What do you think?
Rate this book
Živa sporočila
Iz spremne besede Igorja Sakside:
"Odveč je poudarjati, kako vesel sem bil priložnosti, da sestavim antologijo Živa sporočila. Spet sem se lahko pogovarjal s pesnikom, tokrat predvsem prek njegovih pesmi za odrasle – predvsem tistih, ki jih je vzel iz dolenjske ljubezni, da jih pred začudeno oko bralca ponesejo dobre roke velikih otrok. V sebi je namreč treba ohraniti nekaj otroško pristnega, a seveda ne otročjega, če želiš, da se te Pavčkovi verzi dotaknejo. Nekaj tiste otroške zaupljivosti in neposrednosti potrebuješ, da se lahko čudiš mehkim potezam pokrajine, ki jo pesnik slika s svojimi rimami, da greš po stezici spoznanj in preizkušenj ter da na koncu in vedno znova zaslišiš tihi šepet otroških ali božjih krilatcev. Po teh treh temeljnih tematskih skupinah sem, kolikor sem zmogel in znal, sestavil svoj izbor Pavčkove poezije. Izbranih nekaj manj kot sto pesmi seveda ne more in tudi noče predstaviti kakršne koli zaokrožene podobe pesnikovega opusa, ki je desetkrat obsežnejši. ...
Moje občutenje Pavčkove pesniške besede je narekovalo tri osrednje sklope pesmi: vsak med njimi ima kratek, trizložni naslov, ki povzema njegovo temeljno sporočilnost. Kraj, kruh, krog: pesmi o pokrajini, od koder zadiši po starožitnosti, delu in povezanosti z rodom iz zemljo. Sklop, iz katerega se v zbledelih, a še vedno jasnih barvah izrisuje podoba vasice, starožitnih slik, kjer ni prostora za žalost, komajda za otožnost. Narava, ki jo slika pesnik, je kot deklica igriva, predmeti iz mladosti pa polni mladostnih vonjev, ki jih v sodobnem času lahko zazna le še spomin. Kakor se v spominu milo in milostno svetijo podobe pesnikove mame, Špančkove Ane, očeta, zemlje očetov in dedov, vinogradov, solin, refoška in oljk ... Stezica: morda najbolj notranje raznovrsten in doživljajsko raznobarven razdelek knjige – vanj se vstopi z vprašanjem, po čem diši majhna pesem. Po čem le: po pomladi in dekliških kitah, cvetočem lanu, travah, diši po dvojini, ki traja kot človeška ljubezen od mladostnih zapeljivosti in zapeljevanj do zrelega, z dvojino okronanega govorečega molka. A v tej življenjski, nezmotljivi izročenosti drugemu je vedno znova zaznati trpki vonj molka, goličave, stiske, rane, izgube, hude poti k večnosti. A ga preglasijo toni besede, ki prinaša novo ljubezen in novo življenje. Angel moj: razdelek, ki bi lahko bil sklep ali začetek zbirke, a je zaradi svoje svetlobe v različnih odtenkih postavljen na konec izbora. Angel je sogovornik, njegov molk je zgovoren, njegov jezik dotika je otroški, v tem jeziku se vse povezuje v eno, vse je eno: vse je sozvočje velikih in malih stvari: sozvočje človeka, ki hodi po poti reke, školjke, zvezde, ptice, trte, zemlje, kruha, ljubezni – in angelov, od najmanjšega, majčkenega Benjamina do vseh drugih: novorojenca in mamice, angela ljubezni in učiteljice, ki razlaga nepredelano snov vsem svetnikom in Bogu očetu … Vsi ti svetli in mili kar naprej ponavljajo s pesnikom:
tisti stari,
zakleti,
neuničljivi –
živeti!
Ne vem, kaj naj še dodam. Dovolj je besed. Čas je za živa sporočila."
"Odveč je poudarjati, kako vesel sem bil priložnosti, da sestavim antologijo Živa sporočila. Spet sem se lahko pogovarjal s pesnikom, tokrat predvsem prek njegovih pesmi za odrasle – predvsem tistih, ki jih je vzel iz dolenjske ljubezni, da jih pred začudeno oko bralca ponesejo dobre roke velikih otrok. V sebi je namreč treba ohraniti nekaj otroško pristnega, a seveda ne otročjega, če želiš, da se te Pavčkovi verzi dotaknejo. Nekaj tiste otroške zaupljivosti in neposrednosti potrebuješ, da se lahko čudiš mehkim potezam pokrajine, ki jo pesnik slika s svojimi rimami, da greš po stezici spoznanj in preizkušenj ter da na koncu in vedno znova zaslišiš tihi šepet otroških ali božjih krilatcev. Po teh treh temeljnih tematskih skupinah sem, kolikor sem zmogel in znal, sestavil svoj izbor Pavčkove poezije. Izbranih nekaj manj kot sto pesmi seveda ne more in tudi noče predstaviti kakršne koli zaokrožene podobe pesnikovega opusa, ki je desetkrat obsežnejši. ...
Moje občutenje Pavčkove pesniške besede je narekovalo tri osrednje sklope pesmi: vsak med njimi ima kratek, trizložni naslov, ki povzema njegovo temeljno sporočilnost. Kraj, kruh, krog: pesmi o pokrajini, od koder zadiši po starožitnosti, delu in povezanosti z rodom iz zemljo. Sklop, iz katerega se v zbledelih, a še vedno jasnih barvah izrisuje podoba vasice, starožitnih slik, kjer ni prostora za žalost, komajda za otožnost. Narava, ki jo slika pesnik, je kot deklica igriva, predmeti iz mladosti pa polni mladostnih vonjev, ki jih v sodobnem času lahko zazna le še spomin. Kakor se v spominu milo in milostno svetijo podobe pesnikove mame, Špančkove Ane, očeta, zemlje očetov in dedov, vinogradov, solin, refoška in oljk ... Stezica: morda najbolj notranje raznovrsten in doživljajsko raznobarven razdelek knjige – vanj se vstopi z vprašanjem, po čem diši majhna pesem. Po čem le: po pomladi in dekliških kitah, cvetočem lanu, travah, diši po dvojini, ki traja kot človeška ljubezen od mladostnih zapeljivosti in zapeljevanj do zrelega, z dvojino okronanega govorečega molka. A v tej življenjski, nezmotljivi izročenosti drugemu je vedno znova zaznati trpki vonj molka, goličave, stiske, rane, izgube, hude poti k večnosti. A ga preglasijo toni besede, ki prinaša novo ljubezen in novo življenje. Angel moj: razdelek, ki bi lahko bil sklep ali začetek zbirke, a je zaradi svoje svetlobe v različnih odtenkih postavljen na konec izbora. Angel je sogovornik, njegov molk je zgovoren, njegov jezik dotika je otroški, v tem jeziku se vse povezuje v eno, vse je eno: vse je sozvočje velikih in malih stvari: sozvočje človeka, ki hodi po poti reke, školjke, zvezde, ptice, trte, zemlje, kruha, ljubezni – in angelov, od najmanjšega, majčkenega Benjamina do vseh drugih: novorojenca in mamice, angela ljubezni in učiteljice, ki razlaga nepredelano snov vsem svetnikom in Bogu očetu … Vsi ti svetli in mili kar naprej ponavljajo s pesnikom:
tisti stari,
zakleti,
neuničljivi –
živeti!
Ne vem, kaj naj še dodam. Dovolj je besed. Čas je za živa sporočila."
160 pages, Hardcover
Published January 1, 2021
2 people want to read
About the author
Tone Pavček
40 books11 followersTone Pavček se je rodil materi in očetu kmečkega rodu. Zaradi preživljanja in dela je družina živela ločeno, saj je oče služil v Ljubljani, mati pa je delala doma. Pesnik je osnovno šolo začel obiskovati v Mirni Peči, v drugem razredu pa ga je oče vzel s sabo v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo v Marijanišču.
Po končani osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo, katero je med vojno opravljal z izpiti, saj se je iz Ljubljane za časa vojne vrnil v Šentjurij, v šesti razred pa se je spet vpisal redno. Po opravljeni maturi je študiral pravo in leta 1953 diplomiral. Najprej je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, kasneje pa novinar in urednik na RTV Ljubljana ter hkrati ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve je bil glavni urednik Cankarjeve založbe. Živi v Ljubljani.
Tone Pavček je začel pisati prve pesmi star komaj enajst let. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1947, ko je objavil Sonet Ivanu Cankarju. Šest let pozneje je skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem izdal pesniško zbirko Pesmi štirih in se uveljavil kot predstavnik novoromantično usmerjenega povojnega intimističnega pesništva. Sprva je Pavčkova lirika vitalistična, pesnik pa je v razmerju do narave idiličen in harmoničen. Vrh svojega pesniškega razvoja ja Pavček dosegel z refleksivno poezijo, v kateri se sprašuje o smrti in življenju (Dediščina, Goličava), z vidika posameznika in skupnosti.
Pavček je eden najpomembnejših klasikov slovenske otroške in mladinske poezije. Je tudi avtor izpovedne knjige esejev Čas duše, čas telesa in pomemben pesniški prevajalec ruske modernistične poezije dvajsetega stoletja. Znane so tudi njegove prepesnitve srbske in hrvaške lirike ter del za otroke.
Tone Pavček je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1984 pa Prešernovo nagrado.
Bibliografija
Poezija (izšlo pri MKZ): SVrtiljak, 1965, Sonce in sončnice, 1993,Upočasnitve, 1998,Petdeset let potem (zvočni posn.), CZ 2003, Darovi, 2005, Same pesmi o ljubezni, CZ 2008, Samo tu lahko živim, 2008,
Ostale izdaje: Sonet Ivanu Cankarju, 1947, Pesmi štirih, 1953, Sanje živijo dalje, 1958, Ujeti ocean, 1964, Zapisi, 1972, Iskanje sveta, 1973, Poganske hvalnice, 1976, Pesmi, 1978, Dediščina, 1983, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Goličava, 1988, Temna zarja, 1996, Pesmi, 2001, Nežnosti, 2002, Starožitja, 2004, Radobesednice, 2004, Ujedanke, 2006, To je, kar je, 2008, Majhnice in majnice, 2009.
Mladinska literatura (izšlo pri MKZ): Mladi trije bratje in zlata ptica, 1956, Maček na dopustu, 1957, Čuri Muri v Afriki, 1958, Polž pred nebotičnikom, 1960, Sončece v žepu, 1960, Velesenzacija, 1961, Strašni lovec Bumbum, 1969, Kaj je najlepše, 1969, Čenčarija, 1975, Domače živali, 1976, Slon v žepu, 1979, Pijanost, 1989, Deček gre za soncem, 1998, Juri Muri drugič v Afriki, 2001,
Ostale izdaje: Mokedaj, 1976, Marko na belem konju jaše, 1984, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Besede za sladkosnede, 1991, Majhen dober dan, 1992, Živalski ringaraja, 1994, Majnice, fulaste pesmi, 1996, s črko čez Krko, 2003, Pavcek.doc, 2007,
Esejistika: Čas duše, čas telesa, 1994
Prevodi: A. A. Ahmatova, A. A. Blok, M. I. Cvetajeva, S. A. Jesenin, J. A. Jevtušenko, V. V. Majakovski, B. L. Pasternak, A. A. Voznesenski
Po končani osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo, katero je med vojno opravljal z izpiti, saj se je iz Ljubljane za časa vojne vrnil v Šentjurij, v šesti razred pa se je spet vpisal redno. Po opravljeni maturi je študiral pravo in leta 1953 diplomiral. Najprej je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, kasneje pa novinar in urednik na RTV Ljubljana ter hkrati ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve je bil glavni urednik Cankarjeve založbe. Živi v Ljubljani.
Tone Pavček je začel pisati prve pesmi star komaj enajst let. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1947, ko je objavil Sonet Ivanu Cankarju. Šest let pozneje je skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem izdal pesniško zbirko Pesmi štirih in se uveljavil kot predstavnik novoromantično usmerjenega povojnega intimističnega pesništva. Sprva je Pavčkova lirika vitalistična, pesnik pa je v razmerju do narave idiličen in harmoničen. Vrh svojega pesniškega razvoja ja Pavček dosegel z refleksivno poezijo, v kateri se sprašuje o smrti in življenju (Dediščina, Goličava), z vidika posameznika in skupnosti.
Pavček je eden najpomembnejših klasikov slovenske otroške in mladinske poezije. Je tudi avtor izpovedne knjige esejev Čas duše, čas telesa in pomemben pesniški prevajalec ruske modernistične poezije dvajsetega stoletja. Znane so tudi njegove prepesnitve srbske in hrvaške lirike ter del za otroke.
Tone Pavček je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1984 pa Prešernovo nagrado.
Bibliografija
Poezija (izšlo pri MKZ): SVrtiljak, 1965, Sonce in sončnice, 1993,Upočasnitve, 1998,Petdeset let potem (zvočni posn.), CZ 2003, Darovi, 2005, Same pesmi o ljubezni, CZ 2008, Samo tu lahko živim, 2008,
Ostale izdaje: Sonet Ivanu Cankarju, 1947, Pesmi štirih, 1953, Sanje živijo dalje, 1958, Ujeti ocean, 1964, Zapisi, 1972, Iskanje sveta, 1973, Poganske hvalnice, 1976, Pesmi, 1978, Dediščina, 1983, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Goličava, 1988, Temna zarja, 1996, Pesmi, 2001, Nežnosti, 2002, Starožitja, 2004, Radobesednice, 2004, Ujedanke, 2006, To je, kar je, 2008, Majhnice in majnice, 2009.
Mladinska literatura (izšlo pri MKZ): Mladi trije bratje in zlata ptica, 1956, Maček na dopustu, 1957, Čuri Muri v Afriki, 1958, Polž pred nebotičnikom, 1960, Sončece v žepu, 1960, Velesenzacija, 1961, Strašni lovec Bumbum, 1969, Kaj je najlepše, 1969, Čenčarija, 1975, Domače živali, 1976, Slon v žepu, 1979, Pijanost, 1989, Deček gre za soncem, 1998, Juri Muri drugič v Afriki, 2001,
Ostale izdaje: Mokedaj, 1976, Marko na belem konju jaše, 1984, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Besede za sladkosnede, 1991, Majhen dober dan, 1992, Živalski ringaraja, 1994, Majnice, fulaste pesmi, 1996, s črko čez Krko, 2003, Pavcek.doc, 2007,
Esejistika: Čas duše, čas telesa, 1994
Prevodi: A. A. Ahmatova, A. A. Blok, M. I. Cvetajeva, S. A. Jesenin, J. A. Jevtušenko, V. V. Majakovski, B. L. Pasternak, A. A. Voznesenski
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 2 of 2 reviews
March 18, 2022
Pavčkove pesmi so balzam za dušo❤️
March 1, 2026
Moram reči, da nekatere Pavčkove pesmi res zadanejo. V njih se da najti res lep pomen in njegov slog pisanja je fantastičen. Ampak motivi žal v večini primerov niso nekaj, s čimer bi se sama lahko poistovetila. Velik del njegovih pesmi se nanaša na njegovo preljubo dolenjsko in njegovo preživljanje otroštva kar pesnik res dobro opiše, ampak mene osebno s tem ne kupi. Ogromno je tudi vtisov iz narave kar, spet, je lepo in doživeto, ampak meni so bolj všeč pesmi, ki opisujejo avtorjeva čustva.
Iskreno, nimam kaj dosti za reči o tej pesniški zbirki. Definitivno je Tone Pavček nekdo, od kogar pesmi bi še brala, ampak trenutno niso to kar rabim in kar si želim brati. Zbirki dajem oceno 3 zvezdice. Žal ni zame, vendar ne morem zanikati, da je Pavček res mojster poezije.
Za konec pa še seznam mojih najljubših pesmi v zbirki:
- Materi
- Očetu
- Zorenje večnosti
- Ljubezenska uspavanka
- Belo
- Neiztrohnjeno srce
- Pot
- Školjka
- Pesem o zvezdah
- Smrt je samo enkrat
Iskreno, nimam kaj dosti za reči o tej pesniški zbirki. Definitivno je Tone Pavček nekdo, od kogar pesmi bi še brala, ampak trenutno niso to kar rabim in kar si želim brati. Zbirki dajem oceno 3 zvezdice. Žal ni zame, vendar ne morem zanikati, da je Pavček res mojster poezije.
Za konec pa še seznam mojih najljubših pesmi v zbirki:
- Materi
- Očetu
- Zorenje večnosti
- Ljubezenska uspavanka
- Belo
- Neiztrohnjeno srce
- Pot
- Školjka
- Pesem o zvezdah
- Smrt je samo enkrat
Displaying 1 - 2 of 2 reviews