Zgodbe Mojce Kumerdej izostreno in dosledno popisujejo notranji svet junakov, obenem pa s svojimi brezkompromisnimi uvidi preroško razkrivajo tudi srhljive skrite sanje in grozo sveta, v katerem je najteže – a tudi najbolj pomembno – ohraniti lepo in dobro v človeku.
Pisateljica, filozofinja in publicistka. Njene kratke zgodbe so uvrščene v številne domače in tuje antologije ter prevedene v trinajst jezikov. Za zgodbo Pod gladino je leta 2006 prejela na Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica prejela nagrado kristal Vilenice. Leta 2017 je za roman Kronosova žetev prejela nagrado Prešernovega sklada in kritiško sito.
Kratkoprozna zbirka me je iz zgodbe v zgodbo bolj navduševala in v 'Obrambi Hiperboreje' dosegla vrhunec. Gaussova krivulja se prične strmo vzpenjati z zgodbo 'Noč je... skoraj nič' in odlično 'Uroboros', padati pa s futurističnim 'Mrtvim kotom' in rahlo patetičnim zaključkom z 'Živeti z Erikom'. Pisati roman je težko, napisati zbirko kratkih zgodb, ki bi z enako težo pritegnile bralca, pa še težje. Pisateljici je nekako na pol slednje vendarle uspelo in z veseljem bi si pogledala nanizanko, posneto po zgodbah "Gluhe sobe". V bistvu bi po poplavi kriminalnih serij to bila prava osvežitev.
Morbidno, pesimistično; ujetost, brezizhodnost in izgubljenost v različnih situacijah. Vsekakor zelo izdelan slog in izvrstno pripovedništvo, le tematika ni med mojimi najljubšimi.