David Zupančič (1991) je mladi zdravnik, ki je na začetku epidemije leta 2020 v urgentni ambulanti Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani potrdil prvi primer okužbe z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji. Je tudi spletni vplivnež in avtor priljubljenega podkasta Umetnost lenarjenja, specializant iz infektologije na UKC v Ljubljani. Znan je po tem, da znanstvene informacije in dogodke podaja na šaljiv način. V času izbruha virusa je bil ves čas vključen v delo na urgencah in intenzivnih enotah.
Tisočere zgodbe iz časa pandemije covida-19 Knjiga Življenje v sivi coni je nastala v času pandemije covida-19. V tem času je imel marsikdo o marsičem zelo veliko povedati. Nekateri so bili zelo glasni, nekateri pretreseni do dna duše, drugi samozavestni in uporniški kot še nikoli doslej. Medtem so se v bolnišničnih sobah in kirurških dvoranah odvijale težke bitke in osebne drame bolnikov. Celotno dogajanje v družbi je sprožilo nastanek izrednih razmer in napetosti svetovne razsežnosti. David Zupančič pripoveduje o tem humorno, poznavalsko in natančno.
S to knjigo smo dobili slovenskega Adama Kaya
Branje, ki vas bo navdušilo Čeprav je infektologija resna stroka, David Zupančič o svojih izkušnjah, strahovih, zmagah in porazih tako, da postaneta medicina in zdravstvo v njegovih zapisih postaneta neskončen vir situacijske komedije in zabavnih prizorov, obenem pa tudi pomembnih etičnih in življenjskih vprašanj.
Da je to več kot očitno knjiga te jeseni, ne rabim prav posebej poudarjati. Baje je že (skoraj) razprodana, pa je v fizičnih knjigarnah zgolj nekaj dni. A zame osebno to še ne zagotavlja kvalitete. David je v času epidemije na spletu zgradil veliko mrežo zvestih sledilcev, ki bi najbrž kupili tudi telefonski imenik, če bi se le on podpisal nanj. Ravno zaradi tega sem knjigo kupila in začela brati z dobršno mero skepse in dvignjeno levo obrvjo. Po prebrani knjigi se je obrv spustila, skepsa pa dvignila. Dobra je!
Brati o epidemiji mi nič kaj ne diši. To sem napisala že par mnenj nazaj, ob knjigi Karantena. Če je bila epidemija tam le kulisa, pa je tule oder, glavna igralka, scena, glasba v ozadju... Skratka skupaj z avtorjem se na glavo vržemo v osrčje najbrž najbolj neverjetnega dogajanja, kar ga je naša generacija doživela. Kot mlad zdravnik infektolog je bil David ves čas v središču dogajanja in tako lahko iz prve roke izvemo, kako je bilo delati z najhujšimi primeri, ne s tistimi, ki s(m)o jo odnesli le s smrkavim nosom.
Ker sem o delu na C ovidnih oddelkih vedela kar precej (nekaj iz prve roke, kot prostovoljka, nekaj od bližnjih, ki so tam delali) mi je bil ta vidik sicer dokaj znan. Bolj zanimive so mi bile avtorjeve osebne dileme, težave, s katerimi se je soočal in načini, na katere je le na te reševal.
V knjigi je tudi neka mera humorja. Če avtorja že napis na zadnji strani primerja s Kayem, naj ga še jaz. Kayev humor je meni bližje, saj je temnejši in direktnejši, a v anonimnosti velike države, kot je Velika Britanija, si je Adam lahko privoščil tisto, česar si David pač ne more. V Sloveniji bi se kaj kmalu kdo prepoznal, če bi opisal kakšne res sočne in zabavne primere. Tako da to mu zlahka odpustim.
Knjiga mi je bila dobra. Prebrala sem jo v dobrem dnevu, je berljiva in zanimiva. Ker so mi določene stvari že znane, nisem pobirala čeljusti s tal, nisem pa niti potrebovala zobotrebcev za svoje veke. Verjamem, da je to knjiga, ki se jo bo še veliko bralo. Danes kot nekaj trenutno zelo popularnega, čez nekaj let pa upam, le kot spomin na neke druge, težje čase.
Na začetku sem bila skeptična, ker me ponavadi marketinško izpostavljene knjige ne prepričajo. Izkazalo se je, da je zgodba vredna branja. Sicer bi bili lahko stavki in odlomki bolje urejeni, se pa hitro bere. Poleg tega je plus tudi to, da iz prve roke bralec izve veliko o slovenskem zdravstvu in zato veliko bolj ceni trud zdravnikov ter osebja.
4,5 / 5 ⭐️ To je pa knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec - še posebej razni covidni dvomljivci in zagovorniki privatizacije zdravstva (hvala, David, za zgodbo o Houstonu). Priznam, da sem bila majčkeno skeptična, preden sem jo vzela v roke - da bi brala knjigo, ki jo je napisal influencer ali, še huje, naravoslovec? [shudders] Pa so me prijetno presenetile ne le zgodbe, ampak tudi prijeten in neizumetničen slog. Okej, kakšen odstavek o mentalnem zdravju manj me ne bi motil, a to pač zato, ker me ta tematika ne zanima pretirano. Vse ostalo pa, če zaključim po zdravniško, bp - v najboljšem pomenu besede, seveda.
Nad knjigo sem tako navdušena, da težko zberem misli. David tako lepo pelje čez poglavja, da srkaš vase vsako besedo. Se smejiš, jokaš, si rečeš: Aha! Ja! Ja! Z dvema besedama: vrhunska izkušnja!
Ne spomnim se, da bi v slovenskem prostoru kdaj okrog knjige domačega avtorja vladal takšen "hype", kot ob izidu Življenja v sivi coni. Zupančič ima nesporen dar za pripovedovanje in branje lepo teče, strani pa se listajo kar same. Ima pa tudi nekaj, kar pri ljudeh zelo cenim. Empatijo. Ogromno empatije. Ob branju sem si le želela, da so takšni zdravniki, kot je David, pravilo, ne izjema. Zato tudi ne razumem primerjav z Adamom Kayem, ki se v svojih knjigah zateka predvsem k črnemu humorju. Ob Davidovi knjigi sem se smejala, humornih vložkov je kar nekaj, a avtor ostaja avtentičen, tak, kot ga že poznamo iz njegovih ig vsebin.
Sicer pa sem ob branju doživela pester vrtiljak čustev, od veselja, žalosti, zgroženosti, jeze, občudovanja... In čustven odziv ob branju pri meni pomeni tudi odlično knjigo. To Davidov prvenec vsekakor je. Za bonus pa je knjiga še polna noro zanimivih medicinskih dejstev. Z veseljem pričakujem, da v prihodnosti avtor še kdaj poprime za pisateljsko pero (ali tipkovnico😊). Si pa želim, da v prihodnje založba poskrbi za bolj temeljit jezikovni pregled.
primerjanje s ‘tole bo bolelo’ me je malo bremzalo. adam kay meni ni niti približno ni smešen, ampak večino časa žaljiv in lahko mu rečem samo hvala, da se je iz zdravstva odstranil. bala sem se, da bodo zavoljo boljše prodaje, v prekomerni humor silili tudi zupančiča. kar bi bilo škoda, meni je všeč, ker je realen in pristen in se zna nasmejati samemu sebi in ne jamra po nepotrebnem.
vmes že dobim humoristične vstavke, pa zgodbico ali dve. ampak najboljša stvar mi je zmožnost prikazati dejansko stanje v zdravstvu, ne da bi kazal s prstom in se razburjal, pa hkrati mu nekako uspe premostiti tisto luknjo med stroko in nami, navadni laiki. ker ne, ne vemo, in žal ima večina stroke odnos, ki ve vse in ne razume, kako jim ne moremo slepo slediti ali pa za nas, laike, žal nima časa, ali pa ni pripravljena spregovoriti v jeziku, ki ga razumemo.
knjiga te na smeje, sigurno ni težko in zabedirano delo. najbolj od vsega pa cenim pavzo in možnost premisleka, vabila skozi pogled v drug svet. upam, da ostane z mano.
Dobra knjiga. Definitivno je zasedla neko prazno nišo v slovenskem prostoru. Zdravstvo je tak kompleksen, fascinanten sistem, v katerem se vsi znajdemo na neki točki, ampak imamo samo popačene predstave, kaj se dogaja na 'drugi strani' vrat ... in je res zanimivo, pa tudi koristno in poučno izvedeti nekaj malega o tem, kako funkcionira s perspektive zdravnika. Sploh v tem času, ko se dogajajo stavke in se veliko pogovarjamo o zdravstvenem sistemu, je pomembno videti, da se ne delimo na 'naše in druge'. Pomaga, da je knjiga napisana z veliko empatije in spoštovanja do pacientov, tudi tistih, ki ne naredijo vsega prav. Sicer mi slog ni bil najbolj blizu in našlo se je nekaj pravopisnih napak, nekatere ideje in šale pa so se tudi malo ponavljale, ampak nič tragičnega za tak stil knjige. Z veseljem bi prebrala še kaj njegovega.
Knjige sem se lotila, kot se knjige leta običajno lotimo ljubitelji branja - z odporom. Običajno ne gre za dober znak, če so neko knjigo prebrali vsi in če se je njena naslovnica pojavila na vseh instagram profilih, razen na profilih, ki se dejansko ukvarjajo s knjigami. Mogoče je omembe vredno tudi to, da jo berem že dobro leto in pol po končani covid krizi, vendar v času, ko že več tednov traja stavka sindikata zdravnikov, ki pa se žal ne posveča toliko delovnim razmeram zdravnikov, o katerih piše avtor, pač pa njihovemu plačilu (še ena opomba: z vsem srcem podpiram zdravnike, da si izborijo boljše delovne pogoje, kar bo sočasno pomenilo boljše pogoje za paciente. Zdravniki niso dolžni boriti se za paciente nič bolj, kot so se železniški delavci dolžni v stavki boriti za uporabnike železniških uslug. Kakšen absurd je to, da od zdravnikov pričakujemo, da se bodo na svoji lastni stavki borili za druge, ne zase? Se naj zaposleni v trgovini, učitelji, knjižničarji, policisti tudi raje borimo za "uporabnike" kot za svoje pogoje in plače? Hkrati pa me motijo zahteve zgolj po višjih plačah, ki še vedno ne bodo uredile izčrpanosti, izgorelosti zdravnikov in neživljenjskih pogojev, v katerih delajo). H knjigi, torej! Moj odpor je bil neupravičen - avtor je podal zanimivo razmišljanje o času covid krize. Čeprav smo spremljali stiske zdravstvenih delavcev, je o njih brati iz prve roke mnogo bolj pretresljivo. To knjigo bi moral prebrati vsak. Ne glede na naše laično mnenje o virusu, gromozanskega dela in grozljivih pogojev, ki jih je opisal Zupančič, ne gre zanikati. Knjiga se bere hitro, je zanimiva, nemalokrat duhovita. Je to knjiga leta? Seveda ne. V letu 2022 smo dobili ogromno res kvalitetne literature izpod peres odličnih avtorjev, ki pa pač nimajo tako visokega števila sledilcev na instagramu. Ampak tukaj smo že pri večnem vprašanju, kaj sploh je kvalitetno knjižno delo in ali ga morda vseeno deloma definira tudi količina povpraševanja po njem? Konec koncev tudi knjige živijo v času kapitalzima. Avtor sam večkrat izpostavi (tudi nekateri drugi podatki se v knjigi večkrat ponovijo, nekateri že malenkost nadležno prevečkrat), da ni pisatelj in da ta knjiga zgolj opisuje njegovo osebno doživljanje covid krize, ki je glede na njegov poklic izjemnega pomena. Zato knjige ne gre brati z vidika iskanja poglobljenega smisla in inovativnega pristopa k situaciji, ki nas je iznenada doletela in za katero še štiri leta po njenem prihodu ne vemo čisto, kaj nas je v resnici naučila. Vesela sem, da sem jo prebrala zdaj, ko se je covidni ogenj in z njim ta nenavadni družbeni eksperiment že polegel. Z nekaj distance lahko rečem, da smo takšno knjigo potrebovali, čez nekaj let pa se je seveda ne bomo več spomnili. Ampak tudi to je okej. Avtor z novimi uspešnicami že polni police, kot vsak, ki je tako uspešno našel pot do bralcev že z svojim prvencem.
Trenutno sem jezna na Goodreads, ker omejuje oceno knjige na 5⭐. Tale si jih zasluži 10. Izjemno nenavaden je občutek, ko ob enem poglavju jokaš od žalosti, v naslednjem pa od smeha. Z veseljem lahko rečem, da je to najboljša knjiga, ki sem jo prebrala v letu 2022. Kombinacija zdravnika in pisatelja je več kot očitno zmagovalna.
Mešanica priročnika in dnevnika. Težko berljiva. Polno stavkov se ponavlja, polno oklepajev in dodatnega razlaganja. Popularna izključno zato, ker je namenjena raji, da se dobro prodaja.
4.5 Lahko berljiva, s kratkimi poglavji, ravno dovolj medicinskih dejstev, da ni poljudnoznastvena, z zdravo mero humorja, realnim prikazom zdravstvenega sistema in covid časov ter prepletena z življenjskimi anekdotami in refleksijami. Zasluženo knjiga leta 2022.
Največja težava pri zdravnikih je to, da jih vedno rabimo. Podobno kot noben prepirljiv človek ne more biti res kritičen do pravnikov, noben bolan človek ne more biti res kritičen do zdravnikov. Mladega zdravnika tako lahko kritizira le mlad mehanik ali mlad nogometaš ali mlad profesionalni športnik ali seveda mlad vojak, mlad učitelj, mlad kamerman, mlad novinar, mlad pisatelj, mlad elektrotehnik in mlad policist. In grem stavit da bi vsi ti ljudje pisali o svoji sivi coni. Ampak knjiga je napisana povsem solidno in ima svež slovenski pogled na problematike in to tudi ni zanemarljivo, ker kdaj si pa še bo kater zdravnik vzel čas, da bo lahko napisal kaj, kar ne bo strokoven članek (kot da utegne še te napisati dovolj dobro, pa še slovenščina je pri teh stvareh zanemarljiva). Torej hvala za daljši tekst za v javnost.
3,7 bi bila realna ocena, s 4 sem ocenila že boljše knjige.
Knjiga brez takega medijskega pompa in dejstva, da je bila izbrana za knjigo leta (oboje interes nekaterih vplivnih skupin) zagotovo ne bi bila tako uspešna.
Dejstvo je, da navadni smrtniki nimamo vpogleda v delo zdravstvenih delavcev iz druge, njihove perspektive, ampak velik razlog za to so zdravstveni delavci sami, saj s svojim obnašanjem (mi smo mali bogovi, naš čas je pomemben, vaš ni, mi smo pomembni, vi morate vse sprejeti, ... povedali vam bomo, kar se nam zdi vredno, ne pa to kar vas zanima/skrbi, "zakaj to sprašujete, samo zaupajte da je tako prav", ...) ne vzbujajo simpatije. Torej iz vidika, da spoznaš delo zdravnika tudi z drugega zornega kota je knjiga vsekakor poučna. Je pa res, da niso vsi zdravniki taki kot protagonist te zgodbe, zato je tudi tu bralec lahko zmeden, ker ima drugačne izkušnje iz vsakdana.
Sicer pa je knjiga precejšnja promocija za razmere oz. dileme, s kakršnimi smo se soočali v času covida. Zato še enkrat ne preseneča, zakaj knjiga leta.
Želela bi si, da so vsi zdravniki tako empatični, spoštljivi do vsakega, tudi manj izobraženega posameznika od njih samih, taki kot se opisuje avtor v knjigi. Vem, da obstajajo (enega poznam zelo od blizu), ampak bi si želela, da je več takih. Opomba velja tudi za ostalo zdravstveno osebje.
Verjamem, da je bila knjiga napisala iz globoke osebne stiske in v tem delu mi je bila všeč. Nič sajenja rožic, nič hvale zdravstvenemu sistemu, celo kritika razmer in sistema.
Ni mi pa blizu način pisanja in stil humorja v pripovedi.
Vsekakor avtorju želim vse dobro in da se njegovo ime čim prej pojavi na vratih v ustanovi, kjer dela - sem prepričana, da se bo :)
Sicer priporočam v branje vsem, saj je poučna in mogoče bo komu olajšala oz. osmislila dolgo čakanje v čakalnici.
David, kot pričakovano seveda ni razočaral. Mogoče sem kot naravoslovka pristranska, ampak knjiga me je resnično prepričala. Z nekaj mere humorja je predstavil resničen problem zdravstva in vpogleda v notranjost epidemije. Zaključek knjige meni osebno domač in tako zelo resničen, človeško življenje je vse. Iskrene čestitke David.
Mladi človek na začetku zdravniške kariere piše o tem, kako je doživljal eno najbolj čudnih kolektivnih obdobij naše sodobne zgodovine: dve COVID-ni leti. David je bil na prvi frontni liniji: obravnaval je (tudi) bolnike in bolnice s COVID-om.
Knjiga je berljivo nizanje opisov prizorov iz življenja zdravnika ter osebno-izpovednih mini zgodbic. Piše o stiskah nekoga, ki je dnevno postavljen pred ključne, težke odločitve ter izjemne službene in kasneje tudi zasebne izzive in napore. Piše o profesionalnosti in solidarnosti kolegov in kolegic zdravnikov in tistih iz zdravstvene nega. Dotakne se tudi lažnih novic ter problematičnosti širjenja lažnih novic in banaliziranja resnost situacije.
Če vas ne mika, da bi (spet) brali o vsem tem, naj vas pomirim: avtor vse zgoraj navedene elemente krasno uravnoteži s humornimi prebliski, anekdotami in šalami (odličen smisel za humor ima!). Še dodatno pa pisanje omehča z opisi velike ljubezni do domačih ter z opisi o radostih in "radostih" starševstva.
Pisanje je odkrito, simpatično, lahko berljivo in osebno izpovedno. Med drugim nam avtor zaupa tudi svojo izkušnjo z anksioznostjo in posledično nespečnostjo. Z nami deli svoje načine in pristope za umirjanje ter načine za iskanje in povrnitev smisla in notranjega miru, ko je to najtežje.
Na koncu in ne najmanj pomembno... Predvsem zaključni del, ko David opisuje svojo izkušnjo s neoliberalnim ameriškim sistemom, kjer je zdravstvo pač samo ena od pridobitnih panog v državi, naj postane obvezno branje odločevalcev in odločevalk o prihodnosti slovenskega zdravstva.
No, pa sem tudi jaz dobila v roke knjigo, ki je opevana z vseh strani. Ja, avtor lepo predstavi zakulisje njegovega dela v sivi coni, so me pa bolj pritegnile k branju njegove ostale izkušnje iz preteklosti.
Knjiga se laičnemu bralcu prilagaja, razloži potek epidemije na logičen način, vmes popestrijo knjigo citati in vložki pacientov.
Me je navdušila? Ne. In zdaj sem res vesela, da se nisem vdala skušnjavi in knjigo dejansko kupila (zdela se mi je draga glede na število strani in vsebino, ki ni meni blizu), zato sem z lahkoto čakala na čakalno vrsto v knjižnici.
Sem pa ravno zato pohitela z branjem, ker je čakalna vrsta dolga.
“To leto nam je pokazalo, kako je življenje bepredvidljivo. Predvsem smo prejeli boleč opomin, da smo pravzaprav gostje na tem svetu. Da smo le del narave, ne njen vsemogočni lastnik. Da v okolju obstajajo organizmi, ki so starejši od nas, ki so v zemlji, zraku in vodi bivali že pred tisočletji in se bodo uspešno razvijali še dolgo po tem, ko bo naša rasa že rekla zadnji besedo.”
“Človek ima v glavi neznansko moč. Samo z enostavno akcijo preusmeritve pozornosti se lahko razveseli ali razburi. Lahko se motivira ali pa se prepriča o brezizhodnosti situacije. Samo zavedati se mora te moči in jo pričeti uporabljati.”
Super reflektiven zapis o razsežnostih covid-19 in pandemije, predstavljen prek anekdot mladega zdravnika. Odlično predstavi tudi negativne, večkrat nevidne posledice človeške (pre)obremenjenosti in (končno!) odkrito spregovori o tegobah in izzivih mentalnega zdravja.
I wish everyone could read this book. I found myself laughing at almost every page, regardless of whether the subject matter seemed conducive to humour.
Najprej sem mislila, da je knjiga res popularna le zaradi pisateljeve prepoznavnosti. Moje subjektivno mnenje je, da je odlična. Verjetno se covid teoretiki zarote ne bi strinjali 😂 Mislim, da je dovolj laično napisana, da je primerna tudi za nepoznavalce medicine ali medicinskih izrazov. David opisuje svoje dogodivščine med delom v bolnišnici (med epidemijo in tudi v "normalnem" času), pokaže lepe plati in opozarja na slabe plati našega zdravstva. Vmes preplete še nekaj svoje modrosti in načinov spopadanja s stresom oziroma anksioznostjo. Definitivno si bom shranila kakšen nasvet!
V resnici je ocena bolj 2.5, ampak GR seveda tega ne dovoljuje. . . . Življenje v sivi coni mi je bilo veliko bolj všeč kot Znanost mirnega živčna, sklepam, da je to posledica tega, da avtor v tej knjigi veliko več pripoveduje in boljše povezuje strokovne razlage z zgodbo (ki je pravzaprav pripovedovanje o njegovi izkušnji tekom pandemije). Vseeno pa to ni knjiga, ki bi jo še kdaj vzela v roke, pa tudi dvomim, da mi bo ostala v spominu za dolgo. Prištej k temu še to, da so se začele zadeve nekje na sredini kar precej ponavljati, pa smo kje smo.