Zvezdna karta

by Dušan Šarotar

Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v začetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natančnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.

168 pages, Hardcover

Published January 1, 2021

About the author

(Slovenija), rojen 1968. Je pisatelj, pesnik, scenarist,
urednik na Študentski založbi in urednik
literarne revije AirBeletrina (www.airbeletrina.
si). Na domačiji Miška Kranjca v Veliki
Polani organizira literarne večere. Je avtor šestih
dokumentarnih filmov pri RTV Slovenija.
Napisal je romana Potapljanje na dah (1999)
in Nočitev z zajtrkom (2003, tudi scenarij za
film), zbirko kratkih zgodb Mrtvi kot (2002)
ter pesniško zbirko Občutek za veter (2004).
Njegove zgodbe in pesmi so prevedene v več
jezikov.

Reviews

[mel]

Audiobook in Slovenian. Narrated by Maja Blagovič.

[Anita · Rating 5 out of 5]

Nevjerojatno poetičan roman o nekima od najtežih stvari u životu.

[Mika Hočevar Helbl · Rating 5 out of 5]

Knjiga, ki je nisem mogla odložiti. V spremni besedi je zapisano, da je pripoved "primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi" in kljub temu, da sem skozi branje iskala primerne misli zanjo, boljše ne bi mogla zapisati. Knjiga govori o židovskem paru. Kmalu po poroki se jima rodi edinec. Zgodbo pripoveduje njuna hišna pomočnica Žalna, ki ji v resnici ni bilo tako ime, a pristoji melanholiji, ki jo je čutiti od prve do zadnje strani. Žalost, ki pritegne v "zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja". Odlično branje.

[Meta L. Perger · Rating 5 out of 5]

V pesmi, kot avtor sam imenuje pričujoče delo, bralec lahko skoraj fizično začuti veliko bolečino, ki je ostala v prekmurskem prostoru po tem, ko so med vojno odpeljali v taborišča skoraj vse predstavnike nekoč izjemno kulturno bogate judovske skupnosti, med drugim tudi prvo ženo in sina avtorjevega deda. To delo je poklon njima, hkrati pa zdravljenje “nevidnih in metafizičnih” ran, ki jih je vojna zadala družini in ki jih, kot pove v oddaji Izšlo je, “lahko edina zares (za)celi le poezija”. Zato pesem. Napisana v visoko aluzivnem, slogovno dovršenemu jeziku, ki je po mojem mnenju največje bogastvo pričujočega dela in ki ga pisatelj vzporedi tudi s časom in podobo: “Ali je to res bil čas, se sprašujem danes, ali pa je to morebiti bila njegova nikoli spoznana sila, ki je samo v besedi, misli, morebiti pa je čas zares samo jezik, podoba, ki se nenehoma izvija svoji samopodobi v ogledalu.” (str. 128-129)
V pripovedi avtor bolj kot samo tragedijo judovske skupnosti prevprašuje spomin in nikoli izrečeno, predvsem pa vprašanje slovesa od ljubljene osebe, ki se ni nikoli vrnila. Skozi izkušnjo pripovedovalke Žalne najde način, nevidno vez med tistimi, ki so odšli in tistimi, ki ostajajo. Na nek drug, drugače izrazni način, tudi oni najdejo skupni jezik. In v tem smislu lahko delo razumemo tudi kot spravo s preteklostjo, ki se nam še vedno razodeva (preko predmetov, ki so nekdaj še imeli dušo, preko spomina, ki je še živ), a morda tokrat prinaša tudi občutek notranjega miru.

[anitnelav · Rating 4 out of 5]

This work is a book for readers who appreciate literary art in its purest form — as a space for reflection, melancholy, and silence. It is not a novel to be merely read, but a novel to be experienced.

[Dominik Golob · Rating 5 out of 5]

778