What do you think?
Rate this book
Zakaj ne pišem
"Nimam kam iti in se nimam kam vrniti.
Kam naj bi šla? V stanovanje, ki ga že lep čas ne morem plačevati?
Še en krog skozi mesto, s katerim sva si že davno vse povedala?
Od tu naprej ni ničesar."
Intimni spomini pisateljice so nadgrajeni z refleksijo o psihosocialnih vplivih, ki so oblikovali njene starše in s tem tudi njo. Izhaja iz družine priseljencev iz Bosne, ki so v obdobju tranzicije izkusili brezposelnost in materialno pomanjkanje ter ob tem še boleče nesprejemanje slovenske večine. Poleg skrhanih družinskih odnosov jo je to še dodatno zaznamovalo z občutki o lastni neustreznosti in nepomembnosti. Literatura, izobrazba in selitev v subkulturno bolj razgibano Ljubljano so postale rešilne bilke njenega življenja. Ostaja pa razdvojena, z občutkom, da ne pripada več svetu svojih korenin, niti ni povsem doma v okolju, v katerem se je znašla zaradi svojega dela in sposobnosti. Večkrat poudari, da je zanjo pisanje intenzivno podoživljanje travmatizirane preteklosti, da pa je z njeno ubeseditvijo stopila na pot vsaj delne osvoboditve. Priporočljivo branje za vse, ki smo na poti samospoznavanja, razumevanja in sprejemanja.
Kam naj bi šla? V stanovanje, ki ga že lep čas ne morem plačevati?
Še en krog skozi mesto, s katerim sva si že davno vse povedala?
Od tu naprej ni ničesar."
Intimni spomini pisateljice so nadgrajeni z refleksijo o psihosocialnih vplivih, ki so oblikovali njene starše in s tem tudi njo. Izhaja iz družine priseljencev iz Bosne, ki so v obdobju tranzicije izkusili brezposelnost in materialno pomanjkanje ter ob tem še boleče nesprejemanje slovenske večine. Poleg skrhanih družinskih odnosov jo je to še dodatno zaznamovalo z občutki o lastni neustreznosti in nepomembnosti. Literatura, izobrazba in selitev v subkulturno bolj razgibano Ljubljano so postale rešilne bilke njenega življenja. Ostaja pa razdvojena, z občutkom, da ne pripada več svetu svojih korenin, niti ni povsem doma v okolju, v katerem se je znašla zaradi svojega dela in sposobnosti. Večkrat poudari, da je zanjo pisanje intenzivno podoživljanje travmatizirane preteklosti, da pa je z njeno ubeseditvijo stopila na pot vsaj delne osvoboditve. Priporočljivo branje za vse, ki smo na poti samospoznavanja, razumevanja in sprejemanja.
254 pages, Hardcover
First published January 27, 2022
12 people are currently reading
274 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 30 of 47 reviews
June 6, 2022
"Ne glede na to, kaj ti sporočajo na vsakem koraku: tvoja prisotnost je dragocena.
Tvoj glas šteje."
"Najučinkovitejša cenzura je ponotranjeno prepričanje o lastni nepomembnosti."
Je ena najboljših knjig letos.
Zakaj ne pišem je zelo pronicljiva in večplastna knjiga, ki odstira manj lepe plati slovenske družbe in nam nastavi ogledalo. Avtorica se kritično dotakne aktualnih tem, kot so občutljivi družinski odnosi, odnosi Slovencev in dvolični oblasti do priseljencev, depresija, izobrazba, ekonomski in družbeni položaj priseljenecev, moško pokroviteljstvo in seksizem v kulturnih krogih, nacionalizem, položaj avtoric v družbi in še bi lahko naštevala. Vendar pa to ni samo družbeni esejistični roman, ampak je hkrati tudi intimen vpogled v avtoričino iskanje literarnega jaza in pisanje.
Mene je navdušila.
Tvoj glas šteje."
"Najučinkovitejša cenzura je ponotranjeno prepričanje o lastni nepomembnosti."
Je ena najboljših knjig letos.
Zakaj ne pišem je zelo pronicljiva in večplastna knjiga, ki odstira manj lepe plati slovenske družbe in nam nastavi ogledalo. Avtorica se kritično dotakne aktualnih tem, kot so občutljivi družinski odnosi, odnosi Slovencev in dvolični oblasti do priseljencev, depresija, izobrazba, ekonomski in družbeni položaj priseljenecev, moško pokroviteljstvo in seksizem v kulturnih krogih, nacionalizem, položaj avtoric v družbi in še bi lahko naštevala. Vendar pa to ni samo družbeni esejistični roman, ampak je hkrati tudi intimen vpogled v avtoričino iskanje literarnega jaza in pisanje.
Mene je navdušila.
September 13, 2023
To pa je bilo neprijetno presenečenje, saj sem glede na ostale pozitivne ocene pričakovala slovensko verzijo Deborah Levy, mojstrico avto-fikcije.
Knjiga mi sploh ni bila všeč. Slog pisanja s premnogimi citati drugih avtorjev me ni prepričal.
Avtorica je polna nasprotij: npr. kritizira akademski slog pisanja, ki ga je spoznala med študijem, medtem ko skozi celo knjigo uporablja ogromno tujk, za katere imamo primerljive slovenske besede in nešteto “izmov”, ki so mi naredili zelo suhoparno bralno izkušnjo. Kritizira družbo, predvsem tiste, ki so na nasprotnem polju manjšin (v njenem primeru podeželjskih revnih otrok staršev priseljencev), očita jim nepoznavanje in predsodke, po drugi strani na način, kako pisateljica meče le-te ljudi v isti koš, kaže na iste predsodke in prehitro negativno ocenjevanje iz njene strani.
Čeprav me obravnavane teme zanimajo, mi je šla avtorica na živce. Ko opisuje osebno življenje, se potopiš v njeno zgodbo, jo začutiš, vendar ti ne pusti blizu, saj v istem odstavku, ko deli svoj intimni svet, ga prehitro zakrinka z znanstvenimi definicijami obravnavanih tem, s podatki random študij… kritizira starše, kritizira šolo in sošolke, kasneje akademski svet, pritožuje se, da ji je življenje v Ljubljani nedostopno (zanjo je Šiška obrobje Ljubljane?!), kritizira ustvarjalce (po njenem mnenju tudi Vojnoviću ni uspelo realno prikazati problematike priseljencev in njihove asimilacije)… skratka kritizira vsepovprek razen sebe. Ne rečem, da bi to napisala najstnica, ki bi ji jeza predstavljala obrambni mehanizem, gre za reflektivno pisanje, kjer je imela pisateljica čas in prostor, da umesti svojo izkušnjo in dozorelo pogleda na svojo zgodbo.
Knjiga mi sploh ni bila všeč. Slog pisanja s premnogimi citati drugih avtorjev me ni prepričal.
Avtorica je polna nasprotij: npr. kritizira akademski slog pisanja, ki ga je spoznala med študijem, medtem ko skozi celo knjigo uporablja ogromno tujk, za katere imamo primerljive slovenske besede in nešteto “izmov”, ki so mi naredili zelo suhoparno bralno izkušnjo. Kritizira družbo, predvsem tiste, ki so na nasprotnem polju manjšin (v njenem primeru podeželjskih revnih otrok staršev priseljencev), očita jim nepoznavanje in predsodke, po drugi strani na način, kako pisateljica meče le-te ljudi v isti koš, kaže na iste predsodke in prehitro negativno ocenjevanje iz njene strani.
Čeprav me obravnavane teme zanimajo, mi je šla avtorica na živce. Ko opisuje osebno življenje, se potopiš v njeno zgodbo, jo začutiš, vendar ti ne pusti blizu, saj v istem odstavku, ko deli svoj intimni svet, ga prehitro zakrinka z znanstvenimi definicijami obravnavanih tem, s podatki random študij… kritizira starše, kritizira šolo in sošolke, kasneje akademski svet, pritožuje se, da ji je življenje v Ljubljani nedostopno (zanjo je Šiška obrobje Ljubljane?!), kritizira ustvarjalce (po njenem mnenju tudi Vojnoviću ni uspelo realno prikazati problematike priseljencev in njihove asimilacije)… skratka kritizira vsepovprek razen sebe. Ne rečem, da bi to napisala najstnica, ki bi ji jeza predstavljala obrambni mehanizem, gre za reflektivno pisanje, kjer je imela pisateljica čas in prostor, da umesti svojo izkušnjo in dozorelo pogleda na svojo zgodbo.
September 9, 2023
3,5/5.
Prva polovica knjige mi je bila močnejša. Užival sem v razdelovanju lastnega otroštva, tegob odraščanja in navijal za to, da avtorici uspe preseči pričakovanja in razbiti steklen strop na poti do svojih sanj postati pisateljica.
V drugi polovici ali zadnji tretjini se fokus porazgubi, čemur ne pripomore priznanje, da avtorico “priganja rok za oddajo knjige”. Tako sledimo dolgim razglabljanjem brez prave refleksije, toku zavesti na gosto posejanim z dnevnimi političnimi dogodki in napaberkovanimi citati, ki na delih spominjajo na suhe akademsko-žurnalistične tavtologije. Dober primer tovrstnega pisanja:
“Kdo si kot avtorica, kakšen je smoter tvojega zasedanja javnega prostora, če v javnosti ne izrekaš resnice, z zavedanjem, da ga ni prijetnega načina, kako to izvesti, ter z mirno vestjo glede dejstva, da resnice zares nihče noče in je, ko je ta izrečena, tudi ne ceni.” [str. 233]
To zame ne naredi veliko. Vidi se, da se premisleki in besede niso imele časa uležati in ta del knjige se bo po moji oceni najslabše postaral.
A rad si mislim, da pozitivne plati ultimativno zmagajo. Ne vem, če se avtorica zaveda, kako navdihujočo zgodbo o uspehu živi. Kakor nas na vsakem koraku opozarja, da nas skoraj 100% določajo naši začetni pogoji, je ravno sama svetla izjema, ki preseže horizont pričakovanj in je v zgled ostalim nadobudnim pisateljicam.
Veliko je govora o tem, kako so v razredno razplastenih družbah prehajanja med stratami nemogoča. Ampak umanjka malo večje priznanje, da v Sloveniji ni tako hudo. V trdnem spominu mi je ostal knjižničar, ki je mlado dekle vzpodbujal v šoli, ko je prišel na prvo predstavitev njenega prvenca in žarel od ponosa. To so zame dokazi, da socialna država - kolikor že okrnjena - še vedno od časa do časa deluje. In omogoča nastanek zgodb o uspehu, med njimi je tudi pričujoča knjiga.
Prva polovica knjige mi je bila močnejša. Užival sem v razdelovanju lastnega otroštva, tegob odraščanja in navijal za to, da avtorici uspe preseči pričakovanja in razbiti steklen strop na poti do svojih sanj postati pisateljica.
V drugi polovici ali zadnji tretjini se fokus porazgubi, čemur ne pripomore priznanje, da avtorico “priganja rok za oddajo knjige”. Tako sledimo dolgim razglabljanjem brez prave refleksije, toku zavesti na gosto posejanim z dnevnimi političnimi dogodki in napaberkovanimi citati, ki na delih spominjajo na suhe akademsko-žurnalistične tavtologije. Dober primer tovrstnega pisanja:
“Kdo si kot avtorica, kakšen je smoter tvojega zasedanja javnega prostora, če v javnosti ne izrekaš resnice, z zavedanjem, da ga ni prijetnega načina, kako to izvesti, ter z mirno vestjo glede dejstva, da resnice zares nihče noče in je, ko je ta izrečena, tudi ne ceni.” [str. 233]
To zame ne naredi veliko. Vidi se, da se premisleki in besede niso imele časa uležati in ta del knjige se bo po moji oceni najslabše postaral.
A rad si mislim, da pozitivne plati ultimativno zmagajo. Ne vem, če se avtorica zaveda, kako navdihujočo zgodbo o uspehu živi. Kakor nas na vsakem koraku opozarja, da nas skoraj 100% določajo naši začetni pogoji, je ravno sama svetla izjema, ki preseže horizont pričakovanj in je v zgled ostalim nadobudnim pisateljicam.
Veliko je govora o tem, kako so v razredno razplastenih družbah prehajanja med stratami nemogoča. Ampak umanjka malo večje priznanje, da v Sloveniji ni tako hudo. V trdnem spominu mi je ostal knjižničar, ki je mlado dekle vzpodbujal v šoli, ko je prišel na prvo predstavitev njenega prvenca in žarel od ponosa. To so zame dokazi, da socialna država - kolikor že okrnjena - še vedno od časa do časa deluje. In omogoča nastanek zgodb o uspehu, med njimi je tudi pričujoča knjiga.
July 1, 2024
To knjigo mi je bilo težko prebrati, ne ker ne bi bila dobra, ampak ker mi je težko sprejeti realnost, ki je v njej predstavljena. Z največjim veseljem bi trdila, da je avtoričin cinizem neupravičen in razlogi zanj umišljeni, vendar marsikatero dejstvo o naši ljubi državi in družbi podpira njene ugotovitve in z lahkoto verjamem, da je realnost dosti bolj podobna njenemu pogledu na trenutno stanje kot mojemu, včasih izjemno naivnem prepričanju, da v tej državi nismo tako nazadnjaško ksenofobi. Odlično branje za vse, ki delamo z otroki in si pogosto ne predstavljamo, iz kakšnega okolja prihajajo naši otroci. Večkrat si domišljamo, da sta nacionalizem in revščina stvar preteklosti, svoje primanjkljaje, da bi jih pomagali premostiti otrokom, pa skrijemo za prepričanjem, da je kriva "kultura, iz katere prihajajo".
Knjiga nosi pomembno, premalokrat poudarjeno, grozno in za branje izjemno težko sporočilo. To je pomembna knjiga. Se pa sporočilo malenkost porazgubi med ostalimi deli besedila, njegova struktura deluje neurejeno, vsebinsko zelo podobni podobni deli so pometani naokrog, nekateri pa so res kar pretirano dramatični in nekoliko ozkogledi. Na trenutke se kljub nekaterim zares iskrenim uvidom avtorice njeno komentiranje bere kot kak najstniški blog in predelovanje nekih najstniških zdrah. Če bi avtorica ostala pri raziskovanju sistemskih družbenih problemov in redkeje sebe in bralca prepričevala, v katerih sporih z javnimi osebnostmi je bila sama edini pravičnik, bi bila knjiga čista petica.
Knjiga nosi pomembno, premalokrat poudarjeno, grozno in za branje izjemno težko sporočilo. To je pomembna knjiga. Se pa sporočilo malenkost porazgubi med ostalimi deli besedila, njegova struktura deluje neurejeno, vsebinsko zelo podobni podobni deli so pometani naokrog, nekateri pa so res kar pretirano dramatični in nekoliko ozkogledi. Na trenutke se kljub nekaterim zares iskrenim uvidom avtorice njeno komentiranje bere kot kak najstniški blog in predelovanje nekih najstniških zdrah. Če bi avtorica ostala pri raziskovanju sistemskih družbenih problemov in redkeje sebe in bralca prepričevala, v katerih sporih z javnimi osebnostmi je bila sama edini pravičnik, bi bila knjiga čista petica.
March 22, 2022
Težko je opisati, kaj vse avtorici uspe doseči s to knjigo, saj je uspela v meni hkrati vzbuditi razumevanje številnih osrednjih dilem in strah to priznati zaradi občutkov imposter sindroma, kot ga opiše v knjigi. Kar je najbrž dokaj nekoristna zaciklanost, a mi hkrati odlično ponazarja nemoč posameznika v družbi, kar je avtorica vsekakor želela izpostaviti. Tako da, mission accomplished in upam, da čim prej uspe napisati kaj novega.
January 11, 2023
Kot da bi brala samo sebe in hkrati vse, kar hočem povedat vsem, ki pravijo, da pač moraš samo pisat in hkrati iz podedovanih stanovanj zatrjujejo, da so revni. Nismo enaki med enakimi. Po branju mi ni nič lažje, le moralnega mačka sem se znebila.
August 29, 2023
Odlično! Odlično! Odlično! Izjemno branje je pravi nacionalni intelektualni dragulj, čeprav bi bila avtorica prva, ki bi vprašala, katere nacije. Knjiga, ki je prej kot slej morala biti napisana.
Dijana Matković se je rodila bosanskim staršem v mojem rojstnem kraju, tri leta za mano, se pravi v prvi polovici osemdesetih. Nikoli se nisva srečali, živeli sva na diametralno nasprotnih straneh okolice Novega mesta, pa vendar je ob branju knjige “Zakaj ne pišem”, tako zelo veliko podrobnosti v najinih odraščanjih in strahovih. Točno v tem trenutku, ko pišem to recenzijo, se počutim kot prevarantka. Sindrom odraščanja v specifičnem okolju, ki ga pisateljica, v s Kresnikom nominirani knjigi, popisuje. Konstanten mind fuck, ker v državi nekaj veljaš le, če si nekdo od nekoga, ki že nekaj velja. Drugače nemaš pravo glasanja. Pobeg iz rodnega kraja je za nas, marginalce periferije, edina rešitev. Da se borimo proti etiketi nesposobnosti, ki nam je bila nalepljena z rojstvom v družine delavcev, tistih ki nikoli ne štrlijo iz množice.
Pred kratkim me je neka založnica vprašala, kje delam, če sem učiteljica. Pričela sem jecljati in dlani so postajale rahlo potne. Nisem učiteljica, prav tako ne zdravnica ali kaj, kar bi k mojemu imenu pripelo takojšnjo žlahtnost. Seveda se mi ni oglasila nazaj, ko sem jo vprašala, če bi njena založba izdala moj knjižni prvenec. Rezervacija sposobnosti pri nas ni tesno povezana s talentom, ampak z nepotizmom. Pomaga tudi, če ste moškega spola. Če želite diskreditirati žensko mnenje, samo recite, da je kurba. Nenasitna jebačica, ki zaradi svojih spolnih navad že ne more biti za nobeno stvar kredibilna. Ne sme biti!
Pisateljičin konstantni razredni boj se je iz Dolenjske skupaj z njo selil v prestolnico, ki kmetavzarje izpljune, še preden jih dobro prične žvečiti. In ko se je davno tega kolegica pritoževala, kako vsi študentje v prvem mesecu bivanja v Ljubljani govorijo kot tamkajšnji domorodci, sem čez nekaj let sama izkusila, zakaj je temu tako. Iz tega razloga (in ostalih vzvišenosti) sem raje odšla v štajersko prestolnico, kjer se ob to, kako zvenim nikoli nihče ni obregnil. A Dijana Matković je vztrajala in bila boj z mlini na veter za boljši preživetveni (!) standard mladih kulturnikov, za katere niti občina, niti njeni občani nimajo kaj prida posluha.
“Zakaj ne pišem” je knjiga, ki s svojo avtentičnostjo prepriča in obenem šokira bralca. Fabula teče gladko tudi, ko življenje ne. Stavki so izjemo oblikovani, avtorica pa ravno tako izjemno načitana. Nad lanskim zmagovalcem nagrade Kresnik sem bila hudo razočarana. Letošnjega še nisem brala, a po prebrani knjigi Dijane Matković skoraj dvomim, da je nagrada šla v prave roke. Knjigo sem brala z velikim navdušenjem in jo priporočam v branje vsem. Tudi tistim, ki so spomine na svojo otroško nesramnost zatajili in brez slabe vesti nikoli doživeli niti enega paničnega napada.
Dijana Matković se je rodila bosanskim staršem v mojem rojstnem kraju, tri leta za mano, se pravi v prvi polovici osemdesetih. Nikoli se nisva srečali, živeli sva na diametralno nasprotnih straneh okolice Novega mesta, pa vendar je ob branju knjige “Zakaj ne pišem”, tako zelo veliko podrobnosti v najinih odraščanjih in strahovih. Točno v tem trenutku, ko pišem to recenzijo, se počutim kot prevarantka. Sindrom odraščanja v specifičnem okolju, ki ga pisateljica, v s Kresnikom nominirani knjigi, popisuje. Konstanten mind fuck, ker v državi nekaj veljaš le, če si nekdo od nekoga, ki že nekaj velja. Drugače nemaš pravo glasanja. Pobeg iz rodnega kraja je za nas, marginalce periferije, edina rešitev. Da se borimo proti etiketi nesposobnosti, ki nam je bila nalepljena z rojstvom v družine delavcev, tistih ki nikoli ne štrlijo iz množice.
Pred kratkim me je neka založnica vprašala, kje delam, če sem učiteljica. Pričela sem jecljati in dlani so postajale rahlo potne. Nisem učiteljica, prav tako ne zdravnica ali kaj, kar bi k mojemu imenu pripelo takojšnjo žlahtnost. Seveda se mi ni oglasila nazaj, ko sem jo vprašala, če bi njena založba izdala moj knjižni prvenec. Rezervacija sposobnosti pri nas ni tesno povezana s talentom, ampak z nepotizmom. Pomaga tudi, če ste moškega spola. Če želite diskreditirati žensko mnenje, samo recite, da je kurba. Nenasitna jebačica, ki zaradi svojih spolnih navad že ne more biti za nobeno stvar kredibilna. Ne sme biti!
Pisateljičin konstantni razredni boj se je iz Dolenjske skupaj z njo selil v prestolnico, ki kmetavzarje izpljune, še preden jih dobro prične žvečiti. In ko se je davno tega kolegica pritoževala, kako vsi študentje v prvem mesecu bivanja v Ljubljani govorijo kot tamkajšnji domorodci, sem čez nekaj let sama izkusila, zakaj je temu tako. Iz tega razloga (in ostalih vzvišenosti) sem raje odšla v štajersko prestolnico, kjer se ob to, kako zvenim nikoli nihče ni obregnil. A Dijana Matković je vztrajala in bila boj z mlini na veter za boljši preživetveni (!) standard mladih kulturnikov, za katere niti občina, niti njeni občani nimajo kaj prida posluha.
“Zakaj ne pišem” je knjiga, ki s svojo avtentičnostjo prepriča in obenem šokira bralca. Fabula teče gladko tudi, ko življenje ne. Stavki so izjemo oblikovani, avtorica pa ravno tako izjemno načitana. Nad lanskim zmagovalcem nagrade Kresnik sem bila hudo razočarana. Letošnjega še nisem brala, a po prebrani knjigi Dijane Matković skoraj dvomim, da je nagrada šla v prave roke. Knjigo sem brala z velikim navdušenjem in jo priporočam v branje vsem. Tudi tistim, ki so spomine na svojo otroško nesramnost zatajili in brez slabe vesti nikoli doživeli niti enega paničnega napada.
January 5, 2025
Roman ‘Zašto ne pišem’ je knjiga stavova Dijane Matković o načinu na koji Slovenija tretira umjetnike siromašnog porijekla, kao i njezina percepcija okoline u kojoj živi i radi.
Autorica me dobila prvim stranicama, čak mi je bilo teško ispustiti knjigu iz ruke. Na neki način imala sam dojam da priča možda i izmišljenu priču, fikciju, da je ovo što držim u rukama zapravo beletristika. Lijepo slaže rečenice koje drže pažnju. I tako je većim dijelom knjige, talent za pisanje ne može joj se sporiti.
Negdje oko 50. stranice postaje sigurno da se ne radi o beletristici i izmišljenoj priči temeljenoj na iskustvu ili susretima s ljudima, nego da je to njezin život, da se radi o čistoj publicistici s navođenjem primjera, istraživanja, citata, događaja…
Na početku još navijam za junakinju, postoji neka nada da se ona izvlači iz blata svoj porijekla, nekako se mogu i poistovjetiti s njom. Međutim, onda počinje ono što se dogodi puno puta kad upoznate pisca, kad vam dopusti da uđete u njegovu glavu i počne izražavati stavove u kojima vidite propuste, rupe koje sami možete ispuniti kvalitetnijim i suprotnim argumentima, onaj moment kad shvatite da je to osoba koja predivno piše i stilski vas obara s nogu, obožavate kako kreira svijet (koji bi mogao biti i stvaran i bio bi svijet u kojem biste čak i mogli živjeti), ali onda shvatite da pravi on/ona koji piše, u stvarnosti nije toliko genijalna, da je nezanemariv dio onoga što govori zapravo bullshit. I potonu vam sve lađe.
Kako se knjiga bližila kraju, čak sam u jednom trenutku pomislila da se radi o populističkom političkom manifestu neke radikalne opcije.
Tema koju je otvorila autorica je odlična. Definitivno bi mogla biti i konstruktivna, ali konstruktivnosti na stranicama ‘Zašto ne pišem’ nema. Početak je bio odličan, no kako sam se primicala kraju nedostajalo mi je da ponudi rješenja za izljev iznesenih jadikovki. Tema o tome kako si, iako živiš u civilizacijski naprednom društvu, u startu zakinut rođenjem u nižim slojevima društva – je odlična, ali jalova bez ponuđenih rješenja. Toliko godina iskustva, toliko događaja u životu, toliki talent da se izraziš, a ne iskoristiš ga za suvisli prijedlog ili bilo kakav argumentirani prijedlog je, gotovo pa gubitak vremena. Ova knjiga je dobar temelj za otvaranje spomenute teme i rješavanje onoga što je autorica primijetila. Samo nekako bi bilo bolje da se nije diskreditirala pojedinim argumentima.
Autorica me dobila prvim stranicama, čak mi je bilo teško ispustiti knjigu iz ruke. Na neki način imala sam dojam da priča možda i izmišljenu priču, fikciju, da je ovo što držim u rukama zapravo beletristika. Lijepo slaže rečenice koje drže pažnju. I tako je većim dijelom knjige, talent za pisanje ne može joj se sporiti.
Negdje oko 50. stranice postaje sigurno da se ne radi o beletristici i izmišljenoj priči temeljenoj na iskustvu ili susretima s ljudima, nego da je to njezin život, da se radi o čistoj publicistici s navođenjem primjera, istraživanja, citata, događaja…
Na početku još navijam za junakinju, postoji neka nada da se ona izvlači iz blata svoj porijekla, nekako se mogu i poistovjetiti s njom. Međutim, onda počinje ono što se dogodi puno puta kad upoznate pisca, kad vam dopusti da uđete u njegovu glavu i počne izražavati stavove u kojima vidite propuste, rupe koje sami možete ispuniti kvalitetnijim i suprotnim argumentima, onaj moment kad shvatite da je to osoba koja predivno piše i stilski vas obara s nogu, obožavate kako kreira svijet (koji bi mogao biti i stvaran i bio bi svijet u kojem biste čak i mogli živjeti), ali onda shvatite da pravi on/ona koji piše, u stvarnosti nije toliko genijalna, da je nezanemariv dio onoga što govori zapravo bullshit. I potonu vam sve lađe.
Kako se knjiga bližila kraju, čak sam u jednom trenutku pomislila da se radi o populističkom političkom manifestu neke radikalne opcije.
Tema koju je otvorila autorica je odlična. Definitivno bi mogla biti i konstruktivna, ali konstruktivnosti na stranicama ‘Zašto ne pišem’ nema. Početak je bio odličan, no kako sam se primicala kraju nedostajalo mi je da ponudi rješenja za izljev iznesenih jadikovki. Tema o tome kako si, iako živiš u civilizacijski naprednom društvu, u startu zakinut rođenjem u nižim slojevima društva – je odlična, ali jalova bez ponuđenih rješenja. Toliko godina iskustva, toliko događaja u životu, toliki talent da se izraziš, a ne iskoristiš ga za suvisli prijedlog ili bilo kakav argumentirani prijedlog je, gotovo pa gubitak vremena. Ova knjiga je dobar temelj za otvaranje spomenute teme i rješavanje onoga što je autorica primijetila. Samo nekako bi bilo bolje da se nije diskreditirala pojedinim argumentima.
This entire review has been hidden because of spoilers.
October 9, 2023
Trudila sem se, da bi mi bila knjiga všeč, ampak me razen prvega dela, ki je bil res dobro umeščen, predstavljen in me je zanimal tudi zato, ker je avtorica nekaj časa preživela v dijaškem domu, ni prav nič pritegnilo k branju. Vsi ti citati, tujke, dolgi stavki - kar izgubljala sem se, med branjem me je odnašalo, izgubljala sem bralno koncentracijo.
November 16, 2024
Zelo močan začetek, nekje na sredini pa se začne malo vleči. Je pa super tema, priporočam v branje vsakemu. Vsi bi morali razmišljati o družbi skozi oči nepriviligiranih. Avtorica uporablja zelo veliko citatov, na trenutke je stil pisanja zelo “formalen”, čeprav sama pravi, da se od tega želi distancirati. Če te ta knjiga vsaj malo ne znervira, potem je nisi dobro prebral/a.
February 28, 2022
5/5. "Nikogaršnja" Dijana Matković brezkompromisno razkriva mentalitetne habituse družbe na sončni strani Alp, ne tako razsvetljene, kakor se razkazuje izven meja. Prikazuje že vnaprej izgubljen boj s predestiniranci, ki se na mesta kulturnikov-razumnikov le povzpnejo in intelektualno parazitirajo od funkcije do funkcije. Pojasnila za tiste, ki (še) ne štekajo, da so primeri slabe prakse zaposlovanj in podajanja v prekarno prej pravilo, kot nesrečna izjema.
March 4, 2022
Brutalno iskrena pisateljica, ki te postavi v položaj, da razmisliš, kako imaš srečo v življenju, da do sedaj nisi rabil razmišljati o stvareh, ki so samoumevne.
April 26, 2025
Brez olepševanja, brez velikih besed. Prava poslastica.
December 8, 2025
Za Dijanu Matković prvi put sam čula prije par godina, čitajući „2020.: dnevnik“, nevjerojatno i originalno koncipiranu knjigu urednice Lane Bastašić, u kojoj su dnevnički zapisi šestero autora mlađe generacije zadobili posebnu ulogu s obzirom na godinu u kojoj su nastajali (sam projekt je dogovoren prije nego što je itko mogao i slutiti kako će izgledati 2020. godina).
U ovom samostalnom djelu, svojevrsnom roman-eseju, Dijana Matković pripovijeda o sebi, okolini iz koje dolazi (radnička doseljenička obitelj porijeklom iz Bosne, nastanjena u Sloveniji), i kako su okolina iz koje dolazi, obiteljsko okruženje, klasna pripadnost (siromaštvo, materijalno i duhovno) utjecali na njezin razvoj, oblikovanje ličnosti i afinitete. Međutim, malo bi bilo reći da ona samo pripovijeda o svojem razvojno-životnom putu. Ona se, prije svega, žali. Razračunava s obitelji, s prošlošću, s predrasudama domicilnih Slovenaca (ne jednom se spominje kako je šalju „neka se vrati odakle je i došla“ – ne znajući da je ona u Sloveniji rođena i da je upravo to mjesto „odakle je došla“), a naročito s obrazovnim sustavom (klasno determiniranim i zatvorenim za određene klasno-etničke skupine).
Između ostalog, u jednom dijelu se autorica referira na Gorana Vojnovića i velik uspjeh njegovog romana „Čefuri raus“. Unutar samo jednog poglavlja ona je isprva oduševljena njegovim djelom i izborom teme, da bi ga do kraja tog istog poglavlja kritizirala što problematizira samo nacionalno porijeklo čefura, a ne i njihovu ekonomsku pozadinu (tj. neimaštinu). I tako više puta tijekom knjige. Žali se na obrazovni sustav i školsku okolinu, ali ipak je školski knjižničar u njezinoj osnovnoj školi bio taj koji ju je motivirao za čitanje i da svoje interese usmjeri u knjige i pisanu riječ (i ne samo to, već je i došao na promociju njezine prve knjige).
U prvom dijelu knjige cijeli taj koncept još ima smisla i konzistencije. Ali drugi i treći dio knjige su preopterećeni tim žaljenjem, pretjeranim razmišljanjem uvijek u istom vrtlogu misli, uplitanjem brojnih citata (neki od njih su smisleni, neki suvišni), i tekst postaje naprosto – dosadan. Šteta, jer i u tom dosadnom štivu (koje sam ne jednom poželjela samo ostaviti na stranu i čitati nešto drugo) naiđe se na bljeskove lucidnih misli, zapažanja i zaključaka, zbog čega je ipak dobro dogurati čitanje ove knjige do kraja. Makar i uz preskakanje pojedinih poglavlja.
Da je s autoricom na kraju sve izašlo na dobro, dokaz je i ova knjiga koja je, usprkos svojem naslovu, napisana i objavljena. Ne samo objavljena, već i prevedena na hrvatski. A i u posljednjem poglavlju trećeg dijela dade se naslutiti da je autorica uspjela svoj život nekako posložiti da se kreće u željenom smjeru. Tako da se treba nadati i nekom njezinom novom djelu, koje neće biti toliko usmjereno na žaljenje i predbacivanje.
U ovom samostalnom djelu, svojevrsnom roman-eseju, Dijana Matković pripovijeda o sebi, okolini iz koje dolazi (radnička doseljenička obitelj porijeklom iz Bosne, nastanjena u Sloveniji), i kako su okolina iz koje dolazi, obiteljsko okruženje, klasna pripadnost (siromaštvo, materijalno i duhovno) utjecali na njezin razvoj, oblikovanje ličnosti i afinitete. Međutim, malo bi bilo reći da ona samo pripovijeda o svojem razvojno-životnom putu. Ona se, prije svega, žali. Razračunava s obitelji, s prošlošću, s predrasudama domicilnih Slovenaca (ne jednom se spominje kako je šalju „neka se vrati odakle je i došla“ – ne znajući da je ona u Sloveniji rođena i da je upravo to mjesto „odakle je došla“), a naročito s obrazovnim sustavom (klasno determiniranim i zatvorenim za određene klasno-etničke skupine).
Između ostalog, u jednom dijelu se autorica referira na Gorana Vojnovića i velik uspjeh njegovog romana „Čefuri raus“. Unutar samo jednog poglavlja ona je isprva oduševljena njegovim djelom i izborom teme, da bi ga do kraja tog istog poglavlja kritizirala što problematizira samo nacionalno porijeklo čefura, a ne i njihovu ekonomsku pozadinu (tj. neimaštinu). I tako više puta tijekom knjige. Žali se na obrazovni sustav i školsku okolinu, ali ipak je školski knjižničar u njezinoj osnovnoj školi bio taj koji ju je motivirao za čitanje i da svoje interese usmjeri u knjige i pisanu riječ (i ne samo to, već je i došao na promociju njezine prve knjige).
U prvom dijelu knjige cijeli taj koncept još ima smisla i konzistencije. Ali drugi i treći dio knjige su preopterećeni tim žaljenjem, pretjeranim razmišljanjem uvijek u istom vrtlogu misli, uplitanjem brojnih citata (neki od njih su smisleni, neki suvišni), i tekst postaje naprosto – dosadan. Šteta, jer i u tom dosadnom štivu (koje sam ne jednom poželjela samo ostaviti na stranu i čitati nešto drugo) naiđe se na bljeskove lucidnih misli, zapažanja i zaključaka, zbog čega je ipak dobro dogurati čitanje ove knjige do kraja. Makar i uz preskakanje pojedinih poglavlja.
Da je s autoricom na kraju sve izašlo na dobro, dokaz je i ova knjiga koja je, usprkos svojem naslovu, napisana i objavljena. Ne samo objavljena, već i prevedena na hrvatski. A i u posljednjem poglavlju trećeg dijela dade se naslutiti da je autorica uspjela svoj život nekako posložiti da se kreće u željenom smjeru. Tako da se treba nadati i nekom njezinom novom djelu, koje neće biti toliko usmjereno na žaljenje i predbacivanje.
August 24, 2023
"Kaj čš," reče. "Kaj pa vemo, kuga sta mela."
Stavek mi v glavi zadoni kot bi bil iz kovine.
Kar sta imela, si mislim, je jebeni patriarhat. Al boš moja al ne boš od nobenga, bam, bam. V primerih femicida ni prav veliko odstopanj od te osnovne zgodbe.
--------
Skoraj na dušek prebrana na nočnem vlaku. Skoraj, ker sem na neki točki vseeno morala spati. Knjiga prepleta zelo pronicljive eseje o družbi z osebno zgodbo avtorice. Po eni strani bi rekla, da Dijana Matković piše zelo dostopno, nepretenciozno, in zna zelo odpreti oči nekomu, ki se ne zaveda dobro, koliko razredne neenakosti imamo v Sloveniji. Moram priznati: ko živiš in se izobražuješ v svojem mehurčku, je lahko verjeti, da smo imeli vsi približno enake možnosti. Kar ni res, in to res boli. Po drugi strani je mojstrica jezika, in mislim, da mora biti ranljivo, ne zatekati se vanj, sploh ob tako osebnih temah. Nekatere stvari je treba povedati naravnost, in to je zelo pogumno, in pusti velik vtis.
Zelo mi je blizu njena analiza ženskih dvomov: izkušnja, ko se ne moreš nasloniti na knjižnico velikanov svetovne književnosti, v kateri je tako malo žensk, je zelo univerzalna. Ženske so pridne in geniji so vedno moški, kajne? In zdi se mi zelo pomembno, da neomajno zavrača idejo individualne krivde, da pove prijateljem (in bralcem), kako malo možnosti so imeli že v začetku. Na prvi pogled se zdi fatalistično, ampak ni, ni - šele, ko se upremo krivdi, se lahko upremo sistemu.
"Tisti, ki jim uspe kljub vsemu, so napaka sistema, ne pravilo."
Mislim, da vsak postane malo boljši človek, ko prebere to knjigo.
Stavek mi v glavi zadoni kot bi bil iz kovine.
Kar sta imela, si mislim, je jebeni patriarhat. Al boš moja al ne boš od nobenga, bam, bam. V primerih femicida ni prav veliko odstopanj od te osnovne zgodbe.
--------
Skoraj na dušek prebrana na nočnem vlaku. Skoraj, ker sem na neki točki vseeno morala spati. Knjiga prepleta zelo pronicljive eseje o družbi z osebno zgodbo avtorice. Po eni strani bi rekla, da Dijana Matković piše zelo dostopno, nepretenciozno, in zna zelo odpreti oči nekomu, ki se ne zaveda dobro, koliko razredne neenakosti imamo v Sloveniji. Moram priznati: ko živiš in se izobražuješ v svojem mehurčku, je lahko verjeti, da smo imeli vsi približno enake možnosti. Kar ni res, in to res boli. Po drugi strani je mojstrica jezika, in mislim, da mora biti ranljivo, ne zatekati se vanj, sploh ob tako osebnih temah. Nekatere stvari je treba povedati naravnost, in to je zelo pogumno, in pusti velik vtis.
Zelo mi je blizu njena analiza ženskih dvomov: izkušnja, ko se ne moreš nasloniti na knjižnico velikanov svetovne književnosti, v kateri je tako malo žensk, je zelo univerzalna. Ženske so pridne in geniji so vedno moški, kajne? In zdi se mi zelo pomembno, da neomajno zavrača idejo individualne krivde, da pove prijateljem (in bralcem), kako malo možnosti so imeli že v začetku. Na prvi pogled se zdi fatalistično, ampak ni, ni - šele, ko se upremo krivdi, se lahko upremo sistemu.
"Tisti, ki jim uspe kljub vsemu, so napaka sistema, ne pravilo."
Mislim, da vsak postane malo boljši človek, ko prebere to knjigo.
May 25, 2022
Dijana piše o sebi in družbi odkrito in nekompromisno. Kot nek skupek esejev je knjiga odličen prispevek na področju, ki ga v Sloveniji bolj zanemarjamo. Frustracije se lažje slika skozi tuja usta. Upam, da bo avtorica še ne pisala.
May 12, 2022
Moje mnenje o knjigi lahko preberete na https://maticpise.com/2022/05/06/zaka...
March 7, 2023
1. del knjige 4/5 zvezdic,
2. del 10/10 in
3. del 100/10.
Nič manj kot fantastična knjiga
2. del 10/10 in
3. del 100/10.
Nič manj kot fantastična knjiga
Read
December 8, 2024Jako zanimljiv i iskren prikaz odrastanja i razvoja jedne spisateljice iz siromašne i doseljeničke obitelji. Kao nekome tko je odrastao u velikoj obitelji s nezaposlenim roditeljima u 90ima, puno sam tih osjećaja (najviše sram i frustracija zbog svog statusa, ali i statusa onih koji su imali puno bolje mogućnosti od mene) prepoznala u svom djetinjstvu i djevojaštvu.
Autorica osobno isprepliće s javnim, odnosno položajem siromašnih (tj. kako ona otprilike kaže niže radničke/seljačke klase) ne samo u širem društvenom kontekstu, već i u onom kulturnom.
Pa tako navodi istraživanja da većina kulturnjaka potječe iz financijski stabilnih obitelji koje im omogućavaju neometano bavljenje kulturom, ali i nametanje svoje često privilegirane percepcije konzumentima njihovog sadržaja (jbga, danas vlada konzumerizam). Zbog toga, ali i raznih drugih razloga, nekome tko potječe iz siromaštva se teško probiti u svijetu (oni koji uspiju su više iznimka koja potvrđuje pravilo).
Ali ovo ne znači da je ovo jedna od onih samooptuživačkih "Oh woe is me" knjiga. Autorica itekako ima razloga za ljutnju, frustraciju i dijeljenje svoje perspektive (tko ne bi nakon desetljeća borbe ne samo s vanjskim okolnostima, već i samim sobom), ali joj se ne prepušta.
Kroz rad na svom mentalnom zdravlju i (pokušavanjem) njegovanjem odnosa s bližnjima, shvaća važnost solidarnosti, odnosno zajednice koja podupire svoje članove i u dobru i u zlu.
Nažalost, tome je posvećeno malo prostora (više figurira kao afterthought) i to tek pri kraju knjige.
Koliko god ova tema zvučala teško, samo čitanje ide veoma glatko. Osim što kombinira ispovjedni i novinarsko-esejistički stil, autorica izmjenjuje kratka i duga poglavlja veoma spretno.
Autorica osobno isprepliće s javnim, odnosno položajem siromašnih (tj. kako ona otprilike kaže niže radničke/seljačke klase) ne samo u širem društvenom kontekstu, već i u onom kulturnom.
Pa tako navodi istraživanja da većina kulturnjaka potječe iz financijski stabilnih obitelji koje im omogućavaju neometano bavljenje kulturom, ali i nametanje svoje često privilegirane percepcije konzumentima njihovog sadržaja (jbga, danas vlada konzumerizam). Zbog toga, ali i raznih drugih razloga, nekome tko potječe iz siromaštva se teško probiti u svijetu (oni koji uspiju su više iznimka koja potvrđuje pravilo).
Ali ovo ne znači da je ovo jedna od onih samooptuživačkih "Oh woe is me" knjiga. Autorica itekako ima razloga za ljutnju, frustraciju i dijeljenje svoje perspektive (tko ne bi nakon desetljeća borbe ne samo s vanjskim okolnostima, već i samim sobom), ali joj se ne prepušta.
Kroz rad na svom mentalnom zdravlju i (pokušavanjem) njegovanjem odnosa s bližnjima, shvaća važnost solidarnosti, odnosno zajednice koja podupire svoje članove i u dobru i u zlu.
Nažalost, tome je posvećeno malo prostora (više figurira kao afterthought) i to tek pri kraju knjige.
Koliko god ova tema zvučala teško, samo čitanje ide veoma glatko. Osim što kombinira ispovjedni i novinarsko-esejistički stil, autorica izmjenjuje kratka i duga poglavlja veoma spretno.
November 18, 2023
slovenska Virginia Woolf
April 12, 2025
Še eno obvezno čtivo.
March 7, 2023
6 zvezdic
December 7, 2023
Pogoltnila sem jo. ⭐️🔥
September 13, 2023
THE knjiga. Avtorefleksivna pripoved, v kateri avtorica nastavlja ogledalo današnji družbi. S fragmenti svojega odraščanja in mladosti odstira tisto drugo stran: kako je biti Slovenka (rojena v Sloveniji), a hkrati ne-Slovenka (njeni starši so priseljenci iz Bosne). Ne tu ne tam nisi, pripoveduje in zrcali tezo, da pravzaprav enakost v družbi ni ista za vse; omejitve vsekakor so, pa čeprav, kot napiše v knjigi, navajam: - Ljudi, ki prihajajo iz ničesar in si zato niso mogli ustvariti ničesar, mediji, v skladu z dominantno ideologijo individualizma in samouresničenja, držijo na dieti konstantnega poročanja o prebojnikih, ki da so uspeli kljub temu. Hranijo jih z zgodbami o redkih posameznikih, ki menda dokazujejo, da omejitve okolja ali narojenosti ne pomenijo nič, kajti če se le dovolj potrudiš in verjameš vase, lahko dosežeš vse. -
Navedek je le eden izmed mnogih stičišč, ki sem jih našla v tej knjigi. Bila mi je blizu, mnogo bližje, kot sem si predstavljala, ko sem v roke prijela knjigo, o kateri sem vedela le to, da je bila nominirana za Kresnika. Pa ne zaradi pisanja ali nepisanja; tega se pravzaprav avtorica v knjigi dotika bolj obrobno in meni osebno se to ni zdelo sporočilo, ki ga je hotela podati. Bolj so mi bila to vsa njena razmišljanja o družbi; o obrobju; o zahtevah; o tem, kako je, če se rodiš v 'priviligirano' družino ali pač ne in o možnostih milenijske generacije, ki jih pravzaprav ni veliko.
- "Problem z današnjim časom," je v enem od predavanj rekel Fisher, "je ta, da je v njem premalo negativnosti." Premalo kontekstov, kjer si dopustimo biti slabo. Kjer je okej tudi, če nismo dobro. Če nam ne gre. Kjer postojimo v žalosti, kjer smo jezni, razočarani, ne da bi nas po petih sekundah prekinili novodobni njuejdževski humanisti z zgodbico o tem, da je vse za nekaj dobro, če ni dobro, pa še ni konec (misel, ki so jo ukradli nič krivemu Johnu Lennonu). -
Kako zelo sem mnogokrat pritrjevala avtorici in njenim zapisanim besedam. Kolikokrat me je spravila v globlje razmišljanje. Kako zelo lepo mi je odstrnila pogled na ta konflikt 'slovenstva' in nekoga, ki ni čistokrven že vsaj nekaj rodov; pa na izhajanje iz delavskega razreda, s čimer me je direktno spomnila tudi na mojo mladost.
In čisto na koncu je nehote ujela še moje pisateljsko stanje v naslednjih besedah:
- Morda pa ta oseba o delu premišljuje, poskuša ustvarjati, delovati, a ne more, ker jo onemogočea utrujenost, saj mora za preživetje opravljati druga dela. Morda jo preživetvene skrbi potiskajo v duševne stiske. Morda skuša vstopiti v javnost, a je bolj upravičeni ne pripustijo zraven. Morda je povsem sama. Morda jo ovira vseh vrst pomanjkanje. Če je tako, upam, da jo kdo vidi in pomaga. Upam, da si pusti pomagati. -
Naj mi avtorica odpusti, ker sem spisala toliko njenih besed v to moje mnenje o knjigi. Ta je odlična. Je tista, ki te prebudi in vzpodbudi teme za razmislek, teme za pogovore, predvsem pa pusti pečat: ja, to; to še ni bilo napisano, ne na tak način, in je zares odlično branje za vse razmišljujoče, za vse, ki jim ni vseeno, za vse, ki želijo pogled odstreti iz lažne pozitivnosti, ki želi zavzeti svet in z njo odvreči vse težave, tegobe, skrbi in jih prevaliti izključno na našo krivdo. Hvala Dijana, da sem lahko brala tvoje besede.
Navedek je le eden izmed mnogih stičišč, ki sem jih našla v tej knjigi. Bila mi je blizu, mnogo bližje, kot sem si predstavljala, ko sem v roke prijela knjigo, o kateri sem vedela le to, da je bila nominirana za Kresnika. Pa ne zaradi pisanja ali nepisanja; tega se pravzaprav avtorica v knjigi dotika bolj obrobno in meni osebno se to ni zdelo sporočilo, ki ga je hotela podati. Bolj so mi bila to vsa njena razmišljanja o družbi; o obrobju; o zahtevah; o tem, kako je, če se rodiš v 'priviligirano' družino ali pač ne in o možnostih milenijske generacije, ki jih pravzaprav ni veliko.
- "Problem z današnjim časom," je v enem od predavanj rekel Fisher, "je ta, da je v njem premalo negativnosti." Premalo kontekstov, kjer si dopustimo biti slabo. Kjer je okej tudi, če nismo dobro. Če nam ne gre. Kjer postojimo v žalosti, kjer smo jezni, razočarani, ne da bi nas po petih sekundah prekinili novodobni njuejdževski humanisti z zgodbico o tem, da je vse za nekaj dobro, če ni dobro, pa še ni konec (misel, ki so jo ukradli nič krivemu Johnu Lennonu). -
Kako zelo sem mnogokrat pritrjevala avtorici in njenim zapisanim besedam. Kolikokrat me je spravila v globlje razmišljanje. Kako zelo lepo mi je odstrnila pogled na ta konflikt 'slovenstva' in nekoga, ki ni čistokrven že vsaj nekaj rodov; pa na izhajanje iz delavskega razreda, s čimer me je direktno spomnila tudi na mojo mladost.
In čisto na koncu je nehote ujela še moje pisateljsko stanje v naslednjih besedah:
- Morda pa ta oseba o delu premišljuje, poskuša ustvarjati, delovati, a ne more, ker jo onemogočea utrujenost, saj mora za preživetje opravljati druga dela. Morda jo preživetvene skrbi potiskajo v duševne stiske. Morda skuša vstopiti v javnost, a je bolj upravičeni ne pripustijo zraven. Morda je povsem sama. Morda jo ovira vseh vrst pomanjkanje. Če je tako, upam, da jo kdo vidi in pomaga. Upam, da si pusti pomagati. -
Naj mi avtorica odpusti, ker sem spisala toliko njenih besed v to moje mnenje o knjigi. Ta je odlična. Je tista, ki te prebudi in vzpodbudi teme za razmislek, teme za pogovore, predvsem pa pusti pečat: ja, to; to še ni bilo napisano, ne na tak način, in je zares odlično branje za vse razmišljujoče, za vse, ki jim ni vseeno, za vse, ki želijo pogled odstreti iz lažne pozitivnosti, ki želi zavzeti svet in z njo odvreči vse težave, tegobe, skrbi in jih prevaliti izključno na našo krivdo. Hvala Dijana, da sem lahko brala tvoje besede.
February 14, 2022
A very contemporary autofictional read about struggling to belong, to be, to exist in a society, where the privilleged benefit from conserving status quo and non-privilleged are rarely able to break the chains binding them to a class they were born into. A book which many readers will be able to identify themselves with.
August 19, 2023
Ko bereš knjigo s takim naslovom, sem jo kaj kmalu pričel primerjati s opuščenim bazenom med koronavirusom. Tu je bilo nekaj in sedaj ni ničesar. Ampak to kar je bilo, je imelo smisel, in to kar si ogledujem je grdo. Tri mesece suhe ploščice, nekaj suhega listja in deževniki in barva, ki se zdi pravzaprav vesoljska, ko jo gledaš brez konteksta vode. Ampak si vsak nekako drugače spominja bazena in vsak drugače gleda na morje in mnogi si zaradi ježev čisto blizu morja ne upajo drugam, kot v bazen. Stvari se prikazujejo subjektivno.
Ampak pisati prozo ni čisto enako pisati poezijo. Poezija ve, da ne more lagati in ve, da lahko samo prikliče podobe. Proza pa skuša razviti nekaj, kar niso samo podobe in slike. Upodablja ideje, gradi razumevanje, izraža neko občo človeško razumevanje neracionalnega. Esej pa, tretji v vrst, se v resnici le dela, da je pameten. Velikokrat je najboljši pisec eseja podoben šivilji, ki je prišila rokave k telovniku. Manj kot je esej uspešen, bolj deluje frfrast in samopomemben. Šivilja objavi fantastične manšetne gumbe, tako, da jih prilepi na zid, nato pa je umetnost, da je tak gumb pritrjen na zelo velik rokav. Eseji imajo čudovito lastnost, da niso dolžni biti resnicoljubni, dolžni so biti strokovni.
Ker je Dijana Matković vso svojo literaturo pisala zelo blizu interaktivnosti, sem skoraj pričakoval, da bo to knjigo opremila s šiviljnim načrtom, kot je priložen kaki modni reviji. Kjer kupiš blago na metre in nato prikrojiš zelo lepo obleko. Kar je velik korak naprej v smeri Bauhaus, glede ne prejšnjo knjigo, kjer je pričakovala od bralca, da bo poslušal glasbo ob branju in priložila playlisto. Če bi povzel, odgovor na vprašanje, zakaj ne pišem...je ker potem imam za povedat cel kup in niti ni nujno, da bi to hoteli slišati. Ampak, če boste kupili 4 metre blaga, bom vam povedala nekaj koristnih navodil o šiviljnem stroju. V resnici je knjiga toliko subjektivna, da niti ne morem reči, da se moti. Je tudi vsaj toliko objektivna, da pa bi se bal napasti nekoga, ki je izrazito samozavesten, ker ni bil moj cilj tu, da koga, ki napiše tako osebno delo, spravljam v neroden položaj. V smislu interaktivnosti mislim, da nagovarja predvsem ženske bralce. Sam še vedno ne razumem, zakaj me straši pogled na suh bazen. Kopališča so kraj veselja in večji del zabave prinaša voda. Verjetno straši podobno tudi opuščena hiše, kjer stanujejo komarji. Ampak to ni prava primerjava. Sodobni čas je ponudil dve boljši primerjavi. Opuščen kulturni dom in Kolosej. Dva izrazito suha kraja, a podobno opuščena kot bazen.
Ampak pisati prozo ni čisto enako pisati poezijo. Poezija ve, da ne more lagati in ve, da lahko samo prikliče podobe. Proza pa skuša razviti nekaj, kar niso samo podobe in slike. Upodablja ideje, gradi razumevanje, izraža neko občo človeško razumevanje neracionalnega. Esej pa, tretji v vrst, se v resnici le dela, da je pameten. Velikokrat je najboljši pisec eseja podoben šivilji, ki je prišila rokave k telovniku. Manj kot je esej uspešen, bolj deluje frfrast in samopomemben. Šivilja objavi fantastične manšetne gumbe, tako, da jih prilepi na zid, nato pa je umetnost, da je tak gumb pritrjen na zelo velik rokav. Eseji imajo čudovito lastnost, da niso dolžni biti resnicoljubni, dolžni so biti strokovni.
Ker je Dijana Matković vso svojo literaturo pisala zelo blizu interaktivnosti, sem skoraj pričakoval, da bo to knjigo opremila s šiviljnim načrtom, kot je priložen kaki modni reviji. Kjer kupiš blago na metre in nato prikrojiš zelo lepo obleko. Kar je velik korak naprej v smeri Bauhaus, glede ne prejšnjo knjigo, kjer je pričakovala od bralca, da bo poslušal glasbo ob branju in priložila playlisto. Če bi povzel, odgovor na vprašanje, zakaj ne pišem...je ker potem imam za povedat cel kup in niti ni nujno, da bi to hoteli slišati. Ampak, če boste kupili 4 metre blaga, bom vam povedala nekaj koristnih navodil o šiviljnem stroju. V resnici je knjiga toliko subjektivna, da niti ne morem reči, da se moti. Je tudi vsaj toliko objektivna, da pa bi se bal napasti nekoga, ki je izrazito samozavesten, ker ni bil moj cilj tu, da koga, ki napiše tako osebno delo, spravljam v neroden položaj. V smislu interaktivnosti mislim, da nagovarja predvsem ženske bralce. Sam še vedno ne razumem, zakaj me straši pogled na suh bazen. Kopališča so kraj veselja in večji del zabave prinaša voda. Verjetno straši podobno tudi opuščena hiše, kjer stanujejo komarji. Ampak to ni prava primerjava. Sodobni čas je ponudil dve boljši primerjavi. Opuščen kulturni dom in Kolosej. Dva izrazito suha kraja, a podobno opuščena kot bazen.
July 2, 2023
Dijanino avtofikcijsko knjigo sem začel brati z visokimi pričakovanji, saj sem o njej od več ljudi slišal pozitivne kritike. (kvarnik: knjiga je uresničila moja pričakovanja in jih tudi presegla)
Začetek knjige nas kruto sooča s ksenofobijo Slovencev, “najbulj kvalitetnega naroda” in posledično revščino v katero so pahnjeni “drugi”. Ta drugost pa jim jemlje glas in pravice, ki so, vsaj na papirju, za vse enake. Težko je brati o življenju ljudi iz (nekoč) skupne države, ki je tako zelo drugačno, a hkrati tako blizu. Tu. Med nami. Vzporednice s tem fenomenom pa so univerzalne (avtorica omeni primer Édouarda Louisa v Franciji).
V delu se avtorica ukvarja s tematiko tujstva in iskanja identitete. Kot mladostnica ni niti “čefurka”, saj praktično ne zna materinega jezika niti Slovenka, saj starši niso Slovenci. Opisuje tudi, da s priseljenstvom ne pride samo drugačna etična pripadnost, ampak v mnogih primerih tudi revnejše okolje, ki vpliva na odzivanje na druge (pogosteje je bolj hitro, impulzivno in grobo). Tako se večina še hitreje loči od lokalnega prebivalstva in jih družba zaradi tega še bolj odrine.
Med branjem njenih zapisov o pisanju, mi gredo misli k terapevtskemu procesu, saj predeluje različne travme, ki jih je doživela. Ti spomini na dogodke v preteklosti ji hkrati dajejo motivacijo in zagon ter jo hkrati ovirajo in omejujejo.
“Potrebna sta posebne vrste norost in motiviranost, da se vrneš v taborišča svojega odraščanja, v vse tisto, od česar skušaš že vse odraslo življenje pobegniti.”
V romanu izpostavi tudi pomembnost odraslih v okolici, ki so si zanjo vzeli čas in bili vzgled. Potrjuje teoriji, da je za otrokovo odraščanje pomembno, da ima vsaj eno odraslo osebo (ne nujno starša), s katero ima dober odnos. Knjižničarja iz otroštva opiše tako: “Bil je prvi človek, ki se je z mano pogovarjal kot z osebo, katere mnenje šteje, kot z odraslim, legitimnim bitjem, zato sem z njim in s knjigami, ki so naju obdajale, preživela toliko časa, kot sem ga le lahko.”
Knjiga sproža razmislek o različnih vsakodnevnih situacijah, kjer prihaja do različnosti v doživljanju istega dogodka. Spodbuja nas tudi k razmisleku tudi o tem kako gradi bolj odprto in vključujočo družbo.
Začetek knjige nas kruto sooča s ksenofobijo Slovencev, “najbulj kvalitetnega naroda” in posledično revščino v katero so pahnjeni “drugi”. Ta drugost pa jim jemlje glas in pravice, ki so, vsaj na papirju, za vse enake. Težko je brati o življenju ljudi iz (nekoč) skupne države, ki je tako zelo drugačno, a hkrati tako blizu. Tu. Med nami. Vzporednice s tem fenomenom pa so univerzalne (avtorica omeni primer Édouarda Louisa v Franciji).
V delu se avtorica ukvarja s tematiko tujstva in iskanja identitete. Kot mladostnica ni niti “čefurka”, saj praktično ne zna materinega jezika niti Slovenka, saj starši niso Slovenci. Opisuje tudi, da s priseljenstvom ne pride samo drugačna etična pripadnost, ampak v mnogih primerih tudi revnejše okolje, ki vpliva na odzivanje na druge (pogosteje je bolj hitro, impulzivno in grobo). Tako se večina še hitreje loči od lokalnega prebivalstva in jih družba zaradi tega še bolj odrine.
Med branjem njenih zapisov o pisanju, mi gredo misli k terapevtskemu procesu, saj predeluje različne travme, ki jih je doživela. Ti spomini na dogodke v preteklosti ji hkrati dajejo motivacijo in zagon ter jo hkrati ovirajo in omejujejo.
“Potrebna sta posebne vrste norost in motiviranost, da se vrneš v taborišča svojega odraščanja, v vse tisto, od česar skušaš že vse odraslo življenje pobegniti.”
V romanu izpostavi tudi pomembnost odraslih v okolici, ki so si zanjo vzeli čas in bili vzgled. Potrjuje teoriji, da je za otrokovo odraščanje pomembno, da ima vsaj eno odraslo osebo (ne nujno starša), s katero ima dober odnos. Knjižničarja iz otroštva opiše tako: “Bil je prvi človek, ki se je z mano pogovarjal kot z osebo, katere mnenje šteje, kot z odraslim, legitimnim bitjem, zato sem z njim in s knjigami, ki so naju obdajale, preživela toliko časa, kot sem ga le lahko.”
Knjiga sproža razmislek o različnih vsakodnevnih situacijah, kjer prihaja do različnosti v doživljanju istega dogodka. Spodbuja nas tudi k razmisleku tudi o tem kako gradi bolj odprto in vključujočo družbo.
July 26, 2023
Končno je generacija, rojena na začetku 80-ih let, dobila svojo knjigo. Čeprav je Dijana Matkovič opisala svoje življenje, svoje boje in svoje doživljanje sveta, je vse to, kar je doživela in prebrala, razširila na celotno družbo. Zaradi družbe, ki je takšna, kot je, je občutila revščino, nepripadnost, izkoriščanje, toksične odnose, krivico. Še posebej med gospodarsko krizo smo dnevno poslušali, da smo sami krivi, da nimamo službe, ker se ne znajdemo. Dijana Matkovič pa ugotavlja to, kar smo tiho vedeli, pa nismo imeli glasu, da bi povedali: izbrali smo med možnostmi, ki smo jih imeli, ki so nam jih zapustili starejši. In teh ni bilo veliko. Še posebej, če prihajaš iz kakršnega koli obrobja ali celo "od dol". Zato je že izid te knjige uspeh. Še večjo prepoznavnost ji je dala nominacija za kresnika. Nagrada bi pomenila, da smo končno sprejeti, slišani, obravnavani kot enakovredni. A družbo še vedno hromi vez s starim sistemom in privilegiranci, ki je več kot očitno še ni zmogla pretrgati.
December 28, 2023
EDIT: 28.12.23 Če bi hotel biti koncizen: diametralno nasprotje knjige za samopomoč. Knjiga za samopomilovanje.
Vse skupaj zreducira na družbeni razred in narodnost - torej, če si iz delavskega razreda in imaš priseljenske starše, nimaš nikakršnih možnosti v življenju. Le-to je determinirano zate. Ironično potem razmišlja, da njeno delo nemara ne bo izpadlo kot knjiga izgovorov (seveda je).
Torej skupna ocena 4 zaradi dobrega sloga pisanja, ker ti na trenutke vseeno da misliti, ko uspeš odmisliti vse te izgovore, to luzersko mentaliteto. Pa zato, da podprem domače avtorje.
Se je pa potrebno boriti z njo - s knjigo. Ker težko prenašam ljudi, ki iščejo samo izgovore, nikoli rešitev. Je pa zagotovo v uteho vsem podobno mislečim, vsem ki tako radi igrajo vlogo žrtve.
Vse skupaj zreducira na družbeni razred in narodnost - torej, če si iz delavskega razreda in imaš priseljenske starše, nimaš nikakršnih možnosti v življenju. Le-to je determinirano zate. Ironično potem razmišlja, da njeno delo nemara ne bo izpadlo kot knjiga izgovorov (seveda je).
Torej skupna ocena 4 zaradi dobrega sloga pisanja, ker ti na trenutke vseeno da misliti, ko uspeš odmisliti vse te izgovore, to luzersko mentaliteto. Pa zato, da podprem domače avtorje.
Se je pa potrebno boriti z njo - s knjigo. Ker težko prenašam ljudi, ki iščejo samo izgovore, nikoli rešitev. Je pa zagotovo v uteho vsem podobno mislečim, vsem ki tako radi igrajo vlogo žrtve.
Displaying 1 - 30 of 47 reviews