Ko Brina Svit sredi noči pristane v Thiruvanathapuramu, glavnem mestu Kerale na skrajnem jugu Indije – Ne želi si lahke poti je namreč resnična pripoved – in jo indijski šofer pripelje skozi redke vasi in temačen gozd do ajurdvedskega centra, kjer bo sledila zdravilni kuri za bolečine v hrbtu, si ne predstavlja najbolje, kaj jo čaka za velikimi železnimi vrati.
Modrost tisočletne medicine s svojimi natančnimi zdravilnimi metodami in obredi? Divja, tropska narava s stoletnimi drevesi in obveznimi krokarji, ki se začnejo glasno prerekati že ob zori? Kozmopolitska druščina gostov, ki se prihajajo zdravit v Keralo z vseh koncev sveta? In predvsem, po nekaj brezskrbnih in idiličnih dnevih, še en, nepovabljen gost: virus, ki v tistem času – v začetku marca 2020 – še nima imena.
Kaj se zgodi, ko se nebo grozeče zatemni, ko se zaprejo železna vrata zdravilnega centra in njegovi gostje postanejo ujetniki in hkrati osebe zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi? Ko se zdravljenje spremeni v grožnjo bolezni in meditacijo o svetu, ki nikoli več ne bo tak, kot je bil.
Hitro in površinsko branje, pa ne za to, ker me ne bi zanimalo, ampak zato, ker se nimaš v kaj poglabljat… tako velike teme, kot so zavrnitve, bolezen, čiščenje telesa in duha, potovanje, eksotična dežela, duhovnost, smrtnost, svetovna epidemija… avtorica pa o vsem tem samo namiguje… ni mi čisto jasno, kaj je želela pisateljica doseči s to knjigo…
Lahkotno branje, ki prikazuje se zadnje dneve svobode pred zapiranjem sveta pred pandemijo. Avtorica v Indiji isce pobeg iz ponorelega sveta in na koncu dobimo obcutek, da je razočaranje nad tako hitrim zakljuckom bivanja in preciscevanja dejansko tudi zalost ob spoznanju, da nikoli vec ne bo tako, kot je bilo.