Sigmund Freud se je do konca življenja spraševal, kaj hoče ženska, in ni našel odgovora. Priznana novinarka in publicistka Irena Štaudohar v svoji knjigi raziskuje življenja posebnih žensk, da bi odgrnila tančico tega zapletenega vprašanja. Zanima jo, ali je ženska lahko svobodna, zaljubljena in hkrati srečna ali pa je ta želja vedno obsojena na neuspeh. Danes se namreč zdi skorajda bogokletno pisati in premišljevati o tem, da nas ne oblikujejo le okolica, pamet in talenti, temveč tudi strasti in ljubezni. V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, odnose brez bolečin in intimnost brez tveganja, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena.
Zgodbe teh žensk so velik navdih, saj so imele pogum, da so bile romantične in strastne, obenem pa so bile glavne junakinje svojih življenj. Tu so pisateljice Colette, Doris Lessing in Nora Ephron, zanosne pustolovke Robyn Davidson, Karen Blixen in Nan Shepherd, intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, razvpiti igralki Zsa Zsa Gabor in Jeanne Moreau, pa tudi Erica Jong, Lee Miller, Georgia O’Keeffe in mnoge druge, ki so, ne da bi pomislile na nevarnosti in brez jasnih načrtov za prihodnost, živele tako, da so uresničile svoje talente, dihale svobodo in odprle srce.
V zadnjih letih smo doživeli poplavo knjig o ženskah in puncah in dekletih, ki nas prepričujejo, da se je treba nenehno boriti, dvigati glavo, stisniti pesti, zdržati še malo, ob tem pa še najti nov kemični element, preleteti Atlantik in zanetiti revolucijo. Kaj pa, če se večino časa počutiš majhno, če si namesto napada na Bastiljo želiš le sprehoda po gozdu, ali pa kakšno uro miru za branje? Kaj pa tiste ženske, ki so jim moški šibka točka, ki se izgubljajo v njihovih sladkih lažeh, ki svojo življenjsko moč črpajo iz ljubezni? Irena v svoji knjigi Kaj hoče ženska? ne piše o ženskah, ki bi jim lahko nadeli sveti sij upornic. To so bolj ženske, ki so se zazrle globoko v puščave, gore, vojne, brezno in človeške duše. Predvsem pa so ženske, ki so znale na takšen ali drugačen način pripovedovati velike zgodbe o naravi, človeštvu in sebi. Kaj hoče ženska? Še več takšnih knjig, ki jo slišijo, vidijo in razumejo.
Irena Štaudohar v knjigi Kaj hoče ženska zapiše besede, ki jih je izrekla Diana Vreeland, da je treba bralcem dati ne tisto, kar si želijo, ampak tisto, o čemer še sami niso vedeli, da si želijo. Zame pa velja, da je bila ta knjiga točno tisto, kar sem si želela prebrati, a brez knjižnega izziva z rubriko Uspešne ženske, bi bržkone pri meni ostala spregledana. V branje se ne podajam s pričakovanji, toda preden sem odprla to knjigo, me je vseeno spreletelo: hja, zgodbe uspešnih žensk, nekaj biografij, kup podatkov... preveč bo vsega. In zdaj, po prebranem, pišem to mnenje, da še kakšna, ki je ni brala, poseže po njen. Kajti... ta knjiga bo definitivno pristala med naj knjigami, prebranimi v 2023. Kako zelo polna navdiha, spretno napisana, izjemno tekoča in zanimiva je. Kolaž žensk, ki so izstopale, ker so ravnale po svoje, katerim se je življenje odvijalo po normah strasti, ki so jo živele v svojih življenjih, po tem, da jih je nosil tok ljubezni, ki je bil včasih uničujoč, večkrat je prevladal, jih pahnil v tesnobo, žalovanje, depresijo, panične napade, a te ženske so si drznile živeti svoje sanje. Mnogo jih srečamo v tej knjigi, za precej njih sem slišala prvič. Igralke, urednice, pisateljice, slikarke, umetnice, a prav sem je bila skupna prav strast: moških, žensk, življenja, narave. Avtorica ne opisuje prav teh žensk, zaradi njihove uspeha ali pomena v svetu; ne, opisuje jih, ker so bile drugačne in ker so si drznile živeti drugače. Izjemno všečno mi je bilo to pisanje o teh ženskah, ne od točke a do ž, pospremljeno tudi z Irenimim razmišljanjem o različnih temah, tudi o knjigah. Vnesla je kar nekaj primerjav, ko so tudi knjige odločilno vplivale na življenjske odločitve. Ali recimo tale zapis: "Pri tem sem se spomnila, da v novodobni seksualni uspešnici Petdeset odtenkov sive ni veliko teksta za podrčtavanje, ni hrane za misli niti za telo (čeprav je to, kaj je sekssi, pač vedno stvar okusa), saj gre za knjigo, ki je kot slaba hitra hrana, bralke jo bolj listajo, kot berejo; od enega slabega prizora s šeškanja do drugega klišejskega vzdihovanja." V nasprotju s tem, pa boste v knjigi Kaj hoče ženska, našli mnogo tega, kar bi se dalo podčrtati in si zapomniti. Knjiga me je spomnila na živost, ki jo dandanes pogrešam pri ljudeh. Na vse tiste 'pametne' pogovore, ki so se nekdaj vrteli okoli življenja, filozofije in ne okoli težav. Iz knjige veje življenska sila, ki je gnala te ženske, ki so se upirale pravilom, imele ljubimce, se poročale, ločevale, vmes pa živele res polno. Nasmejala sem se ob odlomkih, ki jih je avtorica spisala iz knjige Zsa Zsa Gabor: Kako ujeti moškega, kako obdržati moškega, kako se znebiti moškega. Zamislila sem se ob prizorih narave, ki jih je omenila pri Nan Sheperd in pri Robyn Davidson. Odlična knjiga, ki vas navdihne. Meni se je brala kot najboljši in najbolj napet roman, ki bo še dolgo v mojih mislih.
Irena Štaudohar je zbrala izjemne zgodbe o posebnih ženskah, ki so presenetile svet (ali pa to počnejo v tem trenutku) s svojim razmišljanjem in delovanjem. To niso pridne punčke, ampak so ženske, ki vedo, kaj hočejo. Morda niso svetnice, so pa vseeno fascinantne in dostikrat ostajajo pozabljene ali v ozadju, pa čeprav so bile v svojem času slavne ali škandalozne. Tu najdemo vse od pisateljic, urednic, pustolovk, ekscentričnih zapeljivk, političnih teoretičark itd. Verjemite mi, da ko enkrat začnete brati to knjigo, je težko nehati. Življenja opisanih žensk so resnično fascinantna in izvedela sem res veliko novega, poleg tega pa sem našla tudi nekaj novih knjižnih predlogov. 🙂 Priporočam!
Izredno zanimiva knjiga, ki je kar nisem mogla odložiti. Avtorica nam predstavi zbirko fascinantnih žensk in to stori na tak način, da nam ne preostane drugega kor da te ženske občudujemo ne glede na to kaj so tekom svojega življenja storile in ali se z njihovimi dejanji strinjamo ali ne.
Večino sem jih dobro poznal, o nekaj žensk sem slišal, par pa celo prvič.
Izziv bo prebrati tudi dela in pogledati filme, ki avtorica tekom knjige omenja. Zlasti zadnjo knjigo, Waterlog Rogerja Deakina, priporočam vsem. Nisem vedel, da je Štaudoharjeva ljubiteljica "divjega" plavanja. Vsa čast.
“Nihče te ne bo obvaroval pred žalostjo. Luknjo, ki jo v tebi izdolbe žalost, lahko napolniš s solzami, hrano, lahko se iztradaš, lahko besniš, lahko greš na terapijo, a dejstvo je, da jo boš nekako moral preživeti sam, in ko se bo to zgodilo, boš stekel proti svojim najsrečnejšim sanjam čez most, ki si ga zgradil sam …/ … /Odpuščanje ni neki lep fant, ki sedi v baru. Odpuščanje je debel star tip, ki ga moraš za sabo vleči po hribu.” (Dolly Alderton)
To je knjiga, ki jo imaš pri sebi in jo večkrat prebiraš. Irena Štaudohar je izbrala zgodbe o ženskah, ki te navdušijo, te opogumijo, imajo srčno noto ... Iskrene pripovedi, intimne, nekako prepletene z današnjim / aktualnim časom. Odlična.
Knjiga razočara. Je pa lahko dobra lekcija v tem, kako si avtor ne sme naložiti bremena, ki mu ni dorasel. Naslov je zelo jasen. Zahteva težkokategornika, velikana, ki stoji na ramenih velikanov, nekoga z vpogledom, ki se zgodi 1x ali 2x na generacijo. Štaudoharjeva to ni, kar ji ni očitati, kar ji pa je, je to, da se v tej smeri ne potrudi. "Kaj hoče ženska" izpade napaberkovan izbor zgodb žensk iz zgodovine, ki so ali izjemno talentirane ali bogate. Liki v knjigo so vzdihujoči, razčustvovani, nevrotični, ekstremni, "too much to handle", bi lahko kdo rekel in - zagotovo so zanimivi.
Z žensko pa nimajo praktično nič. Roman "Kaj hoče ženska" zajema eksces in nadpovrečno. Kar pa ne vključuje ne 27-Letne Mine, ki vozi za VOlt, ne 88-letne Marice iz Gančanov, ne Marje, ki vsak večer da otroke spat, nato pa piše poročilo za jutrišnji projekt.
"Kaj hoče ženska" lahko očitamo predvsem odtujenost - na vseh ravneh. Tudi avtoričini opisi lastnih letovanj in potovanj cikajo na zgornji srednji sloj ustoličenih v 60. in 70. letih, tisti del novinarske smetane, ki je od nekdaj užival privilegije in ga tudi privatizacija ni zares prizadela(čeprav mnoge kolege je).
Tudi Vojnovičev plitki slavospeček na koncu je hudo deplasiran. Bralec se sprašuje, ali je knjigo sploh prebral.
Dve zvezdici, ker je knjiga dober nauk, kako se nečesa ne lotevati.
Knjigo sem brala v obdobju hudega stresa, zato je bila zame neke vrste sprostitev in sem ob dobrem stilu pisanja avtorice popolnoma padla v zgodbe. Bilo mi je zanimivo, ker nisem vedela, kaj se bo zgodilo - za vse te ženske sem namreč slišala prvič. Vmes so sicer dobri citati kakšne od teh žensk o branju, kakšna zabavna izjava o modi, kakšen zapis o lepoti narave ipd., vendar ... Žal me vsebina zgodb ni tako zelo navdušila, kar nekaj stvari me je zmotilo - liki spijo drug z drugim vse povprek in kar prevečkrat se omenja spolne bolezni, vsaj za moj bralni okus. Iz ene strani se spodbuja samsko žensko, da naj hodi z nekom samo zaradi ljubezni, potem pa sledijo recepti za to, kako ujeti milijonarja. Zgodba ženske, ki se brezupno zaljubi v poročenega moškega, ki postane nacist in jo hoče umoriti, ona je pa še naprej zaljubljena vanj - težko kaj reči na tole. Najbolj pa me je prizadelo ravnanje Doris Lessing, ki sliši klic po pisanju knjig in zapusti dva svoja otroka in oddide v drugo državo, kjer sicer postane Nobelova nagrajenka, kar se meni zdi žalostno in strahopetno, nikakor ne pogumno. Ne vem, zakaj so bile izbrane ravno te ženske, naslov je pa sploh nerazumljiv. Vsaj jaz, kot ženska, nočem početi in si ne želim teh stvari, ki so jih počele protagonistke v knjigi.
P.s.: Mi je bila pa res všeč avtoričina Fižolozofija, kjer je dober smisel za pisanje združila še z kvalitetno, dobro vsebino.
This entire review has been hidden because of spoilers.
“Za stare Grke je bila oikeiosis - ljubezen do samega sebe najvišji cilj. Ko začnemo verjeti čase, dobimo moč za druge stvari, ki so pomembne za oblikovanje zavesti: radovednost, tveganje, pogum.” (str. 37)
Zdi se, da knjiga Irene Štaudohar vseskozi na tak ali drugačen način vrti okoli koncepta oikeiosisa; zgodbe (slavnih) žensk, ki jih z izjemno rahločutnostjo in izvirnostjo predstavi v knjigi, na tak ali drugačen način govorijo prav o tem, kako je vsaka od njih na določeni točki življenja ponotranjila ta koncept. Vsaka od zgodba nas s silovitostjo potegne vase in deluje - kot je zapisala Vesna Milek - kot akupunkturna točka za ustvarjalnost, posrka nas v svet izjemnih misli in idej izjemnih žensk in je, kot pravi avtorica sama, kot “nekakšen simulator letenja za življenje” (str. 297).
Irena Štaudohar izkaže izjemno razgledanost in poda ogromno iztočnic za nadaljnje branje in razmišljanje. Njene misli so mestoma zelo razdrobljene in občasno izgubijo rdečo nit.
Irena Štaudohar shows remarkable insight and provides a wealth of recommendations for further reading and reflection. Her thoughts are at times quite fragmented and the thread is occasionally lost.
Kniha se dobře četla, každá stránka byla zajímavá, moc se mi líbilo, že v ní bylo spoustu další knižní inspirace. Měla jsem mnohem vyšší očekávání od inspirace, kterou měly jednotlivé ženy předat. Asi jsem si myslela, že po dočtení knihy něco radikálně změním ve svém životě, že se stanu sebevědomou a neohroženou. Spíše šlo o jakési čtení krátkých biografických příběhů žen se silnými osobnostmi.