki nazorno prikaze znano romarsko pot Camino skozi oci Alenke, ki dozivlja pot kot del soocanja s svojimi zivljenjskimi izkusnjami. Priporocam!
Knjiga mi je bila vsec predvsem zaradi opisa poti in njenega dozivljanja. 30 let zalovanja je malo pretirano. Malo me je zmotil tudi konec poti. Se pa lepo bere.