Na prepihu: Zgodba o spremembi, krizi in novem začetku

by Samo Rugelj, Mojca Slodej Kušlan (Photograph), Bogdan Mešiček (Photograph)

Začetek te avtobiografske pripovedi je postavljen v poletje leta 2020, v tisto na videz idilično obdobje po prvem valu epidemije, ki je pretresla nazorske in eksistencialne temelje vsega sveta ter postavila pod vprašaj tudi avtorjevo prihodnje delo. Zamajala je njegova četrtstoletna prizadevanja, obenem pa ga potisnila v stres, zelo blizu travmatičnemu. Celitev zadanih ran je Rugelj v različnih kombinacijah s svojimi bližnjimi našel v napol zavestnem, napol intuitivnem obiskovanju narave in tistih slovenskih gora, za katere v pol stoletja hribolazenja še ni našel časa. Z vsakim dnem, preživetim v vsestransko zdravilni naravi, se je z njega odluščila plast frustracij, ki so se nabrale čez epidemično pomlad. Ob tem je na marsikaterem pohodu naletel na samonikle ljudi, ki so tudi v teh časih znali iz narave potegniti nekaj zase. Konec poletja se je že počutil skoraj osvobojenega in ozdravljenega, potem pa sta ga zlovešči drugi val in vnovična karantena spet odpeljala v neznano.

271 pages, Hardcover

First published January 1, 2021

About the author

Editor of the Bukla Magazin and the Pred-Premiera Magazine, both in Slovene language.

Reviews

[Mojca Rudolf · Rating 5 out of 5]

Iskreno: zelo težko se spravim k branju knjig, ki se dotikajo dogajanja v letih 2020/2021. A kako se upreti avtorju, čigar knjige so mi bile do zdaj vse po vrsti všeč?
Še avtor sam nekje v knjigi poda izjavo prijateljem, da se tisti dan o teh zadevah ne bodo pogovarjali, torej nekako nisem ravno izjema...
A ta knjiga se v resnici tega obdobja bolj dotakne, kot pa se v to poglobi. Misli se vrtijo okoli družinskega založniškega posla, za katerega vemo, kako težki časi so to bili. In seveda je to tema, ki ne zanima zgolj nekega osamljenega samozaložnika, zanimiva je za vse bralce, saj odstrinja kar nekaj ozadja in zanimivih dejstev okoli izdaje knjig, avtorjev, dela, vlaganja truda v to, da neka knjiga pride v bralčeve roke.
Velika večina knjige pa je poklon Slovenski planinski poti, naravi, hribom, gibanju. Še en dokaz več, kako neverjetno se da opisati izlete v gore na izjemno privlačen način. Knjiga me je vseskozi spominjala na to, kako rada imam tudi sama naravo in hribe. Odkrivala mi je spomine na pohode, podala pa mnogo dobrih idej. Tisti rek, ki ga nekje zapiše: "Samo vstati je treba in iti!" je še kako zelo resničen, le ponotranjiti ga moramo. Narava zdravi. Ne le telo, predvsem duha. Kako zelo lepo mi je avtor potrjeval to resnico, da je gibanje tisto, ki lahko naredi spremembo. Zaradi hoje ali teka ali kolesarjenja, ali katerega koli drugega športa; saj ni bistveno; toda misli se ti prevetrijo in te iz začaranega kroga potegnejo drugam, glava pa se napolni s svežim vetričem novih idej, lahkotnosti in igrivosti.
Odlična knjiga o pohodništvu. O slovenskih gorah. O nekaterih ekstremistih, ki so tudi v tistem času postavljali rekorde. O tistih, ki so si zdravili duha, kot avtor in njegova žena. O družinski povezanosti, ki na tak način le še zraste.
O ja, z užitkom sem prebrala tudi to delo Sama Ruglja. Morda je to celo tisto, ki mi je največ dalo v razmislek, saj zelo hitro lahko pozabimo na tisto, kar zdravi, v časih, ko se poganjamo v kolesu vsakdanje borbe za obstanek in prebrati tako navdihujočo knjigo te na to vedno znova lahko spomni. In ja: saj bo kmalu vikend. Vrhovi: tisti višji ali pa malo nižji so vedno tu. Za nas.