Roman Na Klancu, nagrajen z nagrado modra ptica 2022, je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo.
On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi.
V partnerski odnos se priplazi odtujenost, ki jo še krepi razhajanje glede vzgoje in odnosa do okolja. Eva skuša živeti življenje mimo sodobnih tehnologij in okoljsko zavedno, v skrbi za usodo Zemlje, hkrati pa si želi poiskati službo, da bi prispevala v vse bolj prazen družinski proračun. Toda prav ta njena prizadevanja postajajo pomembni razlogi za to, da se par vse bolj odtujuje in s številnimi poskusi in napakami išče izgubljeno strast.
Dobro, največja težava tega romana je seveda njegova strašna konservativnost. Kljub temu da Eva na koncu Gregorja ne vzame nazaj, prej njegovo obnašanje bolj kot ne opravičuje (čeprav model podira njeno vzgojo, ko se mu sploh ljubi ukvarjati z otrokoma, je ves čas odsoten, tudi ko je doma, ne prispeva nič k skrbi za otroka ali gospodinjstvo, ampak ji neprestano očita, da ni dovolj dobra, niti ne prinaša denarja, pije in kadi, morda namiguje tudi na varanje - ampak na koncu je on tisti, ki jo zapusti). Toda če damo ideologijo na stran (ne vem, zakaj bi morali, ampak recimo), še bolj zmoti precejšnja tematska nametanost v zgodbi ter neprepletenost, nepoglobljenost tem. Ekološka tema ves čas skače v ospredje, a se z drugimi temami sploh ne poveže (sploh, ker njeno ravnanje - odločitev za še enega otroka, ruši tudi njena lastna prepričanja o tem), nanjo se ves čas pripenja samo neprestano in prazno moraliziranje, ki dela lik Eve kratko malo neznosen. Veliko je sicer subtilnih in tudi zabavnih referenc na Cankarjevo delo, a ključne - revščine in fatalizma - ne razvije, niti v razredni perspektivi ekologije niti v resnem soočenju s koncem človeštva. (Razredna perspektiva je sploh zelo skrita; ko dobi službo učiteljice biologije, je to očitno kar dovolj za stanovanje v Ljubljani in preživetje.) Zaplet z Gregorjevim odhodom reši z novim moškim, ki ga je srečala dvakrat in s katerim si izmenja mogoče deset replik. Psihologija Eve je plitka, precej neprepričljiva (ali pa samo skrajno konservativna) in zato tudi drugi liki nimajo dovolj prostora oziroma njihove odločitve ne vodijo v konflikt ali vsaj v neko realno razmerje. Edina tema/ideja, ki je dobro razvita in ki je povezana z izhodiščnim romanom, je mehkužnost, sanjavost, otročjost, neodločnost, cagavost moških, pri čemer so te lastnosti tu povsem vezane na spol (čeprav Eva kot lik pravzaprav praktično ne obstaja in bi težko rekli, da je kontrast čemurkoli od tega), medtem ko pri Cankarju gre za razredno vprašanje. Večji plus romana je sicer pozitivni, precej simpatičen prikaz družinske dinamike z dvema radovednima punčkama.
This entire review has been hidden because of spoilers.
"Modernega človeka prepoznamo po tem, da ga vodi le lastna potreba. Povsem zaposlen je, ni na voljo, in zadovoljen je, ker se počuti pomembnega. Na tak način je Gregor sodoben človek, čeprav živi na Klancu, v zadnjem žepu časa."
"Človek bi potreboval sto milijonov življenj, da bi pregledal vse, kar se je do danes nabralo na spletišču. Sto milijonov življenj bi plaval po svetovnem smetišču misli."
Roman zajema zelo aktualne teme, kot so skrb za okolje in na drugi strani obsedenost z najnovejšo tehnologijo. Družinski odnosi so v zgodbi le na videz trdni, vendar se v njih priplazi odtujenost in močno različen način pristopa do vzgoje, svetlečih tehnoloških igračk ter odnosa do narave. Hiša, v kateri prebivajo, družini omogoča sobivanje, vendar se zaplete, ko pride do prisilne preselitve in krhanja družinskih vezi.
Zgodba je pisana v tretji osebi, kar me je na začetku malo motilo, vendar je jezik pisanja tekoč in slikovit, to pa me je potem prepričalo, da sem nadaljevala z branjem. Luštno branje, čeprav sem mogoče pričakovala še nekoliko več od nagrajene knjige.
Prvih 50 strani mi je bilo nevzdržno dolgočasnih. Zato sem knjigo takorekoč odvrgla na kup neprebranih knjig. Cca 7 mesecev kasneje sem jo ponovno vzela v roke in dokončala.
Naslednjih 70 strani je bilo prebavljivih, zadnjih 25 pa spet tako dolgočasnih, da mi je bilo žal, da je nisem pustila na kupu neprebranih knjig.
Eva mi je šla na živce s svojimi pridigami. Gregor še bolj s svojim razmišljanjem in konstatntim posiljevanjem tehnologije. Za Brino in Višnjo pa mi je bilo bolj kot ne vseeno, žal.
5 zaradi sloga, ki res potegne v branje. 5 zaradi tega odličnega prikaza "materine krivde" - ki nastaja predvsem v glavi matere same, pa tudi kot posledica "dediščine" odnosa med materjo in hčerjo.
Knjiga je sodobna, mislim si, da se res veliko mam najde v njej. Jaz (k sreci) ne (hvala, mož).
1 pa zaradi tega res dolgočasnega eko bio green aktivizma, mene to res zelo odbija in mi je bilo bedno brat vsako vrstico, posvečeno temu. To mi je res kar nekaj, je pa res, da je naredilo Evin karakter dost boli avtentičen.
Mam tolko problemov s to knjigo, ampak mislim, da je največji ta nerazvitost likov in nasplošno zgodbe. Za nobenega me ni brigalo, vsak je po svoje tečen, Eva pa še sama ne ve kdo je in kaj želi. Zdi se, da avtorica skače iz ene 'aktualne' teme na drugo, brez, da bi katerokoli postopoma, logično vključevala v zgodbo in jo skozenj razvijala, da bi dobila nek pomen.
Cankar in ženska, ki ne ve bolje, a teče za vozom, ženska, ki je ne moreš obsoditi, saj je želela le najbolje. Ta kontekst, ki tu niti ni razglašen, je vedno zadaj. Da mi vsi stojimo na ramenih velikanov, je pri tej knjigi bolj ali manj jasno. A ženska, ki mora razmišljati, ali je vredno imeti otroke v času okoljskih katastrof, in moški ki komaj dohaja tehnološki napredek, imata neizrekljivo absurdno neharmonično diatonično polko preskakovanja, da je sklicevanje na Cankarjevo klasiko dobrodošla referenca. Ali ima sploh smisel, da bi ženska vizualizirala življenje v prihodnost, ali gre za nek racionalen proces? Slovenski jezik pozna frazo Cankarjanska mater, a nima prav nič opravka z umetnico, slikarko ali elektroinštalaterko, ki ne vidi prihodnost za svojo družino, ko to kombinira s pevsko kariero ali natakarskim študentskim delom. In ker nima veliko opravka s temi deli, ali je Na klancu sploh še klasika? Ker klasika je bila, ker gre predvsem za odnos matere in sina, ko sin ve, da ni kos nečemu, a manjko zapolni z materinsko gotovostjo. Mamin sinček in njegova žena, ki razglablja o ekološki krizi in končnih naravnih virih, pa gre v popolnoma drugačne dimenzije. In sploh niti ne išče rešitev. Še omeni ne maminega sinčka. Mama je sama, ne vidi prihodnosti, ne vidi možnosti, težko ubesedi celo vizijo družine, četudi je cel roman praktično o družini, ki že obstoja. Francka bi razumela to pisateljico. Francka bi verjetno lahko prepričala celo Ivana, da bi bilo bolje, da bi ga splavila. Ampak to je zgodba Tine Vrščaj, ki ne vidi prihodnosti za svoji hčeri, ko je šolala in teče polmaratone vsako leto. Na nek način je ta roman slavospev pravici do izražanja, ustavni pravici, ki ščiti tudi objavo manifesta bombanderju ali sovražni govor ali sto drugih vsebin, ki so na voljo preko youtuba, knjižnim uspešnicam kot je Porno manifest ali resnim intelektualnih debatam o prihodnosti družbe, kakršna je Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Drakuličeve. Ker je smešno in absurdno in trivialno. Cankar in njegov socializem je bil nežen. Ta knjiga je tudi razmeroma nežna. Ampak nežno udari s kladivom, ne s peresom. Bolela me je. Če bi napisala isto knjigo, pa bi bil partner zapohan hipi, avtorica pa programerka, ki ne ve kaj bi napravila s kriptovalutno dediščino svojega očeta, na katero se ne spozna, bi bila zgodba bolj zabavna. Tako je pa žalostna. Ker zabavno je poslušati o ženski, ki ima nezanesljivega partnerja in denarjem, pa se boji vzgajati njegovega otroka. Veliko manj pa je zabavno poslušati o čisti negotovosti subjektivne blokade neznosno visokih standardov, medtem ko nihče materialno sploh niti ne vidi prihodnosti...ker to je Cankar. Avtor, ki je razlagal, da najbolj razkraja revščino to, da revni ljudje postanejo sami sebi največji škodljivci in uničevalci. Cankar živi v tem čudnem svetu, kjer je največji pravičnik Oliver Twist, in on ve zelo dobro kako velik grešnik je. Avtorica oživlja klasiko, ker vnese vanjo očetovstvo in lik odsotnega očeta, ki je kontrapunkt trpeči vseprisotni materi. A meni ta knjiga ni všeč. Je predelava Hamleta, kjer vstopa v igro psihoanalitik, ki odsvetuje kraljici ločitev, a potem pa svetuje Hamletu, da najame igralce za Mišolovko. Podobno kot beremo romane o antičnih zgodbah, ta literarni poskus je bil cenen, a vsaj premišljeno zastavljeno literarno delo. Delo primanjkuje ogromno zažiganja čarovnic in peklenskih muk grozečega trpljenja. In se mu to zelo pozna. A to ne pomeni, da ni vse to v zraku. Ker je glavni lik ženska, se mnogo tega razkadi. Knjiga bi lahko bila skoraj neberljiva skozi socialistični realizem in je popolnoma neberljiva z ozirom na revščino iz leta 1910. Ženska samokritika je tako malodane absurdna in le sklicevanje na mučeništvo Francke vse skupaj naredi prebavljivo in berljivo, v vseh ostalih ozirih je delo groteska, kjer je ogromno slabega spuščeno in neizrečeno. Verjetno iz podobnih razlogov kot v času Cankarja, se vse skrije pod etiketo moderno, šik, modno in sodobno. Knjiga si v resnici veliko upa le z naslovom. V resnici pa govori, da smo mogoče narobe prestrašeni, narobe definirani, narobe kalibrirani. Kakšna je to ekologija, da se človek boji imeti otroke? Kakšna je to mati narava, ki kaznuje najbolj vestne in kakšna je to vestnost, da vodi v samouničevanje?
Silovit in hiter slog bralca posrkata v zgodbo v kateri se navidez monotoni vsakodnevni in usodni dogodki hitro menjavajo. Oboji so obravnavani z enako težo, včasih pa so najbolj usodni preobrati podani kot navidez nepomembni, zgolj z nekaj besedami in čisto slučajno. Glavna junakinja je osvežujoče aktivna, redkost med slovenskimi avtorji.
Ob branju sem se znašel med dvema občutkoma. Začetek me ni zares pritegnil. Deloval je nekoliko medel in razvlečen. Podobno sem čutil tudi ob koncu. Nekje na sredini se je zgodba odprla in postala zanimiva. Vseeno pa me knjiga kot celota ni zares prepričala. Na trenutke je avtorica preveč tečna z vso to biologijo, naravo. Iskreno ne vem, če razumem, zakaj se je znašla v ožjem izboru za kresnika 2023.
Duhamoren vajb, pred očmi sem imela knjigo Vegetarijanka. Proti koncu mi postane jasno, zakaj. Ne znam se odločiti... Kar je redko. Definitivno me ni niti približno tako zelo navdušila, kot Zakaj ne pišem. Sproti berem še enega nominiranca za Kresnika, ki je tudi mehmehmeh...
Kot maturant, ki se je s knjigo Na Klancu avtorice Tine Vrščaj srečal v okviru obveznega čtiva, moram izraziti precejšnje razočaranje nad vsebino, ki pod krinko sodobnosti prodaja presenetljivo konservativne in mestoma nelogične narativne vzorce. Čeprav se roman trudi biti ogledalo današnje družbe, se zdi, da bralcu vsiljuje zgodbo, ki v svoji jedrnosti ostaja ujeta v arhaične predstave o žrtvovanju in pasivnosti.
Čeprav bi spolnost v romanu lahko služila kot prikaz (ne)bližine med partnerjema, so opisi v romanu pogosto preveč klinični ali pa živalsko surovi, kar bralca prej odbije kot pritegne.
Avtorica v opise vpleta fiziološke podrobnosti, kot je »prozorna sluz, ki se lepljivo vleče« na Gregorjevih prstih, ali pa podrobno razmišljanje o tem, kako bi bilo, če bi si partnerja zamenjala vlogi in bi Eva »vanj suvala«, on pa bi »nosil modrc«. Spolnost je pogosto povezana z naravo na zelo grob način npr. seks v gozdu, kjer Evo pikajo iglice, Gregor pa je opisan z »animaličnim vonjem«. Takšna »biološka« neposrednost se zdi v romanu o razpadu družine včasih odveč, saj ne poglobi čustvene rane, ampak deluje kot šokiranje bralca.
Še bolj problematičen je poskus približevanja mladi generaciji s pomočjo angleških izrazov, ki pa so v besedilo vključeni na način, ki deluje pokroviteljsko ali celo posmehljivo.
Avtorica angleške fraze pogosto zapisuje po slovenskem izgovoru, kar ustvarja občutek popačenosti, npr. »uan fakin paradoks«, »Dount bi patetik« ali »Hau ken ju bi sou stjupid?«. Za mladega bralca takšen zapis ne deluje avtentično, ampak prej kot neroden poskus odrasle osebe, da bi zvenela »kul«.
Moja končna ocena je, da je roman kot maturitetno čtivo zgrešena izbira, saj namesto kritičnega premisleka o prihodnosti vsiljuje nostalgijo po preteklosti in pasivno vdanost v usodo. Zgodba se zdi na silo ujeta v Cankarjev okvir, ki pa v svetu digitalnih nomadov in ekoloških kriz ne deluje več kot opozorilo, temveč kot nepotrebno obujanje tistega dela slovenske identitete, ki temelji na nepotrebnem trpljenju in tišini.
This entire review has been hidden because of spoilers.
Najslabsa knjiga k sm jo kadarkol brala Zalosti me d se moram mucit z njo zaradi mature. Ta knjiga je dokaz da je res vsak lahko nagrajen pisatelj. Ne samo da je dolgocasna, pisateljica zeli vkljucevati "aktualne" teme, ampak se cuti tako zelo vsiljeno. Eva ne more nehat govoriti in razmisljati o okolju, neprestano tezi in pridiga, da gre se bralcu na zivce. Kok hudo more biti Gregorju ce to vsakodnevno poslusa? Nic cudnega da zveza razpada, Evina edina lastnost je to, da ima rada naravo in da je "bio-eko" in bi zelela resiti zemljo. Nima razvitega koncepta za materialne dobrine, misli da je to dobra lastnost ampak ni. Kaj bos brez hise? Kaj bos brez denarja? Neznosna je kot oseba ima se za boljso od drugih ker "je v stiku z naravo, njej ni mar kako se oblece in kako izgleda in ne uporablja telefona ". Zalostno je da ceprav Gregor ni dober oce/moz, mi je se vedno bolj simpaticen kot Eva tudi spolnost se cuti vsiljeno, kot da bi pisateljica rada da je knjiga " uporniska" ali "radikalna" ampak zveni samo kot neka mila pornografija Vsakic ko jo berem mi unici dan. Ce bi lahko bi dala 0 zvezdic, ampak na zalost to ni moznost Ni mi jasno kako je tako delo lahko nagrajeno in kako je bila lahko izbrana za maturo
Knjiga mi je všeč. Ima zanimiv slog pisanja, všeč mi je uporaba anglizmov in naċin kako so napisani.
Všeč mi je kako čez celotno knjigo odkrivamo zgodbo za Evinim očetom in se mi zdi, da je bilo vredno čakati za ta del zgodbe, ko se to odkrije.
Zelo briljantna je uporaba motivov iz Cankarjevega romana “Na Klancu” recimo Gregorjeva zgodba in Tonetova zgodba, ubistvu sta skoraj enaki ampak, da se razlikujeta v času dogajanja. Enako bi lahko rekel za mami od Francke in Eve.
Všeč mi je kontrast ki nastane med Cankarjevem klancu in Klancu od Tine Vrščaj. Cankarjev klanec predstavlja neko obupanost kamor gredo ljudje, ki jih je doletela nesreča in se nemorejo pobrati. Klanec od Tine Vrščaj pa predstavlja svobodo od modernega sveta, nek drug način življenja, ki ga pa danes ljudje žal niso več vajeni in svet, ki je obkoljen z naravo, ki ti lahko priskrbi umirjeno življenje.
Tematika o prekomerni uporabi elektronike in napravah modernega sveta ter o varovanju narave se mi zdi že malo “zlajnana” ampak ne zmoti toliko, saj so dobri argumenti postavljeni, ki to temo naredijo zanimivo, saj je še vedno aktualna.
Roman je generalno dobro napisan tudi slogovno mi je všeč. Veliko se lahko pogovarjamo o tematikah zgodbe ter o primerjavi Cankarjevega romana in romana Tine Vrščaj.
Priznam, da so se mi dijaki najprej malo zasmilili zaradi letošnjega maturitetnega čtiva, vendar me je ta knjiga pozitivno presenetila. Kot Cankar se loteva (za današnji čas) zelo aktualnih in pomembnih tem, je pa branje veliko lažje in prijetnejše. Eva se iz mesta preseli na Klanec, kjer je kot biologinja srečna zaradi objema narave, v katerem živi, kot mama pa srečna zaradi svojih hčerkic in hkrati nesrečna zaradi odsotno-prisotnega partnerja Gregorja, ki namenja več pozornosti tehnologiji kot družini. Ko izgubijo poševni dom, se Eva odpravi v dolino, kjer jo srečajo sedanjost, preteklost in prihodnost. Nekaj zanimivih citatov: "Prošnja za zaposlitev, vljudna in ponižna. Dobro za njeno samozavest bi bilo, ko bi jo kdo končno sprejel. Sicer bo začela pisati Zahteve." "Najbrž so to, kako je biti lačen, vedeli njena mama in oče pa njuni starši. To je bilo slabo, biti lačen. Danes pa je najslabše od vsega, ko ima otrok polno rit vsega." "Star praznični duh se je izgubil. Ljudje tekmujejo v tem, kdo bo imel bolj osvetljena okna. Pa jim je pomembno le še eno okno, okno v splet."
Kot piše avtorica sama… Preučevali smo primerke tajge - kakor smo bili očarani, smo bili tudi ogorčeni. Knjiga se mi zdi točno taka, zanimiva pri uporabi besednjaka, primerjav, besednih iger… kot npr. Eva razmišlja, ali ni otroški kotiček narejen nemara iz odpadne plastike. Tisto, ki so jo prodali na Kitajsko, zdaj pa so jo spet kupili, oblikovano v tobogane in hiške. Zato tako zaudarja. Zato so tako veliki kosi poceni. Zato tako hitro pristanejo v smeteh. Rojeni so iz smeti za smeti.
Po drugi strani pa je glavna junakinja “zavedna” naravovarstvenica, ki na svet spravlja otroke, za katere ne ve kako bo skrbela, prav smešna. Otroci kot veliki osnaževalci, so v knjigi omenjeni samo v njenih sanjah. Očitno si avtorica ni upala lotiti te tematike, zaradi pricakovanega pogroma “mamic”.
Knjiga mi deluje površinsko, vsaka tematika, ki se je loteva ni dodelana v globino. Ne razumem zakaj nagrada.
Eva je preveč "pridigarska" in paranoična protagonistka. Z njo sem sočustvovala manj, kot je pomojem knjiga od mene pričakovala. Na sploh sta oba glavna odrasla lika antipatična. Prav tako sem pogosto zavijala z očmi ob kritikah sodobnega človeka - ideje so se mi zdele preveč plehke in prežvečene.
Drugače pa doživeto napisani odnosi starši - otroci. Všečen mi je prikaz bitk uporabe ekranov. Tudi nekatere ekološke teme so ok, dokler z njimi avtorica občutno ne pretirava.
Knjiga mi je bila všeč, ker je na preprost in simpatičen način opisovala vsakdan mame. Kot mama, sem se v marsikateri situaciji našla. Sicer zavijam z očmi, kako glavna junakinja vse gleda skozi oči okoljske aktivistke, a dobro, paše to njenemu liku. Izpostavlja nekaj težav modernega časa (sploh to s tehnologijo in kako vzgoja otrok v tem svetu ni preposta).
Super knjiga, čeprav je šla pri Evi v eno skrajnost, Gregorju pa drugo. Ta dva pola. En tehnološko razvit, v koraku s časom, drugi pa 'old school' in na trenutke za moj okus preveč zasanjan. Vsekakor branje, ki ti da misliti o mnogo stvareh
This entire review has been hidden because of spoilers.
"Smrad gnojnice, pristni duh civilizacije. Do tja, kamor odpeljejo tukaj pridelano hrano, smrad ne seže. Zato meščani pozabljajo, da civilizacije, malce cinično rečeno, raste iz dreka"
Kot dnevnik, le da ni. Kot spomini, a tudi to niso. Kot opis življenja. In dogodkov. In ujetosti in materinstva in skrbi ... Kot klobčič vsega naštetega.