Četrta Valjavčeva kriminalka prav mojstrsko prikaže in opiše kriminalistični postopek inšpektorja, ki uspešno razreši zločin v umobolnici, katere prepričljivo sliko nam obenem izriše. Ko snažilka ob šestih zjutraj odklene vrata zaprtega moškega oddelka, odkrije na tleh pisarne krvavo truplo zdravstvenega tehnika iz nočne izmene. Obvesti dežurnega zdravnika, ta ugotovi nasilno smrt in pokliče policijo, kjer primer dodelijo kriminalističnemu inšpektorju Rihardu Tisnikarju. Kraj zločina inšpektorja spominja na zaprto posodo, kakršna je akvarij, v času umora je bil oddelek zaklenjen, na njem pa so bili samo tehnik in štirinajst pacientov, ki postanejo logični osumljenci. Inšpektor se poglobi v njihove anamneze in diagnoze in se z vsakim tudi osebno pogovori, vendar mu to prinese več vprašanj kot odgovorov. Glavno vprašanje je: je mogoče pričakovati razumen motiv za umor od ljudi, ki jim zaradi bolezni razum ne dela prav?
Odlična kriminalka iz tradicionalnega žanra 'whodonit', zanimiv inšpektor in predvsem odličen milje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. O okolju se je avtor vzorno podučil, enako o policijskih postopkih, morda je malenkost šibek prehod na storilca in predvsem motiv umora, a to ne pokvari vtisa. Kot dolgoletni aktivist na področju duševnega zdravja ugotavljam, da je avtor povzel predvsem zdravniški pogled na obravnavo duševnih motenj, ni pa zanemaril spoštljivosti do ljudi, ki se kot bolniki znajdejo na zaprtih oddelkih, kar je velika vrednota. Odličen stilist, avtor jezik uporablja kot igrišče. Bravo in le tako naprej!