What do you think?
Rate this book
Materinska knjižica
Materinska knjižica je poetični roman, ki se v celoti posveča spontanemu splavu v prvem trimesečju. Mami v devetem tednu nosečnosti splavi na službenem stranišču. Kaj se zgodi po izkušnji izgube želene nosečnosti? Ko nastopijo občutki krivde, nevrednosti, osamljenosti, sovraštva do lastnega telesa, podkrepljeni s stiskami pandemičnega zaprtja družbe? Maminih devet mesecev jokanja opazuje glas nerojenega otroka, nezaznamovanega s svetom, v katerega se nikoli ni rodil. Nerojeni otrok nam pripoveduje direktno in tekoče, s pozornostjo do tistih, ki niso po meri družbe.
Abortus incompletus dobi osebno ime in prostor.
Abortus incompletus dobi osebno ime in prostor.
152 pages, Hardcover
First published September 27, 2022
3 people are currently reading
117 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 17 of 17 reviews
July 3, 2023
O tej knjigi, bolje rečeno knjižici, je bilo že toliko povedana, da mi je karkoli zapisati pravzaprav zelo težko, a enostavno moram. Roman je bil letos v ožjem izboru za kresnika, ki ga na koncu ni prejel, a je eno od tistih del, ki bodo v slovenskem literarnem prostoru zagotovo pomenila neko prelomnico in naredila tako pomembno spremembo.
Prvoosebni pripovedovalec je nerojen otrok Tobija, ki ga je mama med spontanim splavom izgubila v devetem tednu nosečnosti. Opisuje mamina čustva, razmišljanje in spopadanje s težkimi trenutki, ki so sledili temu dogodku. Knjiga ni močna v sami zgodbi in dogajanju, ampak daje velik poudarek stvarem, o katerih nihče ne govori. O tem, da je tudi spontani splav smrt in, da tudi po njem starša, predvsem mama, žalujeta. O tem, da žalovanje nima predpisanih meja, oblik in roka trajanja. In o tem, kako ljudje, sicer večinoma čisto dobronamerno, v takšnih trenutkih ravnamo napačno.
V srce se mi je zarezal stavek: "še vedno ne vem, kaj naj z vso to svojo ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
V tem stilu nam je knjiga dala povsem drugačen vpogled v to, kaj se v takih trenutkih v ženski dogaja. Da četudi je bil otrok za ostale zgolj nekaj, ne še nekdo, je zanjo predstavljal načrte, upe, sanje, želje in veliko ljubezen, ki pa je že obstajala. Četudi se sama na srečo v tako situaciji še nisem znašla, so se v njej znašle moje prijateljice in večkrat sem se zamislila, če sem takrat do njih ravnala prav. Če sem bila dovolj sočutna, imela dovolj posluha zanje. Če nas ta knjiga kaj nauči je to, da vsak ve, kaj je prav zanj. In ostali? Moramo to spoštovati.
Ker je knjiga kratka se prebere izredno hitro. Stilsko je posebna, saj nima nobenih velikih začetnic. Na nek način me po vsebini in splošnem vzdušju spominja na Nerodo (Alexander Seurat), ki je prav tako drobna, kratka knjižica, ki ti jemlje sapo d svojo surovostjo in težo tematike. Obe si delita tudi to lastnost, da sta nujni za branje vsakogar. Morda se naj Materinski knjižici izogne le kdo, ki je tik po svoji izkušnji še preveč ranjen za ponovno srečanje s tematiko, za ostale pa izgovor, da je to težka tema, pač ne pije vode.
Prvoosebni pripovedovalec je nerojen otrok Tobija, ki ga je mama med spontanim splavom izgubila v devetem tednu nosečnosti. Opisuje mamina čustva, razmišljanje in spopadanje s težkimi trenutki, ki so sledili temu dogodku. Knjiga ni močna v sami zgodbi in dogajanju, ampak daje velik poudarek stvarem, o katerih nihče ne govori. O tem, da je tudi spontani splav smrt in, da tudi po njem starša, predvsem mama, žalujeta. O tem, da žalovanje nima predpisanih meja, oblik in roka trajanja. In o tem, kako ljudje, sicer večinoma čisto dobronamerno, v takšnih trenutkih ravnamo napačno.
V srce se mi je zarezal stavek: "še vedno ne vem, kaj naj z vso to svojo ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
V tem stilu nam je knjiga dala povsem drugačen vpogled v to, kaj se v takih trenutkih v ženski dogaja. Da četudi je bil otrok za ostale zgolj nekaj, ne še nekdo, je zanjo predstavljal načrte, upe, sanje, želje in veliko ljubezen, ki pa je že obstajala. Četudi se sama na srečo v tako situaciji še nisem znašla, so se v njej znašle moje prijateljice in večkrat sem se zamislila, če sem takrat do njih ravnala prav. Če sem bila dovolj sočutna, imela dovolj posluha zanje. Če nas ta knjiga kaj nauči je to, da vsak ve, kaj je prav zanj. In ostali? Moramo to spoštovati.
Ker je knjiga kratka se prebere izredno hitro. Stilsko je posebna, saj nima nobenih velikih začetnic. Na nek način me po vsebini in splošnem vzdušju spominja na Nerodo (Alexander Seurat), ki je prav tako drobna, kratka knjižica, ki ti jemlje sapo d svojo surovostjo in težo tematike. Obe si delita tudi to lastnost, da sta nujni za branje vsakogar. Morda se naj Materinski knjižici izogne le kdo, ki je tik po svoji izkušnji še preveč ranjen za ponovno srečanje s tematiko, za ostale pa izgovor, da je to težka tema, pač ne pije vode.
November 29, 2023
Presunljivo pisanje o temi, za katero ni skrivnost, da je tudi v današnjem času, ko vsi lahko govorimo o vsem, gromozanski tabu. Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, saj imamo v svojem okolju vsi osebe, ki so doživele opisano. In prav vsi smo v pogovoru z njimi se posluževali puhlic, ki prav nič ne pomagajo. Ker nismo želeli govoriti o tem. Preberite to knjigo, da boste naslednjič znali reagirati drugače.
Čeprav gre za poetični roman, pa bi si vseeno želela več ozadja o ženski oziroma paru, katerih zgodbo sem spoznavala. S tem razlogom štirica, čeprav sta tako pisanje kot sama sporočilnost knjige odlična!
Čeprav gre za poetični roman, pa bi si vseeno želela več ozadja o ženski oziroma paru, katerih zgodbo sem spoznavala. S tem razlogom štirica, čeprav sta tako pisanje kot sama sporočilnost knjige odlična!
July 19, 2023
srce parajoče
December 31, 2022
"še vedno ne vem, kaj naj z vso to ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
"nihče se ne želi pogovarjati o temnih stvareh sredi sončnega dne, ker
to pomeni, da zakrivamo lepe stvari,
je rekla moja mami."
"če predolgo jočem za otrokom, ki sem ga izgubila, je očitno nekaj narobe z mano, in nikomur si ne upam povedati, da mi je hudo, ker vsi mislijo ali rečejo, da pretiravam. "
(*citati so prepisani v prvotni obliki, brez velike začetnice)
Tako tanka knjižica, a tako globoka vsebina. Žalovanje ženske, ki deloma spontano splavi na službenem stranišču in dokončno potem v bolnišnici, je opisano izredno intimno. Nerojeni otrok nam pripoveduje, kako se njegova nesojena mama dolge mesece po splavu spopada s krivdo, depresijo in občutkom manjvrednosti zaradi ljudi, ki s svojo brezobzirnostjo ali nerazumevanjem njeno srce še bolj ranijo. Čudovito napisano, ganljivo in pretresljivo.
O splavu in duševnih posledicah, ki jih pušča na ženskah, se ponavadi govori na splošno. Ženska, ki se spopada s travmatično izkušnjo izgube otroka, ima pravico do žalovanja, pa naj bo to nekaj mesecev ali leta ali celo življenje. Družba ni merilo, do kdaj in kako bi žalujoča mati žalovala. Zelo žalostno se mi zdi, da moramo ljudje posegati s svojimi komentarji v ta intimen prostor bolečine, ki nikoli ne mine. Četudi sama nimam otrok, me je ta knjiga zelo nagovorila in mi dala veliko v razmislek o naši družbi.
"nihče se ne želi pogovarjati o temnih stvareh sredi sončnega dne, ker
to pomeni, da zakrivamo lepe stvari,
je rekla moja mami."
"če predolgo jočem za otrokom, ki sem ga izgubila, je očitno nekaj narobe z mano, in nikomur si ne upam povedati, da mi je hudo, ker vsi mislijo ali rečejo, da pretiravam. "
(*citati so prepisani v prvotni obliki, brez velike začetnice)
Tako tanka knjižica, a tako globoka vsebina. Žalovanje ženske, ki deloma spontano splavi na službenem stranišču in dokončno potem v bolnišnici, je opisano izredno intimno. Nerojeni otrok nam pripoveduje, kako se njegova nesojena mama dolge mesece po splavu spopada s krivdo, depresijo in občutkom manjvrednosti zaradi ljudi, ki s svojo brezobzirnostjo ali nerazumevanjem njeno srce še bolj ranijo. Čudovito napisano, ganljivo in pretresljivo.
O splavu in duševnih posledicah, ki jih pušča na ženskah, se ponavadi govori na splošno. Ženska, ki se spopada s travmatično izkušnjo izgube otroka, ima pravico do žalovanja, pa naj bo to nekaj mesecev ali leta ali celo življenje. Družba ni merilo, do kdaj in kako bi žalujoča mati žalovala. Zelo žalostno se mi zdi, da moramo ljudje posegati s svojimi komentarji v ta intimen prostor bolečine, ki nikoli ne mine. Četudi sama nimam otrok, me je ta knjiga zelo nagovorila in mi dala veliko v razmislek o naši družbi.
October 14, 2022
"Njeno življenje je postajalo zelo čudno, ker ni več verjela, da za vsakim dežjem posije sonce."
📖 Materinska knjižica, Katja Gorečan
Na tole knjigo sem naletela po naključju. Po prebiranju opisa knjige sem ugotovila, da se lahko poistovetim z zgodbo, danes sem jo tudi takoj prebrala, saj gre za krajšo zgodbo. Zmotilo me je pomanjkanje velikih začetnic v knjigi, ampak pri založbi pravijo, da je taka oblika sodobnega romana in da je namenoma zapis tak. Meni je precej moteč ampak ok... Je na srečo krajša knjiga.
Zgodba se dogaja v štirih delih, ves čas pa jo pripoveduje deček Tobija, duša, ki je zgubila svoje življenje pri 9. tednih nosečnosti. Opisuje materino trpljenje in spopadanje s svetom po splavu, nato pa še z oglušelostjo.
Prvi del me je precej "nagovoril ', našla sem se v marsikaterem odstavku. Proti koncu pa je zgodba postajala malce razvlečena in ponavljajoča. Vsekakor pa vidiš nov vidik preizkušnje, kako se soočiti z realnostjo po splavu.
In ja, težko je.
Ocena: 3.5 zvezdice (ne morem mimo teh majhnih začetnic namesto velikih).
📖 Materinska knjižica, Katja Gorečan
Na tole knjigo sem naletela po naključju. Po prebiranju opisa knjige sem ugotovila, da se lahko poistovetim z zgodbo, danes sem jo tudi takoj prebrala, saj gre za krajšo zgodbo. Zmotilo me je pomanjkanje velikih začetnic v knjigi, ampak pri založbi pravijo, da je taka oblika sodobnega romana in da je namenoma zapis tak. Meni je precej moteč ampak ok... Je na srečo krajša knjiga.
Zgodba se dogaja v štirih delih, ves čas pa jo pripoveduje deček Tobija, duša, ki je zgubila svoje življenje pri 9. tednih nosečnosti. Opisuje materino trpljenje in spopadanje s svetom po splavu, nato pa še z oglušelostjo.
Prvi del me je precej "nagovoril ', našla sem se v marsikaterem odstavku. Proti koncu pa je zgodba postajala malce razvlečena in ponavljajoča. Vsekakor pa vidiš nov vidik preizkušnje, kako se soočiti z realnostjo po splavu.
In ja, težko je.
Ocena: 3.5 zvezdice (ne morem mimo teh majhnih začetnic namesto velikih).
January 29, 2024
Knjiga, katere vsebina bo vsekakor še dolgo ostala z mano.
Knjiga, iz katere sem izpisala lepo število citatov. Citatov, ki so se me globoko dotaknili.
Avtorico občudujem predvsem zato, ker ji na preprost, a poetičen način uspe povedati, kaj pomeni biti človek. Z vsem dobrim in manj dobrim.
Knjiga, iz katere sem izpisala lepo število citatov. Citatov, ki so se me globoko dotaknili.
Avtorico občudujem predvsem zato, ker ji na preprost, a poetičen način uspe povedati, kaj pomeni biti človek. Z vsem dobrim in manj dobrim.
March 16, 2025
3.5🌟, ker mi slog res ni prevec ustrezal, mogoce je mal preenostaven, prevec je ponavljanja, plus mal noro je brat iz perspektive splavljenega fetusa, ampak se mi pa zdi rees pomembno, da se pise tudi o spontanem splavu, tako da kr obvezno branje
June 10, 2023
Zagotovo ena najboljših knjig o izgubi, žalovanju in krivdi. Avtorica kot pripovedovalca premišljeno izbere svojega umrlega otroka, s čimer se izogne pretiranemu opisovanju tehnicizmov, ampak elegantno preide k središču tragike splava znotraj družbenega konteksta. Knjige s podobno tematiko se namreč (pre)pogosto zatekajo k podrobnemu opisovanju fabule in konkretnih okoliščin, pogosto pa zato glavna tragika izgubi potreben fokus. Za razliko pa ta poetični roman mojstrsko obravnava in razčleni celo paleto čustev, ki jo taka izguba prinese, hkrati pa razkrije tudi nezmožnost okolice, da sprejme zalujočo mater, in tabu, ki ga splav še vendo predstavlja v družbenem oziru. Katarzično branje, ki ga vsekakor priporočam tako vsakomur, ki se je srečal s tako izgubo, kot tudi vsem, ki bi radi prisluhnili in bolje razumeli.
June 19, 2023
Velik poklon avtorici. Način podajanja zgodbe me je sprva pretresel, kasneje pa se je izkazalo, da je edini pravi.
August 17, 2024
DNF (opuščena)
Kratka zgodba opisuje mami, kot jo gleda njen nerojeni otrok, splavljen v 9. tednu nosečnosti. Poetični roman je sicer napisan brez velikih začetnic, v tekstu pa se pojavlja tudi nekaj vprašljivih oblikovalskih odločitev glede poravnave in preskokov v novo vrstico; sploh prvo včasih močno vpliva na berljivost, v drugih primerih pa je morda popolnoma jasno, zakaj.
Ponavljajoča se stavčna sintaksa dobro ponazarja ponavljajoče se—invazivne—misli, oziroma nezmožnost razmišljanja o čem drugem, ker je splav postal cel mamin svet, a je obenem težko prebirati eno in isto stvar vedno znova, sploh ko se le-ta zdi tako preprosto napisana, ali pa z vsakim naslednjim stavkom ne ponuja bralcu ničesar novega: “drugim ljudem je bilo nerodno ali neprimerno govoriti o meni. o meni je bilo nerodno govoriti tudi tistim, ki so zagovarjali, da je treba prav o vsem govoriti na glas. o vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. to pa ne bomo. o tem pa ne. ne pa ne bomo.” Merim namreč ne na vsebinske novosti, temveč slogovne. Enostavno manjka zanimivosti.
Prav tako ni popolnoma jasno, ali je zgodba napisana skozi lupo krščanskosti. Zdi se mi, da na trenutke bralca prepričuje, da je tudi zarodek že človek, spet drugič pa le nevtralno vključuje biblične verze in prispodobe—ta neodločenost zmoti.
Po drugi strani pa je zanimiva vsaj premisa same zgodbe. Bralca pritegne odločitev postaviti narativo v roke neobstoječega bitja, ki pripoveduje, da v mamini perspektivi še kako obstaja in izguba katerega je pravzaprav sam povod za napisano. Žal mi je le, da se s toliko slogovnimi odločitvami ne morem sprijazniti, ker ima zgodba visok potencial.
Kratka zgodba opisuje mami, kot jo gleda njen nerojeni otrok, splavljen v 9. tednu nosečnosti. Poetični roman je sicer napisan brez velikih začetnic, v tekstu pa se pojavlja tudi nekaj vprašljivih oblikovalskih odločitev glede poravnave in preskokov v novo vrstico; sploh prvo včasih močno vpliva na berljivost, v drugih primerih pa je morda popolnoma jasno, zakaj.
Ponavljajoča se stavčna sintaksa dobro ponazarja ponavljajoče se—invazivne—misli, oziroma nezmožnost razmišljanja o čem drugem, ker je splav postal cel mamin svet, a je obenem težko prebirati eno in isto stvar vedno znova, sploh ko se le-ta zdi tako preprosto napisana, ali pa z vsakim naslednjim stavkom ne ponuja bralcu ničesar novega: “drugim ljudem je bilo nerodno ali neprimerno govoriti o meni. o meni je bilo nerodno govoriti tudi tistim, ki so zagovarjali, da je treba prav o vsem govoriti na glas. o vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. to pa ne bomo. o tem pa ne. ne pa ne bomo.” Merim namreč ne na vsebinske novosti, temveč slogovne. Enostavno manjka zanimivosti.
Prav tako ni popolnoma jasno, ali je zgodba napisana skozi lupo krščanskosti. Zdi se mi, da na trenutke bralca prepričuje, da je tudi zarodek že človek, spet drugič pa le nevtralno vključuje biblične verze in prispodobe—ta neodločenost zmoti.
Po drugi strani pa je zanimiva vsaj premisa same zgodbe. Bralca pritegne odločitev postaviti narativo v roke neobstoječega bitja, ki pripoveduje, da v mamini perspektivi še kako obstaja in izguba katerega je pravzaprav sam povod za napisano. Žal mi je le, da se s toliko slogovnimi odločitvami ne morem sprijazniti, ker ima zgodba visok potencial.
January 3, 2025
Autorka porusza w tej książce temat, o którym nie mówi się zbyt wiele - poronienie. Nie jest to jednak historia z perspektywy kobiety, ale z punktu widzenia jej nienarodzonego syna.
Dzięki temu przechodzimy do istoty tematu - opłakiwanie przeradza się w żałobę pozbawioną granic czasu, miejsca i przestrzeni. Otrzymujemy wgląd w świadomość kobiety, w jej plany, marzenia, pragnienia, a przede wszystkim w miłość, z drugiej strony to ciągle jest patrzenie ”z zewnątrz”. Opowieść staje się wyjątkowo intymna, bowiem poznajemy myśli bohaterki, włącznie z tymi, które chciałaby zachować dla siebie. Inny aspekt to reakcja społeczeństwa, nieumiejętność zachowania się, postępowania. Poza traumą poronienia, bohaterka doświadcza niedosłuchu. Jej tragedia jest przez to wzmocniona - traci światło i dźwięk. Nieobecność światła i nieobecność dźwięku to tytuły dwóch z czterech rozdziałów tej książki.
Jej oryginalność przejawia się również w formie: brak stosowania wielkiej litery, powtórzenia - słów, zdań, wzmacniających przeżycie; wskazują, że przejście przez traumę jest czymś indywidualnym, niemożliwym do jednoznacznego zgodnego z przyjętą formą opisania. A jednocześnie wzmacniają oczekiwanie wyrozumiałości, tolerancji ze strony innych.
October 7, 2023
Pretresljiva izpoved o izgubi še nerojenega otroka, ki celovito pretrese življenje ženske, a ji družba žalovanja preprosto ne dovoli. Izjemen opomnik, kako nerazumevajoči smo pogostokrat ob težkih preizkušnjah soljudi.
A harrowing account of the loss of an unborn child that shatters a woman's life, but society simply does not allow her to grieve. A remarkable reminder of how misunderstanding we often are when our fellow human beings are going through difficult ordeals.
A harrowing account of the loss of an unborn child that shatters a woman's life, but society simply does not allow her to grieve. A remarkable reminder of how misunderstanding we often are when our fellow human beings are going through difficult ordeals.
September 22, 2023
Genialna knjiga. O žalovanju ob spontanem splavu. Hvala!
December 7, 2023
zelo žalostno ampak vredno branja
Read
July 4, 2024Wchodzi w ciekawy dialog z Ciałami Ernaux, dając tryb opisu doświadczenia nie-urodzenia dziecka.
Książka zapętlona i zapętlaniąca się. Zaskoczenie
Książka zapętlona i zapętlaniąca się. Zaskoczenie
September 1, 2024
Katja Gorečan umie pisać, Biedrzycki umie przełożyć, więc "Książeczka" boli dokładnie tak, jak powinna. Dużo jest tu upakowane, gęsto, krwiście.
Read
October 18, 2024po polsku tak samo smutne
Displaying 1 - 17 of 17 reviews