Sto let slepote

by Roman Rozina

Sto let slepote, »zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja«, je monumentalen roman, ki v razvejeno rodbinsko sago o družini Knap vpleta številne dogodke iz dejanske zgodovine. Pester nabor raznovrstnih likov je postavljen na ozadje rudarskih revirjev, od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja, osrednji junak, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca. »Roman Sto let slepote priča o izjemni moči pisateljeve pripovedi. Saga o rodbini Knap z množico zgodovinskih referenc prerašča v monumentalno fresko slovenske družbe v 20. stoletju.«

539 pages, Hardcover

First published October 29, 2021

Reviews

[Sintija Meijere · Rating 4 out of 5]

Pirms ceļojuma uz Slovēniju gribēju izlasīt šo romānu, lai uzzinātu vairāk par Slovēniju un tās vēsturi. Tomēr baigi daudz jauna neuzzināju, jo grāmata vairak stāsta par Knapu dzimtu un tās peripetijām, savstarpējām attiecībām un mazāk par Slovēnijas vēsturi, kas gan, protams, ir saprotama no notikumiem ģimenē gadu gaitā.
20.gs. nesaudzēja arī Slovēniju - monarhija, karš, neatkarība un tās zaudēšana, okupācija, nacisms, sociālisms, neatkarības atgūšana un cauri tam visam smagā ogļraču dzīve, ģimenes līkloči un traģēdijas.
Romāns sākas 1900. gadā un beidzas 2000. Ar savu pamatīgumu un aprakstīto laikaposmu atgādināja Haratišvili "Astoto dzīvi". Prasījās, lai arī šeit uz vāka būtu Knapu dzimtas koks, kas palīdzētu sekot radurakstiem.
Tīri subjektīvi man gribējās vairāk globālās politikas un nacionālās vēstures iezīmes, bet kopumā - lai arī smagnējs un padrūms, tomēr ļoti interesants darbs, kas caur vienas dzimtas prizmu ļāva labāk iepzīt Slovēniju, tās vēsturi un cilvēkus.

[Kurkulis (Lililasa) · Rating 4 out of 5]

"Redze ir iznīcinošs ierocis, kas vienā mirklī visu atklāj. Tā nav lēna formu pārveidošanās, tā ir kā zemestrīce, kas vienā mirklī sagrauj iedomāto attēlu un aizstāj to ar kādu citu."

Mums latviešiem literatūrā ir smagie māla zābaki (vairs neatceros, kam pieder šī teiciena autortiesības), bet Romanam Rozinam "Simts akluma gados" ir vēl smagāki slovēņu ogļraču zābaki.

Grūti man gāja ar šo grāmatu. Lasot šķietami neguvu emocionālu baudījumu, bet pacietīgi bridu un bridu uz priekšu kopā ar Knapu ģimeni.
100 gadi, vairākas paaudzes, bezjēdzīgas un likumsakarīgas nāves, varas maiņas un cilvēku tikumu un varas netikumu nemainīgums.
Tomēr bija jāpaiet vairākiem mēnešiem, lai, veidojot atsauksmi blogā, pēkšņi saprastu, ka daudzi no grāmatas tēliem man ir palikuši atmiņā, un es tos atceros ar labpatiku.

Lai arī sākotnēji likās, ka biju pārņemta ar dzīves smagumu, kas, izdzīvojot 100 gadus līdzās Knapu ģimenei, nospiedis mani zemu jo zemu (tur, pie zemes putekļiem), tomēr paskatoties uz līmlapiņām, kas izraibina grāmatas sānu, jāsaka, ka autors ar savu vēstījumu nebija mani atstājis vienaldzīgu. Un tā laikam arī ir galvenā grāmatas un lasīšanas jēga.

"Nav grūti iedalīt cilvēkus kategorijās - vīrietis, dumpinieks, dzērājs, inženieris, runātājs, vientuļnieks-, bet mēs nekad nevaram zināt, kāds cilvēks stāv aiz šiem apzīmējumiem, cik ļoti viņu nosaka kāda no šīm īpašībām. Iespējams, aiz viena izskata slēpjas vēl viens izskats, un mums jāizsijā cauri neskaitāmiem slāņiem, lai atrastu būtību. Varbūt šādu uzdevumu paveikt ir pilnīgi neiespējami, varbūt ir pilnīgi bezjēdzīgi mēģināt, jo mūs apņem neskaitāmas čaulas, mēs sastāvam no tām, un mūsu būtība ir tikai neskaitāmi izskati, iespējams, nekā cita nemaz nav."

Tēlaini izsakoties, gribas teikt: iedomājies, tev uz pleca uzlikta smaga raupja plauksta, un sejai piespiedies rugājiem klāts vaigs un ausī stāsta un stāsta par bijušiem notikumiem. Tev kaist āda, bet runātāju tu neatstum, jo nevari atrauties no vēstījuma.

"Mēs visi reiz sākam atpalikt," Karels filozofiski atbildēja, "ir grūti pilnībā pielāgoties laikam. Kas zina, vai vairāk vīlušies ir tie, kas skrien kopsolī ar laiku un šajā sacensībā galu galā pazaudē arī sevi, vai mēs, kas mazāk cenšamies, jo uzskatām, ka tāpat piederam citam laikam, ka būtu daudz modernāki citā laikmetā?"

Uzrakstīju beidzot arī blogā: https://lililasa.wordpress.com/2025/0...

[Anca · Rating 4 out of 5]

4,5 zvezdice. Roman je odličen, za moj okus le malenkost predolg.
Zgodba ponuja vpogled v spremenljivost družbenega odnosa do različnih ljudi, ki si prizadevajo spremeniti svet. Enkrat veljajo za hujskače, čez mnogo let so heroji, potem pa ostanejo le še pozabljena imena na spomenikih.
Ne ravno v prvem planu, a zelo subtilno prikazano je tudi staranje, in dejstvo, da nekdo, ki doživi visoko starost, z vsako naslednjo generacijo svoje družine kljub naklonjenosti navezuje manj čvrste vezi.
100 let neke družine, 100 let nekega kraja, 100 let rudarjev, Evrope, različnih odločitev in življenjskih poti.

[Guna Federe · Rating 5 out of 5]

Vai akls ir tikai galvenais varonis Matijs Knaps? Fiziski akls ar acīm, "aklais, kurš redz skaidri", bet, ja sirds ir akla, tas ir bīstamāk, jo cilvēks seko greiziem virzienu rādītājiem. Vārds "akls" stīdz cauri visam romānam, un ne tikai saistībā ar Matiju.
Latviešiem šī romāna sižets un cilvēku likteņi vēsturiski ir tuvi un labi saprotami, it īpaši okupācijas gadi un uzspiestā sociālistiskā valsts iekārta. Vienīgais, pat jāsaka par laimi, ņemot vērā Latvijas ģeogrāfiju, izpaliek ogļraču smagais liktenis, kas skar Matija ģimeni gan tieši, gan netieši.
Lūk, nemaz nevajag simts gadu, lai lasītājs pats adoptētos Knapu dzimtā.

[Iveta Ozola - Cirule · Rating 4 out of 5]

Simts smaguma gadi – man tā gribētos apzīmēt trijos vārdos šo grāmatu.

Iesākumā stāstījums likās līdzīgs "Ciglītim" – ar tādiem gariem un detalizētiem notikumu pārstāstiem un lēcieniem uz priekšu laikā. Bet tā arī ir vienīgā līdzība, grāmatas ir pilnīgi dažādas. "Simts akluma gadi" atklāj kādas dzimtas notikumus vairākās paaudzēs 100 gadu garumā Slovēnijā ogļraču reģionā. Matija ir vienīgais, kurš ir ar lasītājiem no pirmajām līdz pēdējām lapaspusēm, bet tas nebūt nav viena personāža stāsts. Grāmatā atklājas sākot no Knapu dzimtas loka – Matijas vecākiem un vecvecākiem, brāļiem un māsām, viņu bērniem un mazbērniem, un arī plašāka loka – sabiedrības, Slovēnija un pasaules notikumiem. Grāmatas aprakstā minēts, ka vēsturiskie notikumi ir patiesi, mani uzrunāja Austrumeiropas fona vijums sižetā.

Grāmata ir drūma un nospiedoša, traucē, ka notiek bieži lēcieni laikā, nevar izsekot līdzi - ne kurš gads ir, ne cik varoņi ir veci. Autore to mēģina ar neveikliem teikumiem ik pa laikam atgādināt, bet varēja mierīgi likt nodaļām gadus klāt. Bet visādi citādi stāsts ir ievelkošs, tēli saistoši un vienmērīgā ritmā tā tie 100 gadi arī aizrit.

[Linda Tomase · Rating 5 out of 5]

Rakstniekam visgrūtākais uzdevums un lasītājam vislielākais prieks ir labi uzrakstīts cilvēka dzīves stāsts. Šķietami vienkārši, bet tik grūti. Šis romāns aptver veselu gadsimtu, veselu dzimtu, veselu kalnrūpniecības reģionu Slovēnijā. Lasot vilku paralēles ar savu vecvecāku un vecāku dzīvēm, domāju par 20. gadsmitu Eiropā un kā tas mūs turpina ietekmēt. Lielisks darbs un izcils Māras Gredzenas tulkojums.

[Viktorija Kante · Rating 4 out of 5]

"Sto let" sem brala Sto let slepote. Skoraj sem jo na polovici že odložila neprebrano, ampak hudimarja, kresnika je dobila!
Vmes sem prebrala še par drugih, potem pa stisnila in prisopihala na konec.
Nisem ravno ljubiteljica "kmečkih" povesti. Zadeva je obsežna, ampak zbasati sto let v eno knjigo ni mačji kašelj. Tako so bile določene stvari, ki bi me zanimale, obdelane na hitro. Recimo prva in druga vojna. Nosečnosti glavnih junakinj, ...
Drugače pa seveda lep jezik.

[Fia Plink Plonk · Rating 3 out of 5]

Roman na začetku spominja na Jančarjev slog pisanja. Domiselno oriše rudniški živelj izpred stotih let, pa vse do danes, direktnemu opisovanju družbenih sprememb in osebnih izpovedi se ogne in ga raje zavije v meglo - ta distanca je včasih bolj, drugič manj posrečena. Tudi lep izbor imen nas pelje skozi čas. Nekoliko zagrenjeno, malce tudi romantinčno, izogibajoč se sodbam in kazanju s prstom. Vredno branja

[majolkazaknjigo · Rating 3 out of 5]

[audio knjiga]

Zanimiva pripoved (udarni začetek in mirni konec), dogodivščine, kako se je nadaljevala rodbina, sama zgodovina in opis življenja v rudniškem naselju, vendar me je velikokrat zamorilo - politične parole, dolgovezenja, ponavljanja. Priznam, da bi verjetno papirnato knjigo nekje na sredini odložila.

[Diāna L. · Rating 4 out of 5]

Šķiet, novembris nebija piemērotākais laiks šīs grāmatas lasīšanai. Daudz tumsas aiz loga un smagnējs dzimtas ceļa gājums cauri gadiem ar ne mazums netaisnības, nelaimju, rūgtuma un trağikas fonā.
Varu tikai apbrīnot rakstnieka iztēli, aprakstot ļaudis, notikumus, attiecības simts gadu garumā, vai arī dažbrīd šķita, ka autors ir ceļojis laikā un visu aprakstīto ir skatījis savām acīm.

[Wandaviolett · Rating 3 out of 5]

Slowenisches Leben in Podgorje
Kurzmeinung: Legende und/oder politisches Manifest
„Slowenien ist in kleines Land, erläuterte Matis, es kommt nicht allzu oft vor, dass er auf seinen Reisen der slowenischen Sprache begegnet.“ Man könnte diese Aussage als Motto nehmen, wenn man eine Rezension über dieses Buch, „Hundert Jahre Blindheit“ zu schreiben hat.
Slowenien ist ein kleines Land, es werden nicht allzu viele Romane aus dieser Sprache in die unsere übersetzt, und so ist allein schon dessen Existenz eine Art Wundertüte für uns. Wir schauen hinein …und finden in dem Roman mehr eine Sage vor als eine pure Familiengeschichte.
Der Stil, der die Zeiten nicht (ein)hält, die Figuren, die nicht richtig lebendig werden, die vielen belehrenden Dialoge, die vielen Protagonisten, das alles klingt in meinen Ohren nach einer Legende. Wir sollen belehrt werden. Geschliffene Formulierungen darf man nicht erwarten, die Erzählstimme ist schlicht und wirkt unbeholfen.

Im Großen und Ganzen geht es um 100 Jahre slowenische Geschichte, die sich von 1900 bis 2000 spannt und von dem blindgeborenen Matis ausgehend erzählt wird. Die armseligen Verhältnisse der Bergbauabeiter sind Thema, das Verhältnis von Sozialismus und Kapitalismus, von Unterdrückung, Repression und Aufbegehren, vom Lauf der Geschichte, schließlich auch vom Fortschritt, alle diese Themen bringt der Autor unter. Diese Themen sind zwar per se spannend, aber leider werden sie hauptsächlich durch lange belehrende und langweilige Dialog an den Leser gebracht und zwar so hölzern, dass man weiß, die Menschen sprechen und diskutieren nicht untereinander, sondern diese Dialoge sind einzig und allein Belehrungsmaterial für die Leserschaft. Dies verstimmt (mich) und nimmt nicht für den Roman ein. Es wird geredet und geredet und geredet.
Natürlich erwärmt man sich ab und zu auch für einige der Figuren, so ist Sofia, zum Beispiel eine sich für die Familie aufopfernde Frau, die man lieb gewinnt und natürlich ist man auch von den mannigfaltigen Schicksalsschlägen, die die Familie Knapp trifft, berührt, aber der Roman hat doch eher informierende, als aufwühlende Elemente. Der erzählende blinde Matis ist kein Erzähler, der sich Innerlichkeiten widmet.
Trotz politischem Beiwerk, ist der Roman für meinen Geschmack nicht einmal politisch genug, weil er kaum Bezug auf die jeweiligen Herrschaftsverhältnisse nimmt, sondern gerade da im Allgemeinen bleibt und in weiten Teilen Manifestcharakter hat. Wenn ich das will, lese ich gleich das Kommunistische Manifest.

Fazit: Der Roman, ein Stück slowenische Geschichte transportierend mit Schwerpunkt Bergbau /Glashütte, behäbig informierend, sprachlich hölzern, konnte mich nicht in seinen Bann ziehen. Ein Personenregister wäre dringend erforderlich gewesen! Leider Fehlanzeige.

Kategorie: Historischer Roman
Verlag: Klett Cotta, 2023

[Mario · Rating 5 out of 5]

Saga družine Knap, ki je vpeta v zgodovinske dogodke 20. stoletja v Zasavju. Večji del zgodbe je zelo zanimiv in prikazuje razvoj kraja od časov Avstro-Ogrske, prek Kraljevine Jugoslavije, potem socialistične Jugoslavije pa do samostojne Slovenije. V skladu s tem se spreminjajo tudi družbene vrednote in do sporov prihaja tudi znotraj družine, saj se njeni člani velikokrat znajdejo na različnih bregovih. Žal pa knjiga po drugi svetovni vojni spremeni zgradbo. Poglavja so kratka, zdi se, da avtor hiti in dogajanje predstavlja zgolj bežno in le skozi neživljenjsko poglobljene pogovore glavnega junaka. Zaradi prvega dela ocena 4,5.

[Kath26 · Rating 2 out of 5]

Puh, das war leider ein zäher und deprimierender Start in das Lesejahr 2025 mit dem Roman „Hundert Jahre Blindheit“ von Roman Rozina. Ich hatte mir einiges von dieser Geschichte erhofft, auch wenn ich weiß, dass ich nicht den einen historischen Roman nicht mit anderen oder die Art eine Geschichte zu erzählen nicht mit einer anderen vergleichen sollte. Aber der Vergleich drängt sich ein wenig auf, wenn mir das Buch auf dem hinteren Buchcover als eine Familien-Saga vorgestellt wird, „die sich zu einem monumentalen Fresko der slowenischen Gesellschaft des 20 Jahrhunderts entwickelt.“ Ich gebe zu, dass ich in der Hinsicht etwas verwöhnt bin und auf etwas anderes gehofft hatte. Ich hatte gehofft mehr über das Land Slowenien, seine Geschichte, seine Kultur, seine Bewohner zu erfahren, aber wirklich kennengelernt haben wir nur die verschiedenen Mitglieder der Familie Knap über mehrere Generationen in einem Zeitraum von 100 Jahren (1900 – 2000).

Ja, die Geschwisterschar um den blinden Matija, mit dessen Geburt das Buch beginnt, ist ein vielschichtiger Haufen: ein Blinder mit schärferem Sehvermögen als so mancher Nicht-Blinde, ein Mädchen mit körperlichen Einschränkungen, die sich durchs Leben kämpft, eine Lehrerin, die erst als ledige Schwangere fortgeschickt wird und später noch einmal als Frauenrechtlerin und eineiige Zwillinge, von denen einer der größte Fabrikant im Ort wird und der andere ein berüchtigter Antikapitalist. Das klingt grundsätzlich nach spannenden Charakteren, allerdings sind die Figuren, trotz des expliziten Fokus, den Autor auf die Familie Knap legt, für mich sehr fern und irgendwie nur Schatten ihrer Selbst geblieben. Der ein oder andere Nebenfigur wirkte hingegen auf mich künstlich aufgebläht. Oft genug gibt es größere Zeitsprünge (dabei aber selten Angaben, in welchem Jahr/ Jahrzehnt wird uns befinden) und ebenso oft werden wir vor vollendete Tatsachen gestellt. So erfahren wir z.B. nur in wenigen Sätzen und auch zum Teil nur in der Retrospektive, was die Familienmitglieder während der deutschen Besatzung zur Zeit des Zweiten Weltkriegs durchlebt haben, aber wir erleben es nicht wirklich mit. Erschwerend hinzu kommt, dass für ein 600 Seiten starkes Buch verhältnismäßig wenig wörtliche Rede vorkommt und zu viel um spannende Ereignisse herum erzählt, dabei aber das Innenleben der Figuren wird meist außeracht gelassen wurde. Dies führte dazu, dass mir die Nähe zu ihnen und die Emotionen fehlten und es mich somit auch nicht wirklich zu dem Buch und zum Weiterlesen gezogen hat.

Grundsätzlich lässt sich der Stil des Autors gut lesen, es ist keine komplizierte Sprache, aber mir persönlich ist das Buch zu ruhig erzählt. Der Anfang hat mir sogar ziemlich gut gefallen, das Unwetter während Matijas Geburt und wie der Hof der Familie zerstört wird, das war sehr plastisch, sehr atmosphärisch erzählt. Aber im Großen und Ganzen empfand ich den Erzählstil als langweilig, auch wenn ich froh, dass sich inhaltlich so mancher Kreis im Laufe der 600 Seiten schließt, auch wenn die Kreislinie mitunter unterbrochen wirkt. Dinge/ Personen, die zu Beginn des Buches wichtig waren, werden am Ende des Buches wieder in die Gegenwart der Familie gerückt, trotzdem gibt es zu viele offene Fragen und Ereignisse, die mir zu kurz erzählt oder nicht abschließend geklärt wurden.

In meinen Augen ist das größte Manko an diesem Buch jedoch, dass ich gefühlt nichts über die Geschichte, die Politik und Kultur des Landes Slowenien über dieses Buch erfahren habe und zu viel Hintergrundwissen vorausgesetzt wird. Tito wird beispielsweise gerade einmal in einem Halbsatz erwähnt, wahrlich kein unwichtiger Politiker des ehemaligen Jugoslawien. Auch wenn ich grundsätzlich gerne neben dem eigentlichen Lesen für mich selbst Hintergrundrecherche betreibe, so hat es Roman Rozina leider nicht geschafft, mich auf Slowenien neugierig zu machen ich mich demzufolge dann auch nicht selbst weitergebildet habe. Schade für das Land, das 2023 Gastland der Frankfurter Buchmesse war und sicherlich ein spannende Geschichte und tolle Landschaften und Menschen zu bieten hat. Dass mir persönlich die Extras wie eine historische Zeittafel, Personenregister und ein Nachwort des Autors fehlt, mag ein ganz persönlicher Kritikpunkt sein, aber es gibt leider noch nicht einmal eine Danksagung des Autors und das finde ich nun doch mehr als schade.

Ich hatte zu Beginn des Buches den Verdacht, dass es dem Buch nicht gut tut, wenn man es zu oft für ein Parallelbuch unterbricht. Zum Schluss war ich jedoch froh, es in kleineren Häppchen gelesen zu haben, weil es mich einfach zu sehr enttäuscht hat und ich zu sehr genervt war. Es war für mich ein ziemlich frustrierender Start in das Lesejahr, aber ich wollte nicht mit einem Abbruch ins Lesejahr starten. Und um manches wirklich auch tolle Kapitel – in denen der Autor zeigt, wie toll er erzählen kann - wäre es auch wirklich schade gewesen, aber im Endeffekt war es nicht mein Buch. Schade.

[Mika Hočevar Helbl · Rating 2 out of 5]

Ker knjige, ki jih berem izbiram res skrbno, me ravno zato navadno zelo navdušijo. Nisem vajena dajati slabe ocene, a tokrat ne gre drugače. S to knjigo sem se mučila več kot mesec dni. Prvih sto strani mi je uspelo prebrati relativno hitro, saj so najbolj zanimive. Naslednjih 440 se jih je vleklo tako mučno, da me je minilo do branja in general. Kdo za vraga je prebral teh 540 strani in rekel: "To! To je knjiga, ki jo moramo natisniti!"?! Da ne govorim o nagradi Kresnik. Prebrala sem Šarotarjevo Zvezdno karto, ki ima vsega 170 strani. Vsaka stran več bi bila slabo za knjigo. Tako je tudi s Sto let slepote. V spomin se mi je konstantno vračala knjiga "Sebastjan in most". Ne le zaradi približno enake dolžine, predvsem mi je v spomin prihajalo mojstrsko polaganje besed v celoto in dejstvo, da sem knjigo prebrala v parih dneh. Žal se mi bo ta knjiga vtisnila globoko v bralni spomin, kot največji fail, kar sem jih kdaj prijela v branje. Česa tako duhamornega še nisem brala. Pa tako je obetala.

[piezimesungramatas_Raiva · Rating 4 out of 5]

📖Slovēņu rakstnieka R. Rozinas romāns "Simts akluma gadi" ir īsts smagsvarnieks- darbs, kura intensitāte un tematika prasa izturību arī lasītājam. Raktuvju un ogļrūpniecības fons, kā dēļ arī varoņi spiesti nest plecos savu smagumu gan laikmeta, gan dažādu personīgo iemeslu dēļ. Kā Tu un Tava eksistence veido vēsturi? Vai aizdomājies? Simts gados var notikt daudz pārmaiņu. Gadu gaitā norit paaudžu nomaiņa, mainās sabiedrības uzskati, dzīvesveids.

📖Šajā Knapu dzimtas sāgā patiesi iedziļinoties, tēli kļūst mīļi, pat ja sākumā pret dažiem  neveidojas simpātijas. Ja pavadi kopā vairāk laika ar konkrētiem cilvēkiem, sāc arī viņus tuvāk iepazīt, tāpat ir arī ar šiem grāmatas tēliem- vajag tikai ilgāk pabūt kopā, jo viņu dzīvesstāsts atstāj sākumā nemanāmu, tomēr, manuprāt, paliekošu nospiedumu.

📖Vienkāršā cilvēka dzīve, kurā ir tas acīmredzamais, neredzamais, vārdos izsakāmais, neizsakāmais, taustāmais un tikai iekšēji sajūtamais. Vēstures raksts, kas veidojas no niansēm, savstarpējām attiecībām un pārmaiņām laiku lokos. Dzīves gājums- dzimšana un miršana, kaut kur pa vidu sarežğītā, bet krāsainā dzīve, kurai ne vienmēr ir viegli pielāgoties, jo pastāvīgas ir tikai pārmaiņas. Vai vispār ir iespējams pielāgoties kaut kādam laikam? Grāmata, kurā tiek atgādināts par svarīgiem eksistences jautājumiem un dilemmām. Var neredzēt, bet var attīstīt citas maņas, lai kaut ko spētu piedzīvot pa īstam un saprast.

Grāmata saņemta apmaiņā pret godīgu atsauksmi.

[Drejc Kokošar · Rating 4 out of 5]

Zgodba o Zasavju, saga o družini Knap, s katero se lahko identificira marsikatera slovenska družina. Med številnimi, tudi preštevilčnimi liki, izstopa slepi Matija. Avtor izpostavlja teme svetlobe in teme, narave in človeka, ki jih izpostavlja skozi rudarsko okolje in delavski boj.
Nekateri deli knjige se fantastično berejo, sploh začetna poglavja, medtem ko je roman proti koncu preveč nagneten z liki, ki ne dobijo svoje prave priložnosti, da zaživijo in se nas dotaknejo.
Sicer pa roman predstavlja zgleden primer industrijske kulture in oblikovanja soodbnega slovenskega sveta, ki ga je zaznamovala industrija in delavstvo.

[Maja · Rating 3 out of 5]

Boljše, bolj natančno, gostejše. Bi lahko bilo.

[Žan Magerl · Rating 4 out of 5]

Čudovita knjiga - prava freska 20. stoletja.
Edina slaba točka knjige je, da je avtor 2. polovico knjige preveč pohitril in so predstavljene osebe in dogodki preveč bežno opisani in predstavljeni.

[Birgit Herzog · Rating 3 out of 5]

Zu Beginn grandios, die Handlung und die sprachliche Intensität nimmt ab der Mitte des Buches etwas ab. Dennoch lesenswert

[Alisa Kiļjane]

2,5 zvaigznes

[Anja · Rating 2 out of 5]

Mesec in pol mucenja, knjiga res nima svetle tocke. Na koncu sem se vprasala, zakaj sem jo prebrala