Zgodba o slepi Sari, o njenih mladostnih hrepenenjih in željah, je napisana tankočutno, iskrivo in privlačno, da knjigo le stežka odložiš, dokler ne prideš do zadnje strani. Videčemu bralcu široko odpira vrata v svet teme. A tam so, presenetljivo, povsem običajne človeške želje: biti slišan, razumljen, sprejet, ljubljen.
Ob zgodbi se je mogoče zazreti tudi v ogledalo. In ne nazadnje ostanejo vprašanja: Me taka zgodba navduši, pretrese ali spravi v solze? Lahko zaradi nje stopim korak naproti osebam z okvaro vida? Zmorem začutiti stisko in radost bližnjega? Ali je v mojem življenju več svetlobe ali teme?
Sonja je sicer moja prijateljica, a moje mnjenje zato ne bo pristransko. Sonja ne vidi... slepa je od rojstva, ampak je ena bolj izjemnih ljudi kar jih poznam. Priporočam knjigo, ki je njena prva, verjamem pa, da ne zadnja. Super se bere, sploh drugi del, ko se pisateljica povsem sprosti. Zgodba govori o slepi Sari in njenem doživljanju sveta, ki ga videči ne poznamo.
Po mojem mnenju, obvezno branje za vsakega. Ne le, da mi je odprlo pogled na to, kako slepi dojemajo svet, ampak tudi na to, kakšna je vloga in občutenje tistih, ki vidijo, ko imajo tako ljubljeno osebo. Neverjetna knjiga, za katero si želim, da bi jo več ljudi prebralo... S tem bi bilo ma svetu več sočutja in manj predsodkov... Res, bravo 💙