Vesolje

by Gregor Strniša, Silvan Omerzu (Illustrator)

Gregor Strniša (1930–1987) je eden najpomembnejših slovenskih dramatikov in pesnikov 20. stoletja. Pesniške zbirke – od prve Mozaiki (1959) do zadnjih dveh Škarje in Jajce (1975) – je sam povzel v lastnem izboru z naslovom Vesolje (1983). Pesmim je dodal še temeljit samopremislek, traktat o umetnosti, in s tem poskrbel za enega ključnih pesemskih in refleksivnih dogodkov slovenske poezije.

Njegova pesniška ambicija je bila združiti najmanjšo partikularnost z vseobsežnostjo vesoljstva: prodiranje v človeške notranje svetove je preslikava prodiranja v veliki zunanji prostor, v vesolje. Po več kot petintridesetih letih od prve izdaje Vesolje ponatiskujemo skupaj z risbami Silvana Omerzuja. Njegove podobe so enostavne, skoraj asketske, delujejo kot piktogrami, likovni haikuji. To so nekakšni prazapisi iz globin duha, ki bodo na novo zavibrirali s Strniševimi pesmimi.

Genres: Poetry

144 pages, Hardcover

First published January 1, 2005

About the author

Gregor Marija Strniša se je rodil Gustavu in Alojziji kot četrti otrok. Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče Gustav Strniša (1887–1970) pesnik, mladinski pisatelj, uslužbenec na sodišču, igralec v Ljubljani in Mariboru ter svobodni književnik. Gregor je očetu ilustriral tri knjižice za otroke: Ribo Feroniko, Slike in Pravljice. Med letoma 1937 in 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji. Maja 1949 je bil aretiran skupaj z mamo in očetom, v avgustu na sodnem procesu obsojen zaradi pomoči pobeglim političnim emigrantom in izdajanja državnih skrivnosti. 5. oktobra je bil obsojen najprej na dve leti odvzema prostosti in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so ga obsodili na štiri leta prisilnega dela, ki ga je, kljub že ob rojstvu poškodovani desni roki, pogumno opravljal. V zaporu je poskusil narediti samomor. V zadnjem obdobju v taborišču je začel že povsem resno in zavestno z literarnim ustvarjanjem. Pogojno je bil izpuščen junija 1951, istega leta je bil oproščen služenja vojaščine kot stalno nesposoben zaradi roke in slabega vida. Po maturi 1952 se je vpisal na germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine ter prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 je bil med ustanovitelji Revije 57 in bil vključen v delo uredniškega odbora. Po končanem študiju se ni zaposlil, ampak je ostal svobodni književnik vse do smrti. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram in mu pomagala pri pisanju popevkarskih besedil. V njeni poeziji je po letu 1964 opazen močan Strnišev vpliv.
Z denarjem od avtorskih honorarjev je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1974 se je poročil s Theo Skinder in šest let kasneje se jima je rodila hčerka Erna. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje z uvrstitvijo v antologijo Slovenska lirika (1945–1965). Leta 1985 se je kot kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA. Ker ni maral potovanj, je odhod najprej preložil na jesen 1986, potem pa je njegova dokumentacija obtičala v Beogradu. Istega leta je dobil Prešernovo nagrado za "zaokrožen pesniški opus". Ljubljano je sicer le redko zapustil. Vzrok smrti je bila odpoved srca zaradi deliričnosti, oslabelosti in telesne izčrpanosti. Večkrat se je zdravil zaradi depresije in dipsomanije, oblike alkoholne odvisnosti, kjer se obdobja čezmernega popivanja izmenjujejo z obdobji treznosti. Za svoje delo je prejel nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, nagrado Sterijevega pozorja in druge, je zavrnil.

Reviews

[Matej · Rating 5 out of 5]

Strniša v "Vesolju" vzpostavi celovito poetično filozofijo, ki se razvije od osnovnega spoznanja o relativnosti perspektiv do radikalne preobrazbe razumevanja umetnosti in resničnosti same. Koncept vesoljske zavesti, ki omogoča gledanje iz vseh možnih pozicij, se najprej sooči z osnovnim paradoksom človeške omejenosti - kljub hrepenenju po univerzalnem pogledu ostajamo ujeti v svojo perspektivo. Ta pristni obup, ki ga pesnik ne skriva ampak ga poetično izkorišča, porodi otroški glas umetnosti, ki se ne predaja racionalizaciji, temveč ostaja povezan z neizrekljivostjo resničnosti.

Strniša razvije radikalno spoznanje o naravi naše percepcije: prostor-čas in čutno dostopno resničnost razume kot neke vrste "očala", ki so se oblikovala šele z razvojem prvih živih bitij. Ta "očala" niso naključna, temveč predstavljajo varnostni pas, varovalo, ki ščiti infantilno življenje pred neposrednim stikom s prastarim vesoljem. Življenje v svoji zgodnji razvojni fazi še ni zmožno prenesti neposrednega stika z resničnostjo "tako kot je" - ta bi bila zanj uničujoča. Prostor-čas torej ni nevtralna dimenzija, temveč je evolucijsko izoblikovana zaščita, sloj resničnosti, ki omogoča postopen razvoj življenja.

Proti tej avtentični poetični poziciji se postavi "miselnost štacune" - utilitaristična logika, ki razgradi organsko povezanost vesolja in mu pripiše instrumentalne vrednosti. Te vrednosti so fikcije, zastor pred resničnostjo, ki dodatno zameglijo pogled skozi naša "zaščitna očala". Vendar prav spoznanje o konstruktivni naravi vseh fiksnih kategorij - vključno s prostor-časom kot varovalnim sistemom - odpre pot k razumevanju poezije kot edinstvega sredstva preseganja naših bioloških in spoznavnih meja.

Tu se razkrije osrednja vloga poezije v Strnišovi kozmogoniji: poezija postane sredstvo, ki nas lahko popelje preko naših omejitev in nam da slutiti o pravi resničnosti sveta, v katerem bivamo. Ni naključje, da gre za "slutenje" - poezija ne more popolnoma odstraniti varovalnih "očal", saj bi to ogrozilo samo življenje, lahko pa ustvari trenutke, ko se ta zaščita nekoliko predre in nam omogoči vpogled v pristno naravo vesolja.

Ko Strniša spozna, da je stalnost le iluzija, ki nastane z ujetjem "razdrobljenih trenutkov" v matematične formule na eni strani ali pa pesmi, se mu razkrije, da je umetnost kot sredstvo doseganja sinhronicitete pravzaprav evolucijski preskok. Medtem ko so prostor-čas in čutila nastali kot zaščita pred neposredno resničnostjo, omogoča poezija varno raziskovanje te resničnosti. Umetnost postane organ vesolja, skozi katerega se to spoznava samo, vendar na način, ki ne ogrozi krhkega življenja.

V tej sintezi se pokaže genij Strnišove poetike: njegova filozofska spoznanja se uresničijo v poetični praksi, ki hkrati spoštuje biološke omejitve življenja in jih transcendira. Vesoljska zavest se uresniči ne kot brutalen stik z resničnostjo, temveč kot poetično slutenje, ki nam omogoči, da zaslutimo neskončnost, ne da bi bili po njej uničeni. Tako "Vesolje" postane ne le poetična zbirka o kozmični zavesti, temveč njena živa, varna manifestacija - most med našo eksistenco ujeto v svoj mali mehurček in neizmernostjo vesolja, ki nas obdaja.

[Nia · Rating 5 out of 5]

Wow. Kakšen velik velik pesnik. Toliko več kot modernist ali avantgardist, mogoče vzporedno lepo kot OHOjevski reizem samo da Strniša vseeno vstopa s svojo posebno energijo.