»Katera je zdaj tukaj mama?« je vprašanje, ki se ne pojavi zgolj v trenutku, ko se mora Giga soočiti s prepovedjo približevanja svojemu otroku, temveč je njeno zvezo z Alino spremljalo že vse od Zarjinega rojstva. Zdaj je družina, ki se je nekoč borila za enakost v svetu heteroseksualnih staršev, razpadla na dve mami, dva doma in Urbana, Alininega novega partnerja, kar je Gigo pahnilo v depresijo in povzročilo njen razhod s preveč utesnjujočo lezbično sceno. Ampak najprej je v pandemični prestolnici poskrbela še za največjo polomijo najdaljše noči. Duhovit in kritičen roman Križci krožci pokaže, da ima tudi najnesrečnejši konec lahko najlepši začetek.
Kako oceniti knjigo, v kateri nastopa antipatična glavna protagonistka? Je destruktivna in s svojimi prostaškimi dejanji kriči na svet, kar pa ne bi smelo biti šok za bralca, saj gre za težko tematiko romana: ločitev, kjer je vpleten otrok. Kateri starš vsaj v določenem trenutku ne bi kričal, ko bi mu bil otrok odvzet?
Ta zgodba je glede na zgoraj omenjene teme univerzalna, po drugi strani pa posebna, saj opisuje lezbičen par od prvih zmenkov, do poroke, rojstva otroka in ločitve.
Avtorica si je izbrala zanimiv način pripovedovanja, kjer zgodbo začne pripovedovat z zadnjim dogodkom in nato razstira kronološko za nazaj dogodke.
Vse pohvale založbi Goga za čudovito izdajo, format njihove knjižne zbirke se res lepo bere in tudi naslovnica je prekrasna♥️
Mnogi menijo, da naj bo LGB reprezentacija vedno pozitivna, taki ponavadi tudi pricakujejo, da smo LGB popolni posamezniki in pripadniki sirse skupnosti. Cudijo se, ko vidijo, da resnicnost ne odgovarja njihovi predstavi. Tudi to je diskriminacija, ceprav ne gre za agresijo in kratenje pravic.
Roman Jedrt Malezic se lepo poigra z visokimi in nerealnimi pricakovanji hetero oseb o LGB posameznikih in druzinah. Pokaze tudi, da stereotipi, s katerimi se srecujemo v hetero svetu, zivijo tudi znotraj LGB skupnosti.
Ja, res je. Tudi nase druzine lahko razpadejo, nase zveze se lahko iztecejo. Lahko smo tecni, nepopolni, zadircni, sprejemamo slabe odlocitve. Zakaj? Zato, ker smo cisto obicajni ljudje, tako kot vi strejti.
Malezic je verjetno edina slovenska avtorica, ki pise iz zivljenjske izkusnje locene lezbijke in mame. V morju ostarelih hetero alkoholiziranih slovenskih piscev je to sveza perspektiva, ki naredi slovensko knjizevnost bolj pestro in sodobno.
Zelo duhovit roman, ki nastaja skozi sarkazem in cinizem hude depresije ene od soprog in mam, ob razhodu lezbičnega zakonskega para z otrokom. Izredno všeč mi je bila dinamika pisanja, misli, čutenja, žal pa ima knjiga tudi šibko stan, to so dialogi. Ti so čisto preveč "najstniški", taki meh, taki kar nekaj. Tako nerealni za dve odrasli osebi. Ali več teh, pa naj bodo lezbijke ali strejt. Morda je point ravno banalnost vseh teh pogovorov, morda sem jaz prestara in preveč hetero, da bi dojela. V prvem delu, dokler se bralec ne navadi, je morda malce moteče vzvratno pisanje, pisanje dogodkov v obratnem vrstnem redu, saj sem nekje do polovice morala pogledovati nazaj in navezovati scene. Se pa zgodi srečen konec. Ampak, a je res srečen, če veš začetek? Dobro zamišljena zgodba. Z močnejšimi dialogi bi bila za pet zvezdic.
Its hard for me to like a book where I don't like the main character. Shes constantly angry, rude, swears alot, doesn't know how to handle her emotions and talks down on people. I didn't like Giga. The story is not bad and I liked the timeline, it felt like I was reading a book backwards which was very original. I liked the relationship between Alina, Giga and Zarja, it was super cute... before it all went to hell that is. I had high hopes of seeing good representation of how its like being LGBTQIA+ in Slovenia but this was not positive in that aspect.
This entire review has been hidden because of spoilers.
4/5. Avtofikcijski roman "xo" spremlja mamo Gigo od trenutka razpada njene istospolne partnerske zveze, za katero je mislila, da bo večna, sprevračala pa se je v najhujšo nočno moro, v njej pa sta pomembni stranski vlogi igrala slovenski birokratski aparat in najbolj "cenjen" možni izvozni artikel zatohle domačijskosti - hinavščina.
Probablemente este sea el primer libro que compro y leo inmediatamente después de que salga al mercado. De hecho, lo compré en la presentación, el mismo día en que se publicaba. Jedrt tiene un estilo peculiar de escribir, fresco, especialmente por la cantidad de palabras malsonantes que usa (algo que no se puede apreciar en muchos autores eslovenos y que me jodía al leer el libro porque muchas veces no las entendía), y por eso me gusta. Me parece una escritora muy valiente también por los temas que trata (que, por otra parte, los usa principalmente para marcar las circunstancias de la historia y no representan el propio centro de la misma) y que refleja muy bien las emociones y la cotidianeidad de lo que relata. Tratándose una historia tan lejana a la mía, me he sentido reflejado en numerosas ocasiones.
Por su parte, la estructura del libro también es arriesgada y original, no recuerdo haber leído antes nada así, si bien seguro que no es nada pionero. Esta estructura me ha calado desde el punto de vista de lo triste y melancólico que representa ver una historia de (des)amor de fin a principio. Puedes ver cómo algo que parecía indestructible se ha ido a la mierda de la peor manera posible.
"Nikoli se sploh nisem ukvarjala s prihodnostjo na takšen način, da bi si jo drznila napovedati, jo predvidevati. Nikoli. Posledica je nevzdržen strah pred neznanim. Tisti hladno oklepajoči se občutek, da nimaš blage veze, kaj počneš in kam ploveš".