What do you think?
Rate this book
Ne bom se več drsal na bajerju
Roman Ne bom se več drsal na bajerju se dogaja v ljubljanski četrti Šiška v času od italijanske okupacije pa do petdesetih let. Šestnajstletni Ivan Knez stanuje blizu znamenitega gradu Jama, v gradu je samostan šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Te vodijo dekliško gospodinjsko šolo internatskega tipa, ki se konča z maturo. Razvije se ljubezen med Ivanom in gojenko Evo Verdonik. Italijanski okupatorji posebej preganjajo mladostnike, češ da so kurirji Osvobodilne fronte, vlačijo jih v koncentracijsko taborišče na Rabu, kjer mnogi pomrejo.
Veliko Slovencev pobijejo v represalijah, pojavi se problem, kako in kam skriti trupla. Vskoči poročnik Tartaglia, v tovornem vagonu jih izvaža v Monfalcone. Vosovec Kunde, Ivanov zaščitnik in prijatelj, opravlja likvidacije, kot mu zapove komanda – vojak, ki ne razmišlja, ali je to prav ali ne. Kot Evina zaščitnica se pojavi Jaga baba, po zraku jo prenese na Jezersko. Po koncu vojne ljudska oblast poruši grad Jama, kos za kosom, boj proti fevdalni in klerikalni miselnosti.
Veliko Slovencev pobijejo v represalijah, pojavi se problem, kako in kam skriti trupla. Vskoči poročnik Tartaglia, v tovornem vagonu jih izvaža v Monfalcone. Vosovec Kunde, Ivanov zaščitnik in prijatelj, opravlja likvidacije, kot mu zapove komanda – vojak, ki ne razmišlja, ali je to prav ali ne. Kot Evina zaščitnica se pojavi Jaga baba, po zraku jo prenese na Jezersko. Po koncu vojne ljudska oblast poruši grad Jama, kos za kosom, boj proti fevdalni in klerikalni miselnosti.
396 pages, Hardcover
First published August 6, 2022
1 person is currently reading
97 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 12 of 12 reviews
July 6, 2023
Letošnji Kresnik, o katerem smo par tednov nazaj debatirale, a je bila nagrada zaslužena. Ali bi bilo morda bolj proaktivno nagraditi katero od štirih sonominirank, vse mlajše žive ženske, ki so se dotikale sodobnih tem. Nagrajena je bila (spet) druga svetovna vojna.
Najprej nisem imela namena brati knjige, ker so mi bolj pri srcu sodobne teme. Pa sem se vseeno premislila, zaradi zgoraj omenjene debate, ter v upanju na pozitivno presenečenje. Le tega žal nisem doživela.
Večina pripovedi se dogaja v ljubljanski Šiški med drugo svetovno vojno in malo po njej. Glavna oseba je najstnik Ivan, najprej kurir, nato partizan. Njegovo dekle Eva se internatsko šola pri nunah. Njuna zgodba se omenja skozi knjigo, a zelo malo in površno. Žal. Tretja stalnica v knjigi je grad Jama, kjer je v času vojne samostan.
Jaz nisem uspela zaslediti repa in glave pripovedi, ki naj bi bila roman v 12 poglavjih. Vsako od teh je imelo neko zgodbo ali del zgodbe, pa spet ne toliko, da bi lahko to bila zbirka novel.
Zgodbe ali anekdote se kar nekje začnejo, ne vse končajo, vmes je polno naštevanja imen, lokacij, stranskih pripovedi, pa tudi (za to knjigo) preširok opis zgodovinskih dogodkov (npr. Mussolinijeva smrt - pri kateri ni nobena oseba iz romana vpletena) do raznih fun facts in Jage Babe.
Zadnji stavek v romanu je puhlica.
Tudi jezikovno me je motilo par stvari. Ena je bila skoraj striktna uporaba namenilnika, kjer bi moral biti nedoločnik. Zelo moteče. Druga pa uporaba tožilnina namesto rodilnika. Knjiga je bila lektorirana 🤷♀️
Tretji moteči faktor je bila uporaba besed, ki po mojem v 1940ih niso bile del govornega jezika (samo tu priznam, da nisem ne slavistka ne zgodovinarka).
2⭐
Kdor se ne strinja - prosim, osvetlite moje nerazumevanje!
Najprej nisem imela namena brati knjige, ker so mi bolj pri srcu sodobne teme. Pa sem se vseeno premislila, zaradi zgoraj omenjene debate, ter v upanju na pozitivno presenečenje. Le tega žal nisem doživela.
Večina pripovedi se dogaja v ljubljanski Šiški med drugo svetovno vojno in malo po njej. Glavna oseba je najstnik Ivan, najprej kurir, nato partizan. Njegovo dekle Eva se internatsko šola pri nunah. Njuna zgodba se omenja skozi knjigo, a zelo malo in površno. Žal. Tretja stalnica v knjigi je grad Jama, kjer je v času vojne samostan.
Jaz nisem uspela zaslediti repa in glave pripovedi, ki naj bi bila roman v 12 poglavjih. Vsako od teh je imelo neko zgodbo ali del zgodbe, pa spet ne toliko, da bi lahko to bila zbirka novel.
Zgodbe ali anekdote se kar nekje začnejo, ne vse končajo, vmes je polno naštevanja imen, lokacij, stranskih pripovedi, pa tudi (za to knjigo) preširok opis zgodovinskih dogodkov (npr. Mussolinijeva smrt - pri kateri ni nobena oseba iz romana vpletena) do raznih fun facts in Jage Babe.
Zadnji stavek v romanu je puhlica.
Tudi jezikovno me je motilo par stvari. Ena je bila skoraj striktna uporaba namenilnika, kjer bi moral biti nedoločnik. Zelo moteče. Druga pa uporaba tožilnina namesto rodilnika. Knjiga je bila lektorirana 🤷♀️
Tretji moteči faktor je bila uporaba besed, ki po mojem v 1940ih niso bile del govornega jezika (samo tu priznam, da nisem ne slavistka ne zgodovinarka).
2⭐
Kdor se ne strinja - prosim, osvetlite moje nerazumevanje!
July 25, 2023
Zakaj bi se literarni zgodovinar na stara leta lotil pisanja pripovedi o odraščanju mladeniča v Ljubljani pod italijansko okupacijo? Da ga vidimo briljirati z razkošnim znanjem o avantgardah z začetka prejšnjega stoletja in posebej s fascinantnim dejstvom, kako se je morda edinkrat v zgodovini pripetilo, da je populistično in morilsko gibanje čisto zares črpalo iz abstraktne umetniške avantgarde – torej fašizem iz futurizma? Pa v romanu ni veliko tega. Mladenič Ivan se kot najstnik preveva od enega do drugega dogodka, dogajanje ga pripelje do dveh res pomembnih posamičnosti iz opisanega obdobja (atentata VOS na policijskega poveljnika Kukoviča in fascinantne podobe velikega slikarja, ilustratorja, posebneža in pijanca Hinka Smrekarja, ki so ga Italijani nekega dne pobrali s ceste in ustrelili kot talca), moralizira in politizira natanko toliko kot je za mladeniča njegovih let nekako primerno in prav, največ seveda okrog zaljubljenosti v gojenko nunskega samostana v Šiški.
Bom kar povedal: ne vem, če sem kdaj bral roman, v katerem sem po tej preprosti logiki nekega mladega moža junaka toliko vzljubil kot Kraljevega Ivana! In v katerem bi s takim arheološkim užitkom skorajda guglal po šišenskih ulicah in Rožniku, zazeval ob bogatiji zgodovinskih faktov ('zato je tisti trapasti turn, tisto je stolp skakalnice!') in predvsem pridobil neko novo, globlje razumevanje dogodkov v mojem mestu med drugo vojno in takoj po njej, o bizarni enostavnosti smrti, o etiki neke v kasnejših časih skoraj kriminalizirane odporniške skupine in predvsem o enostavnosti sklepanja in delovanja ljudi v ekstremnih okoliščinah. Putešestvo treh povsem frišnih partizanov od Karlovškega mostu proti Igu na desetih straneh pove vse o tragiki druge svetovne vojne v teh krajih, stoji kot samostojen ep. Če rabite tri pomembne knjige o tistih časih: Na svidenje v naslednji vojni, Balada o trobenti in oblaku, Ne bom se več drsal na bajerju.
Ne bom več modroval o letošnjem Kresniku, meni je prinesel tri čudovita darila: Maležič, Matković in ljubega profesorja Lada Kralja. Madonca sem imel srečo, da sem ga konec 80ih poslušal v živo, ko zdajle tuhtam, moj pogled na umetnost nosi par njegovih naukov in predvsem neke človeške topline nekoga, ki ogromno ve.
Bom kar povedal: ne vem, če sem kdaj bral roman, v katerem sem po tej preprosti logiki nekega mladega moža junaka toliko vzljubil kot Kraljevega Ivana! In v katerem bi s takim arheološkim užitkom skorajda guglal po šišenskih ulicah in Rožniku, zazeval ob bogatiji zgodovinskih faktov ('zato je tisti trapasti turn, tisto je stolp skakalnice!') in predvsem pridobil neko novo, globlje razumevanje dogodkov v mojem mestu med drugo vojno in takoj po njej, o bizarni enostavnosti smrti, o etiki neke v kasnejših časih skoraj kriminalizirane odporniške skupine in predvsem o enostavnosti sklepanja in delovanja ljudi v ekstremnih okoliščinah. Putešestvo treh povsem frišnih partizanov od Karlovškega mostu proti Igu na desetih straneh pove vse o tragiki druge svetovne vojne v teh krajih, stoji kot samostojen ep. Če rabite tri pomembne knjige o tistih časih: Na svidenje v naslednji vojni, Balada o trobenti in oblaku, Ne bom se več drsal na bajerju.
Ne bom več modroval o letošnjem Kresniku, meni je prinesel tri čudovita darila: Maležič, Matković in ljubega profesorja Lada Kralja. Madonca sem imel srečo, da sem ga konec 80ih poslušal v živo, ko zdajle tuhtam, moj pogled na umetnost nosi par njegovih naukov in predvsem neke človeške topline nekoga, ki ogromno ve.
March 18, 2024
***3,5 zvezdic***
Se še odločam za oceno. Po eni strani mi je zgodba bila zelo zanimiva v smislu zgodovinskega vpogleda v Ljubljano (oziroma v predel Šiške), po drugi strani pa je toliko stvari na gosto 'nametanih' skupaj, da se bralec lovi in lahko bi bili spodaj pod besedilom (ali vsaj na zadnji strani) prevodi tujih besed.
Jaz bi sicer kresnikovo nagrado podelila Dijani Matkovič ali Katji Gorečan, ker sta me osebno veliko bolj prepričali s svojim pisanjem, čeprav imam rada zgodovino. Načeloma Ne bom se več drsal na bajerju ni slaba zgodba, bi pa potrebovala nekaj preoblikovanja (po vsebini in slogu pisanja).
Se še odločam za oceno. Po eni strani mi je zgodba bila zelo zanimiva v smislu zgodovinskega vpogleda v Ljubljano (oziroma v predel Šiške), po drugi strani pa je toliko stvari na gosto 'nametanih' skupaj, da se bralec lovi in lahko bi bili spodaj pod besedilom (ali vsaj na zadnji strani) prevodi tujih besed.
Jaz bi sicer kresnikovo nagrado podelila Dijani Matkovič ali Katji Gorečan, ker sta me osebno veliko bolj prepričali s svojim pisanjem, čeprav imam rada zgodovino. Načeloma Ne bom se več drsal na bajerju ni slaba zgodba, bi pa potrebovala nekaj preoblikovanja (po vsebini in slogu pisanja).
May 27, 2024
Ob podelitvi Kresnika je bila ta knjiga deležna kar nekaj kritik v stilu “pa ne že spet moški in to z vojno tematiko”. Knjiga me je vseeno pritegnila zaradi opisov Šiške in med drugim sem zvedela, da bajer iz naslova ni mišljen Koseški bajer, temveč je nekoč obstajal še eden:) Gre za razpršeno zgodbo med italijansko okupacijo Ljubljane in cenim avtorjevo delo iz vidika, da imam sedaj več znanja o tem času in okolju.
Prav tako je na mestu slog pripovedanja, kot da gre za pripovedke s ciničnim humorjem, ki “ublažijo” opisane grozote, ki so se dogajale v tem času. Strinjam se z ostalimi komentarji, da bi sama glavna nit zgodbe lahko bila bolj kohezivna. Težko branje zaradi teme, vendar bo knjiga zaradi pozornosti do ljubljanskih anekdot in slogovnih prijemov besedila pustila pečat v slovenski literaturi.
Prav tako je na mestu slog pripovedanja, kot da gre za pripovedke s ciničnim humorjem, ki “ublažijo” opisane grozote, ki so se dogajale v tem času. Strinjam se z ostalimi komentarji, da bi sama glavna nit zgodbe lahko bila bolj kohezivna. Težko branje zaradi teme, vendar bo knjiga zaradi pozornosti do ljubljanskih anekdot in slogovnih prijemov besedila pustila pečat v slovenski literaturi.
April 30, 2024
Zdi se, da avtor ogromno ve o tem, kako je potekala italijanska okupacija mesta Ljubljane, opisuje postavitev žične ograje, kako so preprosti ljudje težko sprejemali omejitev svobode gibanja in niso pričakovali kazni s streljanjem. Dotika se tudi pomembnih dogodkov, kot je bila vosovska likvidacija bana Natlačena in šefa policije Kukoviča, po drugi strani pa neusmiljenega italijanskega streljanja talcev, med drugim karikaturista Hinka Smrekarja.
Glavni junak romana, mladostnik Ivan Knez je v stiku z vosovcem z vzdevkom Kunde. Ivan mu v vseh pogledih zaupa in večkrat nosi kurirsko pošto po njegovem naročilu. Kunde ga izrablja, dokler se da, ko stvari postanejo vroče, pa ga pošlje v partizane.
Bralec, ki pozna Šiško, presenečeno zve, da je bil tam vse do konca vojne renesančni grad Jama, v katerem so imele nune dekliško šolo. Ivan, ki je rad hodil tja in bil zaljubjen v njihovo gojenko Evo Verdonik, je razočaran, ko po vojni nova oblast nekoč lep grad, ki so ga nune v strahu pred komunizmom same zapustile, spremeni v pasjo šolo in ga nazadnje celo poruši in tam zgradi bloke. Tudi ribnika, na katerem so otroci drsali, ni več. Zasuli so ga, ker so bile v njem žabe, katerih nočno regljanje je šlo na živce majorju ozne Boltežarju. Na njegovem mestu so zgradili smučarsko skakalnico ( v Ljubljani nikoli ni bilo kaj dosti snega), njen propadli stolp je še danes moč videti. Kunde uničevalske ukrepe oblasti zagovarja, češ da gre za napredek. Do samostana in matere prednice, ki mu je med vojno rešila življenje in ga ranjenega negovala cel teden, ne čuti nobene hvaležnosti. V odnosu do Kundeja se Ivan počuti prevaranega in razmišlja o tem, da bi šel čez mejo na Jezerskem. Tudi njegova Eva je bila prisiljena zapustiti državo.
Zanimivo branje predvsem za prebivalce Šiške, malo manj všeč mi je bila mistična podoba Jage babe.
Glavni junak romana, mladostnik Ivan Knez je v stiku z vosovcem z vzdevkom Kunde. Ivan mu v vseh pogledih zaupa in večkrat nosi kurirsko pošto po njegovem naročilu. Kunde ga izrablja, dokler se da, ko stvari postanejo vroče, pa ga pošlje v partizane.
Bralec, ki pozna Šiško, presenečeno zve, da je bil tam vse do konca vojne renesančni grad Jama, v katerem so imele nune dekliško šolo. Ivan, ki je rad hodil tja in bil zaljubjen v njihovo gojenko Evo Verdonik, je razočaran, ko po vojni nova oblast nekoč lep grad, ki so ga nune v strahu pred komunizmom same zapustile, spremeni v pasjo šolo in ga nazadnje celo poruši in tam zgradi bloke. Tudi ribnika, na katerem so otroci drsali, ni več. Zasuli so ga, ker so bile v njem žabe, katerih nočno regljanje je šlo na živce majorju ozne Boltežarju. Na njegovem mestu so zgradili smučarsko skakalnico ( v Ljubljani nikoli ni bilo kaj dosti snega), njen propadli stolp je še danes moč videti. Kunde uničevalske ukrepe oblasti zagovarja, češ da gre za napredek. Do samostana in matere prednice, ki mu je med vojno rešila življenje in ga ranjenega negovala cel teden, ne čuti nobene hvaležnosti. V odnosu do Kundeja se Ivan počuti prevaranega in razmišlja o tem, da bi šel čez mejo na Jezerskem. Tudi njegova Eva je bila prisiljena zapustiti državo.
Zanimivo branje predvsem za prebivalce Šiške, malo manj všeč mi je bila mistična podoba Jage babe.
February 6, 2025
Italijanska okupacija Ljubljane med drugo svetovno vojno; spremljamo Ivana Kneza in njegovo življenje v Šiški. Avtor zelo živo naslika takratno podobo življenja v soseski, v kateri sem nekaj let živela tudi sama, zato mi je bilo branje precej bolj zanimivo, kot bi bilo, če bi se zgodba dogajala v kakšnem drugem delu Ljubljane. Zanimivo je bilo spremljati, kako drugačen je bil karakter in izgled Šiške takrat in koliko stvari je bilo spremenjenih po vojni.
Zanimivo, kako je v očeh nekoga, ki je živel skozi takšne spremembe, lahko današnja Šiška do nerazpoznavnosti uničen kraj njegovega otroštva. Zame pa je mesto, ki ga poznam in imam rada, in težko si je predstavljati, da je bilo kadarkoli drugače. Kar je nekomu huda krivica, je za ljudi v prihodnosti nepomemben zaznamek v zgodovinskih knjigah.
Razen tega je bilo to branje precej pozabljivo. Obstaja romanca med Ivanom in "pametno in privlačno gojenko Evo Verdonik" (ne bom niti začela o teh opisih), ki jo zalezujejo vsi po vrsti, ker je tako lepa. Imamo precej bolj ali manj relevantnih zastranitev, celo ščepec magičnega realizma, ki pa se samo pojavi in izgine. Življenje je poceni - lahkotno, skoraj humorno brezbrižnost do ubijanja ljudi je bilo težko brati. In na koncu ne vem, kaj je bil sploh avtorjev namen, poleg ljubezenskega pisma Šiški v štiridesetih. Zame je izstopala lahkotnost pobijanja in slepo sledenje ukazom - na obeh straneh. Mogoče hoče povedati, da vojna nima dobrih ljudi proti hudobnim, ampak za take vrste nauk bi pomagalo, če bi bili ljudje bolj človeški in manj karikature. Mogoče pa ni zares nauka.
In še: Branje bi bilo veliko bolj prijetno, če avtor ne bi konstantno uporabljal namenilnika namesto nedoločnika. Očitno gre za stilistično odločitev, ampak ne razumem njenega namena in je res moteča pri branju.
Zanimivo, kako je v očeh nekoga, ki je živel skozi takšne spremembe, lahko današnja Šiška do nerazpoznavnosti uničen kraj njegovega otroštva. Zame pa je mesto, ki ga poznam in imam rada, in težko si je predstavljati, da je bilo kadarkoli drugače. Kar je nekomu huda krivica, je za ljudi v prihodnosti nepomemben zaznamek v zgodovinskih knjigah.
Razen tega je bilo to branje precej pozabljivo. Obstaja romanca med Ivanom in "pametno in privlačno gojenko Evo Verdonik" (ne bom niti začela o teh opisih), ki jo zalezujejo vsi po vrsti, ker je tako lepa. Imamo precej bolj ali manj relevantnih zastranitev, celo ščepec magičnega realizma, ki pa se samo pojavi in izgine. Življenje je poceni - lahkotno, skoraj humorno brezbrižnost do ubijanja ljudi je bilo težko brati. In na koncu ne vem, kaj je bil sploh avtorjev namen, poleg ljubezenskega pisma Šiški v štiridesetih. Zame je izstopala lahkotnost pobijanja in slepo sledenje ukazom - na obeh straneh. Mogoče hoče povedati, da vojna nima dobrih ljudi proti hudobnim, ampak za take vrste nauk bi pomagalo, če bi bili ljudje bolj človeški in manj karikature. Mogoče pa ni zares nauka.
In še: Branje bi bilo veliko bolj prijetno, če avtor ne bi konstantno uporabljal namenilnika namesto nedoločnika. Očitno gre za stilistično odločitev, ampak ne razumem njenega namena in je res moteča pri branju.
July 7, 2023
Ne. Preprosto ne. Teh 37 strani, ki sem jih zmogla, je bilo nekaj najbolj kriminalno dolgočasnega in brezveznega, kar sem kadar koli prebrala.
Kresnik gor ali dol (ki ga, kolikor lahko dojamem, vsaj v zadnjih letih podeljujejo brez vsakega smisla, politično, ali pa zgolj v primerjalnoknjiževniško-profesorskih krogih; da je le "zajebano" in dovolj duhamorno, potem mora biti dobro!), ne vem, zakaj bi kdor koli to prostovoljno vzel v roke in z užitkom prebral. Da je šel v roke ... komu, dejansko??, mi še zdaj ne gre v račun, posthumno avtor od nagrade, ki naj bi tudi finančno podpirala nadaljnje ustvarjanje vrhunske literature, res nima nič, še živeči avtorji pa še manj.
Tole je totalen flop, tudi bojda lanskoletni lavreat ni kaj bistveno boljši in tega ne nameravam preveriti. Škoda, res, ker je bilo med nominiranimi deli nekaj vrednih nagrade.
Če je namen Kresnika približati kakovostno literaturo širokemu občinstvu oz. bralstvu, potem mu namera že nekaj časa vztrajno polzi iz rok.
Kresnik gor ali dol (ki ga, kolikor lahko dojamem, vsaj v zadnjih letih podeljujejo brez vsakega smisla, politično, ali pa zgolj v primerjalnoknjiževniško-profesorskih krogih; da je le "zajebano" in dovolj duhamorno, potem mora biti dobro!), ne vem, zakaj bi kdor koli to prostovoljno vzel v roke in z užitkom prebral. Da je šel v roke ... komu, dejansko??, mi še zdaj ne gre v račun, posthumno avtor od nagrade, ki naj bi tudi finančno podpirala nadaljnje ustvarjanje vrhunske literature, res nima nič, še živeči avtorji pa še manj.
Tole je totalen flop, tudi bojda lanskoletni lavreat ni kaj bistveno boljši in tega ne nameravam preveriti. Škoda, res, ker je bilo med nominiranimi deli nekaj vrednih nagrade.
Če je namen Kresnika približati kakovostno literaturo širokemu občinstvu oz. bralstvu, potem mu namera že nekaj časa vztrajno polzi iz rok.
October 18, 2023
Nisem si mislil, da bom še kdaj bral partizanske zgodbe sodobnega avtorja. Ampak še bolj je to knjiga o Šiški in o vojni.
Nisem iz Ljubljane, ampak Šiško poznam dovolj, da sem si lahko predstavljal, kje se zgodba dogaja. Avtor nam skozi oči Ivana prikazuje Šiško svojega otroštva in spremembe, ki jih je sam doživel. Dogajanje je postavljeno v čas italijanske okupacije Ljubljane. Avtor nam prikazuje, kako malo je bilo v tistih časih vredno življenje in kako hitro si ga izgubil. Dovolj je bilo, da si bil ob nepravem času na nepravem mestu. Ta trenutek se drsaš na bajerju, naslednji si na poti v koncentracijsko taborišče. Kajti glavno gonilo poveljnika italijanske vojske v Sloveniji je bilo: "Še premalo jih pobijemo". V zgodbi so omenjene tudi zgodovinske osebe tedanjega časa.
V zadnjih poglavjih se zgodba dotakne povojnih let, ko nova oblast brezglavo ruši in spreminja. Na začetku te spremembe še poskušajo opravičevati, kasneje pa nekateri slepo sledijo revoluciji, drugi pa skrivajo svoje razočaranje in nemoč. Ali pa razmišljajo o pobegu.
Malo zmoti uporaba namenilnika namesto nedoločnika.
Nisem iz Ljubljane, ampak Šiško poznam dovolj, da sem si lahko predstavljal, kje se zgodba dogaja. Avtor nam skozi oči Ivana prikazuje Šiško svojega otroštva in spremembe, ki jih je sam doživel. Dogajanje je postavljeno v čas italijanske okupacije Ljubljane. Avtor nam prikazuje, kako malo je bilo v tistih časih vredno življenje in kako hitro si ga izgubil. Dovolj je bilo, da si bil ob nepravem času na nepravem mestu. Ta trenutek se drsaš na bajerju, naslednji si na poti v koncentracijsko taborišče. Kajti glavno gonilo poveljnika italijanske vojske v Sloveniji je bilo: "Še premalo jih pobijemo". V zgodbi so omenjene tudi zgodovinske osebe tedanjega časa.
V zadnjih poglavjih se zgodba dotakne povojnih let, ko nova oblast brezglavo ruši in spreminja. Na začetku te spremembe še poskušajo opravičevati, kasneje pa nekateri slepo sledijo revoluciji, drugi pa skrivajo svoje razočaranje in nemoč. Ali pa razmišljajo o pobegu.
Malo zmoti uporaba namenilnika namesto nedoločnika.
September 20, 2025
V resnici bolj 3* kot 4*, a ena je dodana, ker sem se v knjigi sprehajala po domačem okolišu in izvedela veliko novega. Na začetku sem mislila, da me čaka lahkotno branje, a potem me je lahkotnost umiranja hitro streznila…
Pisanje mi je bilo simpatično, zmotila pa me je raba namenilnika, kjer bi moral biti nedoločnik in se še zdaj sprašujem, kaj sem zgrešila, kaj je avtor hotel doseči s tem…?
Pisanje mi je bilo simpatično, zmotila pa me je raba namenilnika, kjer bi moral biti nedoločnik in se še zdaj sprašujem, kaj sem zgrešila, kaj je avtor hotel doseči s tem…?
July 2, 2023
3,5 ⭐️
February 8, 2024
Ena boljsih knjig. Po Siski in Galetovi okolici drugace hodim.
Displaying 1 - 12 of 12 reviews