Roman Ujeta v svobodi je izpoved popotnice, ki zaradi ukinjenih letov ob začetku svetovne pandemije ostane ujeta na Salomonovih otokih. Sama. V tropskem raju, med neznanimi ljudmi in njihovimi običaji. Prepuščena svoji iznajdljivosti. Z izostrenim pogledom in veščim peresom novinarke nas s potopisno natančnostjo popelje na odisejado po Avstraliji, Havajih, Fidžiju, Salomonovih otokih in se s spomini dotika še nekaj drugih raziskovanj. Preživi hurikan sredi oceana, doživi umor med aborigini, se tik pred njegovim zaprtjem povzpne na Uluru, se potaplja z morskimi psi, za nekaj dni v roke prime belo kredo in se prelevi v učiteljico na vaški šoli … Kraje povezuje z ljudmi. Neznanimi ljudmi, ki ji prečkajo pot. »Nekateri so mi nastavili ogledalo, drugi so mi prisolili zaušnico, nekateri so pluli po isti reki, čeprav proti toku … bili pa so enostavno tam, ko sem jih najbolj potrebovala.«
A pot ni samo fizična. Sredi divjine, pod tisočerimi zvezdami neskončnega neba, se zgodi tudi metafizična pot vase in v globine svoje biti. »Ali sem res morala tako daleč stran, da se spoznam in sprejmem?« dobi odgovor: »Potem je prišlo kar samo od sebe. To se zgodi, ko si na pravi poti. To se zgodi, ko se začneš sprejemati.«
Odkrije neskončno moč v svobodi. Kajti življenje so spomini. Trenutki. Doživetja. Izkušnje. Pot.
Anja sredi rajskih Salomonovih otokov na začetku vladanja svetu sajvemočesa ostane ujeta v svobodi. Na debelih 448 straneh nam knjiga prinaša njena doživljanja in predvsem razmišljanja o sebi. Zgodba je zaradi tega na trenutke malo preveč razvlečena. Motilo me je tudi skakanje v času in kraju, tako da mi na momente ni bilo več jasno kje sploh sem. Pričakovala sem bolj potopisno knjigo. Drugače pa občudujem tovrstne ljudi, ki si upajo stopiti iz cone udobja. In biti drugačni.
Skozi vrstice samorefleksije pisateljice sem prepoznala osebo, ki bi jo z veseljem spoznala tudi v živo. Odpiranje vprašanj, na katere včasih kot bralec “popotniškega” romana morda nisi pripravljen, se ti občasno orosijo oči. Kot popotniška duša, se zavedam, da na svojih poteh “srečaš” enako število “srečnih trenutkov” kot pa tistih, ki ti zlomijo srce. In nič ni bolj osvobajajoče, kot solo potovanje in spoznavanje “neznancev”.
Lustno branje:) Malo motece mi je bilo, da ni v nekem kronoloskem zaporedju ampak skace sem in tja... Pa pasala bi se kaka fotka vec kje vmes
Drugace pa fajn zgodba o tem kako so ljudje nekje srecni brez vsega, kar imamo mi v "razvitem" svetu - medsosedske odnose, znajti se brez vsega oz z zelo malo,...
Nekako prepričana sem bila, da gre bolj za potopis, kot za roman, vsaj po tistem opisu na zadnji strani knjige. A ni čisto tako. Veliko bolj je nekakšna samorefleksija, avtoričino razmišljanje o res veliko temah, osebnostnih, a tudi drugih. Opisovanje dogodkov, ki so se ji dogajali med raznimi potmi po svetu si ne sledijo po nekem določenem vrstnem redu, avtorica jih natrese glede na notranje doživljanje, kar je osvežujoče, pa vendar me je malce begalo. Sicer je branje zelo zanimivo, tudi avtoričina razmišljanja so mi precej blizu, vsaj mnogo od njih, predvsem tista o potovanjih. Avstralija, Tasmanija, Salomonovi otoki... ogromno teh krajev in dogodkov, ki so se ji zgodili, opiše med osebnih iskanjem skozi knjigo. Vendar pa se mi je, po dobri polovici knjige zazdelo, da je premalo popotovanj in veliko preveč razmišljanja, duhovnega iskanja. Če bi bilo malo manj tega, bi bila zame knjiga nedvomno bolj zanimiva, vendar pa je avtorica očitno imela napisati prav takšen roman, kot je izšel. Vsekakor prijetna knjiga, ni pa toliko potopisna, knjigo bolj obvladuje tisti drugi del, kar pa mi je, vsaj meni, bilo preveč.
Knjiga ponese skozi dolgo popotovanje po juzni celini, z avtoricinimi pogledi tako na aktualne razmere s Covidom, razmere v drzavi, kjer se nahaja, kot tudi razmisljanji o osebnostnem razvoju in temu potrebnih izkusnjah. Poda obcutek, da bi iz svoje cone udobja kar kupil enosmerno letalsko karto in sel v neznano, saj se ljudje povsod znajdemo. Avtorica sicer svoja opazanja in svoje potovanje ne podaja v kronoloskem redu, kar zna biti nekoliko zmedeno, zato je pri oceni odvzeta ena zvezdica.
Bolj kot potopisni roman se je meni zdel dušopisni roman - razmišljanja in iskanja same sebe, daleč od doma. O Avstraliji, Salomonovih itd bralec ne izve toliko kot o Anji. In Anja je fejst punca :)
Potopis v duhu samorefleksije in iskanju samega sebe. Prepleten s filozofskimi mislimi. Najljubša misel: "Dobro se z dobrim vrača. Tako kot boš ti obravnaval ljudi, tako bodo oni tebe.'