»Maribor je imel vse, kar je Ljubljana mislila, da je imela, pa v resnici ni imela. Namenoma pišem tako, da bo bolj jasno ... Dolgčas je bil v Mariboru vedno večji, kot v Ljubljani, čeprav ga je Ljubljana na ves glas razglašala, ga častila, opevala, Maribor ga je samo imel in bil nanj nič manj ponosen, tako kot na svoje klube, luknje, kleti, stopnice, podstrehe, pločnike in ja, na svojo umazano reko, še bolj umazano, globoko umazano. Ljubljanica se je skrila, Maribor se ni nikdar skrival, ker ima več srca, več revolta, nekontroliranega revolta, prestreljenega s temperamentom in bazično dobroto, s katero se ni treba hvaliti. Maribor je na neki način vse tisto, kar Ljubljani manjka, še danes je tako in bo tudi ostalo, kot vse kaže. Navsezadnje še nobenemu ljubljanskemu geniju iz moje ali malo mlajše generacije ni uspelo napisati poštenega tranzicijskega romana, kar Ringlšpil nedvomno je!«
Ma daj okreni taj ringlšpil u mojoj glavi ... to ne zna niko kao ti, bez tebe drveni konjići tužno stoje, ... dodaj svetu malo boje ... (Balašević). Odraščanje v Mariboru v devetdesetih. Brezposelnost, propad podjetij, brezciljnost mlade generacije. Kdo lahko zažene konjičke in doda svetu barvo? Ljubezen? Heroin? Lani sem prebrala Zadnji gozd istega avtorja in bil mi je všeč. Tudi ta je dobra. Veliko pove že to, da sem uživala v branju, kljub temu, da (oprostite, Mariborčani, nič osebnega ni vmes, le jezikovni posluh) nea prenesem tote mariborščine. 😃 (dialogi so bolj ali manj v mariborskem dialektu).