Filip Novak in Spencer S. Spencer prideta na sled zlikovcu Magnusu Wolffu, toda njun poskus vtihotapljanja v kriminalno združbo se izjalovi in nenadoma sta prisiljena bežati iz Avstrije proti Združenemu kraljestvu, da bi si rešila golo življenje. Njun sodelavec Čuk je mrtev, za Agentom 4 je izginila vsaka sled. Vse kaže na to, da se v drobovju britanske MI6 skriva izdajalec. Le kako se je to lahko zgodilo? Morda se odgovor skriva v vili Malaparte na italijanskem otoku Capri. Nekdaj je nenavadna zgradba na vrhu skale služila kot občasno prebivališče znanemu italijanskemu pisatelju, zdaj pa nudi zatočišče izprijeni družini Halifax. Kaj prinaša skrivnostna kitajska ladja in kaj ima SARS-CoV-2 s tem, bo bralec izvedel čisto na koncu. V romanu je veliko vratolomnih prizorov, komičnih preobratov in duhovitih dialogov. Avtor je napisal Casino Banale, v katerem prvič nastopata oba junaka, in morda nas čaka cela serija knjig s šegavo spremenjenimi naslovi romanov Iana Fleminga.
Zgodba je od prvega dela bolj dinamična, bere se na dušek in je polna mestoma kar parodično obarvanih akcijskih preobratov. Konec pa kar kliče po novem nadaljevanju.
DNF- nedokončana. Nerada pustim knjige neprebrane ampak res mi ni šla. Že čez prvi del sem se martrala, tale je pa malenkost bolj kriminalen ampak jaz nisem za tak slog pisanja.
Prebranih 80. Strani in zadnja 3. Poglavja (da imam nek zaključek).
Drugi del je prava bondijada - mondene lokacije, kultni objekti poželenja, smrtonosne lepotice in nedotakljivi zlobnež, ki ima namen uničiti svet. Da gre pravzaprav za parodijo, nas ves čas opominjata le nerodna, a srčna vohuna, ki ju poznamo že iz prvega dela. Njune eskapade so tokrat tako neverjetne, da ju morajo iz težav občasno reševati tudi nadnaravne sile. Epilog je nadvse domiseln in vse kaže, da bosta Spencer in Novak morala še enkrat reševati človeštvo pred propadom.
Jure Godler z drugim romanom Vohun, ki me je okužil nadaljuje pustolovščine agenta Spencerja S. Spencerja in njegovega zvestega sopotnika Filipa Novaka, ki smo ju spoznali v Casino Banale. Tokrat se dvojec še globlje potopi v svet vohunskih intrig, kjer se prepletajo visokotehnološke grožnje, zapeljive manipulacije in spektakularni akcijski prizori. A čeprav roman ohrani avtorjev prepoznavni satirični duh, se zdi, da se mestoma bori z lastno identiteto – kot da bi hotel biti hkrati bolj resen in še vedno zvest svoji absurdni naravi.
Liki v Vohunu, ki me je okužil so opazno bolj plastični in življenjski. Spencer in Filip nista več le karikature bondovskih arhetipov, temveč kažeta globino – od trenutkov dvoma do komične ranljivosti, ki ju naredi bolj človeška. Ta razvoj je dobrodošel, saj bralcu omogoča, da se z njima poveže na bolj osebni ravni. Vendar pa zgodba sama pogosto zdrsne v bolj klišejsko bondovsko ozemlje, kar mestoma zasenči svežino, ki je Casino Banale naredila tako očarljivega. Zapleti, kot so smrtonosna srečanja z mojstri prevar ali dramatični pobegi, so sicer zabavni, a včasih delujejo kot predvidljivi tropi, ki jih Godler skuša rešiti z dodatno dozo humorja.
Godlerjev značilni absurdni humor je še vedno prisoten, poln satiričnih referenc in situacij, ki se norčujejo iz vohunskega žanra in slovenske stvarnosti. Vendar se zdi, da je ta humor nekoliko razvodenel, kot da bi se avtor trudil uravnotežiti resnejši ton z značilno norčavostjo. Proti koncu romana Godler vnese ščepec fantastičnosti, ki deluje kot duhovit poskus opravičila za resnejše trenutke – kot da se zaveda, da bralec pričakuje njegov značilni absurd, a mu ga ne uspe povsem dostaviti. Zaključek zgodbe, čeprav duhovit in izviren v ideji, daje vtis, da je bil bolj začetna domislica, ki se ni povsem organsko zlila s celotno pripovedjo. Roman tako mestoma caplja za lastno ambicijo, kot da bi Godler želel zgodbo pripeljati do briljantnega konca, a mu to ni povsem uspelo.
Kljub temu Vohun, ki me je okužil ostaja uživaška vohunska avantura, ki bo navdušila ljubitelje Godlerjevega sloga. Roman je poln trenutkov, ki bralca nasmejijo ali ga pustijo v pričakovanju naslednjega absurdnega preobrata, četudi ne dosega enake stopnje svežine kot prvenec. Je dokaz, da Godler zna ustvariti svet, kjer se vohunska akcija in slovenski gostilniški šarm prepletata v edinstveno satiro, čeprav tokrat z nekaj manjšimi spodrsljaji. Knjiga bo prijetno branje za vse, ki uživajo v Godlerjevi mešanici satire, akcije in absurdnih situacij, a pričakujte nekoliko bolj zadržan humor in zgodbo, ki se mestoma trudi ujeti ravnotežje med resnostjo in norčavostjo.
Knjiga je odlična za sprostitev, z veseljem sem jo brala. Casino Banale pa mi je bil bolj všeč, ker se mi je zdel bolj smešen in tudi sama zgodba je bila bolj povezana z neko rdečo nitjo. Pri okuževalnem vohunu me je nekoliko zmotilo to, da je bilo nekoliko preveč gužve - preveč dogajanja, malo preveč nadnaravnega, določeni deli so želeli biti smešni, pa niso ravno bili. Zato 3 zvezdice, je pa vseeno res zelo fajn branje za oddih. Me prav zanima, kaj se bo zgodilo v naslednjem delu, je že rezerviran.
Knjiga mi je bila zagotovo bolj všeč kot Casino banale, saj se je začelo dogajati že pri prvem poglavju. Motilo me je edino to, da je bilo dodane malo fantazije, kar mi pa ni preveč všeč. Bila je napeta in zanimiva. Zeeeeloooo všeč mi je bil pa konec in kako lepo je knjigo zaključil. Na splošno tudi zelo lepo zaključuje poglavja.
Osebno se mi zdi boljša od prve, kot prvič ker je bolj evropska in kot drugič se poglavje za poglavjem zgodi/dogaja nekaj nepričakovanega, presenetljivega. Aja še kot tretjič Godler ostane zvest svojemu humorju in kar zelo lepo začini to knjigo (seveda to pričakuje vsak kateri je bral Casino Banale). Bravo Jure, just keep on with good job.
This entire review has been hidden because of spoilers.