Tajkun je še ena v nizu značilnih Demšarjevih kriminalk. V njej se ponovno srečamo z izmišljeno pohorsko vasico Vodnjaki (gre za drugo knjigo v istoimenski trilogiji). Zločini se tokrat vrtijo okrog znanega podjetnika, enega bolj premožnih Slovencev, Štefana Matjašiča in njegove družine. Povezovalna nit številnih zgodb je Sara Matjašič, Štefanova hči, ki obiskuje osmi razred osnovne šole.
Težave ima pri slovenščini, v prostem času pa nastopa v TV oddaji, ki jo na nacionalni televiziji režira njena polsestra. Z očetovim obiskom šole zaradi učnih težav se sproži tok dogodkov, med drugim Sara po snemanju TV oddaje na poti iz Ljubljane v Maribor izgine. Izkaže se, da gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini. Matjašič gre takoj v akcijo in, ne da bi vpletal policijo, najame nekoga, da bi našel in rešil hčer. S tem se zadeve začnejo šele resno zapletati, saj pride do umora, ki mu sledijo še drugi. Detektivski tim se tokrat spoprime s kriminalnimi dejanji brez sveže upokojenega inšpektorja Martina Vrenka, ki pa se, prostovoljno ali tudi ne, vmeša v razreševanje primera.
Roman prepleta več plasti, študijo bogate družine, odnose in vrednote, ki vladajo v njej, strategije delovanja brezobzirnih podjetnikov, usode velikih projektov, ki preobražajo podobo celotnih krajev in vplivajo na usode malih ljudi, probleme prekarnosti, mehanizme razpisov za umetniške projekte; predvsem pa se v romanu razkrivajo zapleteni odnosi med ljudmi, ki so mnogokrat generator nezadovoljstva in sporov.
Demšar zna pisati. In zelo dobro piše o aktualnih temah. Kompleksno in poglobljeno. Vse vedno ovije še v psihološki kontekst. Zgodba v Tajkunu pa je povrhu vsega tudi precej temačna.
Zadeve se pogosto pač ne odvijejo tako kot si želimo, pa četudi si sam še tako (pre)poznan podjetnik in slovenski bogatun ter si sveto prepričan, da se bo vse odvijalo po tvojih navodilih in načrtih. Ni vse samo denar, tu so še čustva, občutja in notranji svet.
Detektivska ekipa zmore odlično reševati primere tudi po Vrenkovi upokojitvi (sama vseeno upam, da se morda vrne delat vsaj kot svetovalec, saj vse Demšarjeve kriminalke temeljijo predvsem na njegovem pretanjenem in posebnem načinu dela in razmišljanja). Sploh pa slovenski penzionisti vedno radi še vsaj malo brkljajo; če že ne doma, pa honorarno v kakšni službi! :)
Cenim tudi skico/zemljevid vasi, kar v svojih knjigah radi počnejo mnogi pisci (A. Christie, M. Walters). Drugič je morda potrebno vsaj malo popaziti na naslovnico, ker izda preveč. No, morda ne vsakemu. Poleg tega sem bila opozorjena, da opisani model pištole nima klasičnega varovala. Ker se ne spoznam na orožje, me to sploh ne moti, morda pa opozorilo niti ni pravilno.
Vsekakor se vedno znova veselim nove Demšarjeve knjige!
Odlično. Izredno dobro zamišljena in zelo kompleksna zgodba, ki bi si gotovo zaslužila tudi kakšnih 200 strani več. Zelo dober primer neimenovanega podžanra, kjer se stvari ne iztečejo tako, kot so bile zamišljene. Vsak nadaljnji poskus da bi se stvari popravilo, pa vse skupaj samo še poslabša. Kot v kakšnem scenariju bratov Coen.
Takoj po Cerkvi sem šla do knjižnice po nadaljevanje in Tajkun je dobra kriminalka. Cerkev me je sicer bolj potegnila, kajti zgodba je bila bolj dramatična, suspenz večji. V drugem delu trilogije se osrednji primer konča že nekje po 100. strani, vmesne dogodke, ki pa se zgodijo, pa se razrešijo šele na zadnjih 50 straneh. Malo sem pogrešala Vrenka, ki je sicer malenkostno prisoten, ampak vendarle je že v penziji, zato je pozornost na preostalih kriminalistih.
sicer napeta kriminalka, ampak pogrešam nekega (individualnega) protagonista, ki bi zgodbo vodil (+ skoraj pravilno sem uganila razplet nekje na tretjini knjige)
Spet odlicna in napeta zgodba. Zdaj, ko poznam ze like iz Demsarjevjh zgodb se toliko bolj zanimiva. Pogresam vec inspektorja Vrenka… Se morda vrne iz pokoja?
Odlično napisana kriminalka, ki pa ima vseeno svoje pomanjkljivosti: - med drugim tako na str. 137 izvemo, da "Denisov oče in Marjetičina mama sta bila brat in sestra", na str. 243 pa: "Njuni mami sta sestri." ... - Tudi lektorji so svoje delo opravili površno, v besedilu manjka ločil in pravilne rabe svojilnih zaimkov, npr. (str. 241): "Marija Gantar je bila birmanska botra hčerki njene nečakinje." - Avtor večkrat uporabi izraz "ločiti zrnje od plevela". Napaka, ki jo sicer dela marsikdo, pravilen izraz je "ločiti zrnje od plev". Pleve in plevel pač nista isto.
Sicer pa zelo dobro napisana knjiga, Demšarjeve kriminalke so daleč boljše od del nekaterih drugih slovenskih avtorjev v tem žanru.