Avtoričine osebne zgodbe in meditacije se vijejo kot vitica okoli navdihujočih misli velikih filozofov, umetnikov in umetnic, na primer Voltaira, Orwella ali Virginie Woolf, ki so gojili svoje rastline s takšno strastjo, kot so ustvarjali ali negovali svoje misli. Avtorica s prepoznavnim slogom izvrstne opazovalke skozi besedilo očarljivo prepleta strast do vrtnarjenja s strastjo pripovedovanja.
Zakaj vrtnarjenje ni hobi, ampak strast?
»Virginia Woolf je dejala, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, George Orwell je povedal, da je poleg pisanja vrt najpomembnejša stvar v njegovem življenju, še zlasti zelenjavni vrt, Jane Austen je premišljevala obratno, najprej je bil vrt in šele potem pisanje, za pesnico Emily Dickinson je bil vrt njen »drugi jezik«. Anton Pavlovič Čehov je dal na svojo zelenico pred hišo na Jalti posaditi samo rastline, ki so imele bele cvetove. /…/« /iz uvoda/
In tudi koristni in preizkušeni nasveti
V knjigi je prostora tudi za pristne izkušnje in znanje o vrtnarjenju. Tako bomo izvedeli, katera zelenjava ima rada zelo dobro pognojeno zemljo, katera pa je manj zahtevna, kje dobro uspeva radič, kako zelenjavo naravno varujemo pred škodljivci ter kaj pomeni dobro sosedstvo rastlin ...
Kaj vedo, čutijo, sporočajo rastline?
Med privlačno pisanim besedilom lahko preberemo tudi zanimive misli in izsledke strokovnjakov, recimo biologa Chamovitza o rastlinah kot o kompleksnih organizmih, ki sicer nimajo možganov, imajo pa »bogato čutno življenje«, in o komunikaciji med njimi. Ko na primer vrbo napadejo gosenice, le-ta spusti v zrak kemikalije, ki sosednjo vrbo opozorijo na nevarnost, da začne v svoje liste spuščati strup, ki odžene škodljivce.
To knjigo sem v knjigarnah opazovala kar nekaj časa, preden sem vendarle prebrala njen opis in končno segla po njej. Zdi se mi, da me je našla ob perfektnem času. Fižolozofija je zbirka esejev o vrtnarjenju, ki jih je avtorica sicer objavljala v obliki kolumn.
V esejih avtorica opisuje svoja srečanja z vrtnarjenjem; uspele in neuspele poskuse, navdihujoče trenutke in takšne, ki te učijo potrpljenja. V knjigi dobimo nekaj čisto konkretnih nasvetov, pa tudi cel kup zanimivih dejstev o vrtnarjenju. Izvemo kdo med znanimi, predvsem literati, je bil strasten vrtnar. Kako so si z vrtnarjenjem pomagali med vojno in na kakšen način je bil vrt navdih največjim imenom svetovne umetnosti.
Danes se je v svojih zgodbah @mamainljubljana spraševala, če rože vidijo, da najdejo oporo, četudi je ta na drugi strani kot pa vir svetlobe. To se je spraševal tudi Charles Darwin in še mnogi drugi, ki so dognali, da rastline vendarle vedo več, kot si mislimo.
V času, ko je (žal iz napačnih razloga) vse več govora o samooskrbi, bodo vrtovi postali spet ne le moderni, ampak ključnega pomena. Sama sem zadnji dve leti strastna "terasa-vrtičkarica" in povsem razumem avtoričino strast in navdušenje. Ker pa je to veselje tako zelo veliko, sem prepričana, da se ga boste nalezli tudi tisti, ki sicer niste nagnjeni h kopanju po zemlji.
Odlična, ODLIČNA knjiga in že jutri grem še po en izvod, ki bo darilo.
“Vrt je učna ura o tem, kako natančno in z užitkom opazovati, kako biti potrpežljiv in pozoren.” (Str. 198)
Branje te čisto posebne knjige je bil svojevrsten užitek: zazrta v poletni gozd živo zelenih odtenkov sem sanjarila, kako bo nekoč ob njem zrastel vrtiček. Odlomki iz knjige so bili ob tem nadvse spodbudni in življenjski; v kali so zatirali vsako perfekcionistično misel o popolnosti vrta, kajti tega v naravi preprosto ni. In me opominjali, kako pravzaprav ni treba, da bi človek v naravo vnašal red, saj zna ta sama poskrbeti zanj … na svoj način. Načrtovanje in skrb za vrt pa sta vaja v potrpežljivosti, v umetnosti zaupanja, da narava ve in da vedno najde svojo pot. Avtorica skozi mnoge iskrive primere (tudi iz sveta literature) opogumlja in vabi k lepotam vrtičkanja in prav nevsiljivo povzdigne opravila v vrtu v dejavnosti, ki nas v prenasičenem svetu lahko pripeljejo tudi do notranjega miru in zadovoljstva. Knjiga je po branju vsa zvihana in podčrtana, misli pa so že pri načrtovanju čisto pravega pravcatega vrtička.
Popolna knjiga zame. Malo vrta in malo filozofiranja in malo razmišljanja o marsičem, tu in tam kak vrtnarski nasvet pa spet kaka zanimiva anekdota in spet malo vrta in nostalgije, človeku pa je ves čas toplo pri srcu. Brala sem jo res počasi, vsak večer samo eno poglavje, srkala sem jo po kapljicah. In ko sem prišla do konca, sem začela ponovno, tokrat s svinčnikom v roki. Najtopleje priporočam - kupiti jo je treba in jo imeti doma, ne pa si jo izposoditi.
"Narava ima svoj ritem, večen, sezonski, niti prehiter niti prepočasen. Vrt te nauči potrpežljivosti in tega, da se nekaterih stvari ne da prehitevati."
Eseji o vrtnarjenju s pridihom filozofije. Prepletajo se avtoričine osebne izkušnje z vrtnarjenjem in meditacije ter razmišljanja o vrtu velikih filozofov in umetnikov.
Tudi sama imam vrt, zato mi je bila knjiga zelo blizu. Lahkotno branje.
[audio knjiga] Na trenutke zanimiva, v celoti pa mi je delovalo vse skupaj malo zmedeno in nametano. Mogoče je premalo vrtnarice v meni, da bi me zares pritegnila in potegnila. 🤷🏻♀️
Knjiga o vrtnarstvu, pa vendar to tudi ni. Avtorica na svoj unikaten način, predstavi vrtnarjenje, kot posebno doživetje. Čas, ko človek, zemlja, rastline in živali, ustvarimo nekakšen krog, kjer se ustvarja novo rastlinsko življenje. Vse poteka v neki simbiozi. Omeni tudi veliko znanih zgodovinskih oseb, ki so se rade ukvarjale z vrtnarjenjem in opisuje, kako sta pomembna potrpežljivost in pa učenje na napakah. Rada poudari, da ni pomembno, če nam na koncu, kaj ne uspe, temveč naj se spomnimo, kako smo in, kako še bomo, uživali v planiranju našega vrtička. Opisuje svoje uspehe in neuslehe v vrtnarjenju, ter povezanost med njo in naravo, ter tudi živalimi.
Napisana na temo, ki mi resnično ni blizu. Vrtnarjenje me nikoli ni preveč zanimalo, a vendar avtorica s svojimi opisi rastlin, živali, načinov negovanja vrta ustvari željo po tem, da bi se človek kar preselil na vrt. Njene zgodbe so polne ljubezni do narave, botanike in živalskega kraljestva, v njih najdemo veliko praktičnih nasvetov za vrtnarjenje, tako da tudi če nam tema ni blizu, je knjiga všečna za branje.
Navdušena! Najboljša knjiga, ki sem jo prebrala v 2022. Ko sem si jo v knjižnici izposodila od nje nisem pričakovala prav veliko, vendar me je od prve strani dalje pritegnila. Tudi sama obožujem vrt, zato mi je bila še toliko bolj všeč.
Knjigo sem začela brati, ker sem potrebovala naslov za abcebralnico na črko F. Nisem vedela, če mi bo knjiga zanimiva, ker se sicer z vrtom ne ukvarjam, ampak ta knjiga je res res čarobna. Všeč so mi bila kratka in zanimiva poglavja - od tega, da sta čebula in korenček najboljša soseda do tega, da je Orwell rad delal na vrtu itd., preveč ne ne bom napisala, bi pa lahko napisala še marsikaj... Risbe v knjigi so mi bile zelo lepe. Knjiga se zelo hitro prebere. Stil pisanja se mi je zdel odličen, bralca kar posrka vase (zelo me je presenetilo, da se lahko o vrtu tako zelo dobro piše in iz toliko različnih vidikov). Z mano je najbolj ostal stavek Dig for victory!