Sumatra: Leto na tropskem otoku

by Katarina Šeme

Sumatra – Leto na tropskem otoku je avtobiografski potopis v obliki risoromana. Pripoveduje o avtoričinem letu, ki ga je po prejeti štipendiji preživela na Sumatri ter študirala tradicionalne umetnosti in kulturo. Pred odhodom je pričakovala živopisane tropske scenaríje, mamljive vonje in okuse, osupljive vulkane in razburljivo življenje ob oceanu. Zaradi občutnih kulturnih in verskih razlik pa je njeno študijsko leto že kmalu po prihodu postalo velik osebni izziv, ki je pod vprašaj postavil tudi njena siceršnja prepričanja o religiji, svetu in ljudeh.

Katarina Šeme v svojem prvencu stvari zavestno ne olepšuje. Povedne črno-bele risbe odslikavajo njeno osebno perspektivo, ko orisuje leto na tropskem otoku, stkano iz stikov z domačini, ekskurzij po otoku in doživetij na poti ter osebnih občutij in vtisov tega tako drugačnega življenja. S Sumatro se slovenskim bralkam in bralcem predstavlja kot mojstrica žanra, ki smelo obvladuje pripovednost podob.

Genres: Graphic Novels, Comics

280 pages, Paperback

Published October 8, 2022

About the author

Katarina Šeme (1993) je ilustratorka in 2D računalniška animatorka, dela pa tudi kot grafična oblikovalka. Leta 2017 je na ljubljanski ALUO diplomirala iz vizualnih komunikacij. Kot grafična oblikovalka je delala v Sloveniji, na Cipru in v Belgiji. Štipendija ji je omogočila leto študija tradicionalnih umetnosti in kulture v Indoneziji, ki je služilo kot navdih za njen prvi risoroman Sumatra - Leto na tropskem otoku (2022). Katarina pa je tudi jamarka in je sodelovala pri reševanju ponesrečene jamarke iz Vranjedolske jame aprila 2023, o čemer govori njen drugi risoroman Iz jame (2024). Živi in dela v Ljubljani.

Reviews

[Sabina_bere · Rating 5 out of 5]

Sumatra predstavlja pisan mozaik kulturnih in verskih razlik. Avtorica nam skozi risoroman prikaže zanimiv svet, ki se izkaže še za bolj drugačnega od evropskega, zaradi česar postane študijsko leto velik osebni izziv (Katarina je namreč na Sumatri preživela eno leto ob dodeljeni štipendiji). Na žalost se veliko omenja moško nadlegovanje (tujih) študentk in žensk, ob čemer me je spreletaval srh. Najbolj navdihujoč del pa se mi je zdel, ko je avtorica s svojim fantom potovala po Sumatri z motorjem in tudi to, da avtorica ni obupala kljub mnogim težavam v novem kulturnem okolju.

[Aljoša Harlamov · Rating 5 out of 5]

Ker sem nabavil nov izvod v prekrasni Mariborki, saj mi prejšnjega niso vrnili, sem še enkrat prebral. Eden mojih najljubših risoromanov, eden najboljših potopisnih risoromanov sploh, ker ima preprosto genialno izvedeno zgodbo, odlično strukturirano, tempirano, kadrirano ... Pa je prvenec. Res odličen strip, za kar je treba čestitati tako avtorici kot urednici in založbi. Odlična tudi perspektiva, ki ni idealizirana ali demonizirana, ampak perspektiva Zahodnjakinje na Sumatri z vsem čudenjem in odporom, s kulturnim šokom in fascinacijo ... Edini manjši minus, ki sem ga še bolj občutil ob drugem branju, je nekoliko slabo tempiran, napovedan konec, ker ima bralec občutek, da se konča kar naenkrat - ampak del tega občutka izhaja tudi iz tega, ker bi lahko tole kar bral še naprej.

[Ajda Naklada · Rating 5 out of 5]

Vedno, ko izide izviren slovenski strip, je to razlog za praznovanje. Sumatro smo, zdi se mi vsaj, vsi ljubitelji stripa res težko pričakovali, iskreno veselje založbe ob izidu pa je bilo res nalezljivo. Komaj sem čakala, da bom imela čas za branje, saj sem vedela, da bo tudi ta izdelek iz založbe Vigevageknjige zagotovo izjemen.

Avtorica je po prejeti štipendiji za enoletni študij v Indoneziji odpotovala v Džakarto, kjer pa je izvedela, da jo študij čaka v majhnem mestu Padangpanjang. Ta razlika med pričakovanji in resničnostjo pa je vplivala na veliko več, kot bi si Katarina sprva predstavljala. Malo mesto je s seboj prineslo veliko pravil - mnoga povezana z islamsko vero in običaji, marsikatero pa le kot rezultat kapric fakultete.

V risoromanu tako spoznavamo Katarinino življenje na Sumatri. Vse od privajanja na navade domačinov, kulturnega šoka, neprijetnih dogodkov, pa do počitnic, na katerih se ji je pridružil fant in vseh lepih stvari, ki sta jih videla in doživela.

Glede na to, da sem ljubiteljica potopisa, sem ga prvič spoznala v stripovski obliki in sem bila navdušena. Kako veliko bolje lahko situacijo oriše ilustracija! Sploh, če je opremljena z res poučnim in tudi zabavnim besedilom. Strip skriva ogromno informacij, ki nas naučijo veliko o Sumatri, všeč pa mi je predvsem to, da ne olepšuje tistih manj prijetnih dejstev in dogodkov. Prav ta realnost in človeškost protagonistke sta pripovedi dala še večji težo.

Še eno izjemno delo domače stripovske produkcije. Priporočam ga vsem, tudi tistim, ki se s stripom morda še niste čisto spoprijateljili. Sumatra je dovolj enostaven strip, da je razumljiv tudi žanrskemu začetniku, obenem pa nosi dovolj veliko težo in močno sporočilo, da ne bo razočaral niti izkušenih stripovskih mačkov.

[Eva Hočevar · Rating 4 out of 5]

Risoromani so žanr, ki mi v resnici ni pretirano blizu, vendar se mi je ta zdel izjemno dober. Avtorica predstavi svoje doživljanje leta na Sumatri, pri čemer doživljanja prav nič ne idealizira, pripoved je zanimiva in s hitrim tempom. Ilustracije so prav tako nazorne, v posebnem stilu, večkrat prav humorne. Morda so včasih besede ob njih celo odveč, čeprav jih tudi sicer ni veliko. Všeč mi je bilo, da je zgodba v resnici tudi potopis, saj bralec izve kar nekaj zanimivih dejstev o Sumatri in njenih prebivalcih. Zelo dober risoroman, ki me bo prav gotovo navdihnil za branje še kakšnega.

[Matteja LV · Rating 5 out of 5]

"Večina nas je sem prišla z obetom dogodivščine, a na koncu nas je družilo edinole dejstvo, da smo se skupaj znašli v tem zakotnem mesecu."

📖 Sumatra, Katarina Šeme

Pa sem jo dobila v roke in prebrala! Tole sem imela na TBR listi nekaj mesecev bolj zaradi izziva bralna potovanja in nakladalna značka, pa še zanimalo me je, kako je brati slovenski risoroman.

Super! Zgodba pritegne, sličice pa ponujajo tudi dodatno zgodbo. V tej knjigi spoznamo študentko Katarino, ki je na Sumatri pristala v zakotnem mestecu v študijskem letu, bralec pa spozna navade in običaje preko njenih izkušenj.

Lušna knjiga! Hej! Tudi romanca vključena!

[Tina · Rating 4 out of 5]

Čudovit primer, kako lahko slika pove veliko več kot besede. Zanimivo, prijetno, na trenutke tudi zelo neprijetno (nadlegovanje tujih študentk domačinov). Določene trenutke praktično doživljaš z avtorico.

Super!

[Nejc · Rating 5 out of 5]

S štiriletno hčerko pred spanjem bereva otroške zgodbe. Tokrat me je presenetila z zahtevo, da "danes bi pa brala tisto tvojo knjigo, kjer gre punca živet na en otok". In tako sva cel teden vsak večer skupaj brala Sumatro. Iz nje so kar vrela vprašanja... Zakaj je šla Katarina v šolo tja? A to je na faksu? Zakaj punce živijo drugje kot fantje? Kje je Sumatra? A to je otok tako kot Rab? A je blizu? A bomo šli tja na počitnice? A je Budi policaj? Zakaj so pa eni ljudje nesramni do punc? Kaj je menstruacija? Zakaj je Katarina zbolela in se ji je zvrtelo? Zakaj ji je tekla kri? Zakaj imajo pa tako kopalnico? A nimajo tuša? Kdo je Matjaž? Kako pa je prišel tja na obisk? A z avionom? Itd. Milijon zakajev!

Nisem si mislil da bo štiriletnico zgodba tako pritegnila. Knjiga obravnava kar težke (odrasle) teme, zato sem bil navdušen, da je otrok vztrajal pri branju zgodbe in da nama je knjiga podala iztočnice za pogovore, ki jih do zdaj še nisva imela. Poglavje, kjer Katarina izgubi zavest in krvavi iz glave sva morala prebrati vsaj ene petkrat. Edini del zgodbe, ki sem ga hčerki prikril pa so bile strani z demoni, ker se mi je zdelo da je bila njena reakcija na "pošasti" premočna in je nisem želel poslati v posteljo z nočnimi morami.

Sam potopis je odličen. Večkrat sem že bil v jugovzhodni Aziji vendar še nikoli v Indoneziji. Imam zelo rad tako pokrajino kot kulturo te regije, tako da mi je zgodba takoj vzbudila željo za obisk Sumatre. Seveda pa je, kot avtorica zelo dobro pokaže, biti turist tam eno, bivati tam pa čisto nekaj drugega.

Katarina, hvala za deljenje tvoje zgodbe :)

[Vid Šteh · Rating 3 out of 5]

Stripi so dolgo časa (krivično) veljali za hitropotrošne zgodbice, namenjene zgolj otrokom in najstnikom, večina ljudi pa se ob omembi besede strip spomni predvsem na superherojske in fantazijske avanture nadčloveško močnih posameznikov v klasičnem boju dobrega proti zlu. V zadnjih desetletjih na srečo ta stigma, ki se drži stripov, počasi izginja, saj je opažen porast t.i. striporomanov, ki združujejo klasično strukturo romana s stripovsko ilustracijo, na vsebinski ravni pa se vse pogostje dotikajo družbeno relavantnih vprašanj, krutega realizma in avtobiografskih izpovedi posameznikov, katerim neka (pre)izkušnja spremeni življenje. Med slednje spada tudi avtobiografsko-potopisni strip Sumatra – Leto dni na tropskem otoku ilustratorke in animatorke Katarine Šeme. Kot že pove sam naslov, striporoman opisuje avtoričino enoletno potovanje na Sumatri, kjer je prejela štipendijo za študij tradicionalne umetnosti in kulture. Delo se osredotoča na okvirne predstavitve zgodovine otoka ter njegovih naravnih znamenitosti (od vulkanov, tropskih gozdov in jezer), veliko časa pa nameni tudi opisovanju kulturnega šoka, ki ga je doživela ob stiku s “tujo” skupnostjo in njenimi (za človeka z zahoda) neobičajnimi navadami.

Sumatra – Leto dni na tropskem otoku je duhovit in prepričljivo spisan striporoman, ki se opisovanja življenja na Sumatri loteva z ogromno mero humorja in nedolžne ironije, kar pripomore k bolj tekoči in lažji berljivosti zgodbe. Pohvalno je, da avtorica na slabih 300 straneh uspešno zaobjame vse ključne trenutke njenega bivanja na Sumatri, hkrati pa venomer ohranja dobro ravnotežje med opisi njenih osebnih preizkušenj kot tudi širše predstavitve duha skupnosti, s katero se je (sicer nikoli popolnoma) navadila živeti. Katarinin lik ostaja skozi celotno zgodbo prisrčno naiven in radoveden, hkrati pa preko spoznavanja otočanov in njihovih življenj spontano opravi refleksijo lastnega življenja, ki se je tedaj znašlo na prelomnici. Striporoman bo tako pisan na kožo vsem ljubiteljem potopisov, vendar pa delo ni brez napak, ki pa so bolj odraz posameznikovega okusa; preprosta in minimalistična črno-bela risba morebiti ni najbolj primerna za prikaz barvitosti otoške narave.

Nekoliko večji problem pa predstavlja avtoričnin nekonflikten pristop do tistih delov zgodbe, za katere tudi sama priznava, da so ji problematični. Tu imamo v mislih prevsem opisovanja nazadnjaških družbenih pravil na otoku, ki med drugim zahtevajo, da se moški in ženska v javnosti ne držita za roke ali poljubljata, ženskam so zapovedane naglavne rute, otok pa prav tako pestijo kriminal, tihotapljenje in prostitucija. Te problematike avtorica načne zgolj mimogrede in jih zelo hitro opusti, prav tako pa se na več mestih zdi, da bi rada izrazila bolj ostro kritično mnenje o položaju žensk v tem delu sveta, a se v zadnjem trenutku premisli in tudi bolj sporna družbena pravila odpravi z razlago “tako pač je”. Najverjetneje se je avtorica želela posvetiti bolj prijetnim delom njenega potovanja, kar zna biti do bralca zavajajoče.

Sumatra – Leto dni na tropskem otoku je navdihujoč in optimističen striporoman, namenjen prevsem ljubiteljem potopisov, ki jih najbolj zanima moč lepote tistih delov sveta, ki so nam še vedno neznani in nedostopni.

[Tanja (knjižni maček) · Rating 4 out of 5]

Dokumentarno biografski risoroman, velik kulturni šok. Pogumno. Všeč.

[Špela · Rating 5 out of 5]

Strip mi je bil zelo zanimiv, dobra zgodba, lepe risbe. Spoznavanje druge kulture je še posebno lep del tega stripa. Primeren za branje na morju, pa tudi doma.