Samo domov me pelji

by Igor Karlovšek

Skoraj usodna prometna nesreča preplete življenji moškega in ženske v zrelih letih. Po strastni avanturi se njune poti ločijo, a ne za dolgo, nadaljevanje njune zgodbe pa je presenetljivo za oba – in tudi za bralca.

Igor Karlovšek s svojim novim romanom prikazuje to, o čemer domala ne govorimo: da ima strastna ljubezen raznolike obraze in da nikakor ni omejena le na mlada leta. Ob tem pa subtilno razpira vprašanja, ob katera slej ko prej zadene sleherni med nami: kako pomagati hudo trpečemu, umirajočemu bližnjemu v njegovih zadnjih, pogosto najhujših in najdaljših trenutkih? Koliko lahko ljudje vzdržimo, prenesemo, kje je prag, kjer se naša racionalnost zlomi in nas vodijo impulzi, goni? V kaj vse nas vodi ljubezen do bližnjega, kaj vse smo pripravljeni storiti v potrebi, da bi ga zaščitili?

424 pages

Published January 1, 2021

Reviews

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

Roman se v veliki meri dogaja na sodišču. Šestdesetletna Vida, profesorica in prevajalka, je obtožena, da je umorila svojega hudo bolnega moža. Nekaj dni pred tem je izmučena od skrbi zanj pobegnila iz domače hiše brez denarja in dokumentov in se dobesedno vrgla pred avtodom. Po skrajno čudaškem in neverjetnem izletu z voznikom avtodoma, Jožetom, se je vrnila domov. Jožetu ni povedala niti svojega imena, a on jo uspe najti in seveda se nesmrtno, fatalno zaljubita. Ah.

Karlovšek lepo piše, stavki krasno tečejo, čudovite primerjave, ... a ne morem prenesti te sluzaste sentimentalnosti, ki se razliva čez strani romana. Ne, sploh nisem cinična. Ampak kar je preveč, je preveč. Avtor je po izobrazbi pravnik, deloval je kot odvetnik, a dogajanje na sodišču je prikazano tako, da mu kot bralka težko verjamem. Sodna dvorana je le kulisa za patetično ljubezensko melodramo.

Vida je oseba, ki bi jo človek lažje fizično nosil kot prenašal njen karakter. Do neznosnosti pravičniška, trmasta, ... seveda se dá razumeti njene reakcije v skrajno stresni situaciji, a kasneje, med sodnim procesom, vztraja pri svoji vlogi žrtve in si ne pusti pomagati. Hkrati je kot oseba v romanu postavljena na piedestal popolne ženske - njen mož je bil grozen, materialist, varal jo je, ... vsi trije otroci so pohlepni egoisti, skregani med seboj (le kdo jih je vzgajal?), ima nekaj vnukov, a zanima jo le ena od njih, ... in potem naleti na Jožeta, ki se na prvi pogled zaljubi vanjo, mimogrede jo pa še zagovarja na sodišču, ker je slučajno odvetnik. Kar je zelo težka naloga, ker mu Vida ne zna oziroma ne želi povedati, kaj se je zgodilo, ter ne spoštuje njegovih nasvetov.

Roman odpira zelo zanimive in pomembne teme, a žal izzveni kot sentimentalna melodrama, polna patosa.