Biografski roman Ivana Sivca o Ivanu Tavčarju, za Tavčarjevo leto, prinaša kup zanimivosti o življenju ne samo pisatelja, tudi odvetnika, politika, predvsem pa za velikega zagovornika slovenske besede. Spremljamo ga iz otroštva pa vse do zadnjih dni. Knjiga je razdeljena na deset poglavij, v dveh od njih spremljamo prav nastanek najslavnejših njegovih del Cvetje v jeseni in Visoška kronika. Zanimivo branje, s kančkom zgodovine (podučila sem se celo o Fužinskem gradu: dejstva, ki jih nisem vedela, pa blizu njega živim...), predvsem pa z veliko mero ljubezni do slovenske besede, ki nikoli ni bila cenjena in so se naši predniki za njo izjemno borili. Če je takrat prevladovala nemščina, pa danes na žalost velika večina mladih govori zgolj mešanico slovenske in angleške besede. Ja, niti danes slovenski jezik ni tako cenjen, kot bi moral biti, a je to druga zgodba.
Precej lepih zapisov v tej knjigi, enega moram kar navesti:
'Svet je poln fraz, neskončnega ponavljanja, ničvrednega blebetanja. Če pa ti uspe ujeti vsaj nekaj novih besed, ki še niso stale skupaj, je kot bi zrastlo v gozdu novo drevo. Vsaka slovenska beseda je posebej lepa, a če jih znaš postaviti v tako vrsto, da skupaj pomenijo nekaj globljega, bolj smiselnega, potem je zadovoljstvo toliko večje.'