Kako raziskati zločin, če sploh ne veš, da se je zgodil?
Taras se po hudi nesreči na Polhograjski Grmadi prebudi iz kome. Ne le da ga čaka dolgotrajen spopad z zahtevno fizično rehabilitacijo, v njegovem spominu zija obsežna spominska vrzel. Vse je zaprto zaradi covida, zlovešče spremembe se odvijajo tudi na Generalni policijski postaji … Čeprav se Tarasovi sodelavci sprašujejo, ali je epidemija začasno opravila s hudim kriminalom, je resnica bolj temačna: pravo vprašanje je, kaj je njihovemu pogledu skrito. Tadej Golob v Komi suvereno prestopa meje kriminalnega žanra in meri družbeno-politični utrip koronskega časa.
Ob branju knjige "Kome" sem imela občutek, kot da sem v "bralni komi". Tadej Golob očitno opisuje svojo kalvarijo okrevanja po nesreči, ki jo je doživel. Ko bralec že pričakuje, da se bosta morda zgodila zločin ali vsaj korupcija v zdravstvu (ah, ne, to smo že videli v Jezeru), se med Tarasovimi terapijami vrtimo v krogu politike, novinarstva, sovraštva do drugače mislečih ter čudnega odnosa med Alenko in Tino.
Vse lepo in prav, a celoten zapis je raztegnjen do konca; resnično dolgčas mi je bilo in žal knjige ne morem pohvaliti.
Že tako ali tako mi lik Birse ni blizu; vrti se le okoli športa, kvantitativnih dosežkov in godrnjanja ter neverjetne privlačnosti za mlade sodelavke, kot je Tina (seveda, če je na videz vsaj malo podoben Cavazzi, kar pa mu po opisu iz knjige ni). V "Komi" izpade še bolj neprijeten kot sicer. Edina svetla in simpatična točka je Brajc, človek s svojimi napakami in omejitvami, kot jih imamo vsi.
Knjigo sem prebrala do konca le iz spoštovanja do osebe, ki mi jo je podarila za božič. Odslej se bom Golobovim knjigam izogibala.
Napetega branja mogoče za nekaj strani, sicer pa knjiga o Tarasu Birsi in njegovi rehabilitaciji. Umori so v zgodbi postranskega pomena, precej stvari ostane nerazjasnjenih (predvidevam, da se obeta nadaljevanje), ter polno je nekega posiljevanja s covidom in politiko. 4 zvezdice izključno zato, ker sem to serijo do Doline rož oboževal, zadnji 2 knjigi pa sta le bleda senca prejšnjih treh. Knjiga zna bit všeč tistim, ki si želijo podrobnejšega spoznavanja Tarasa Birse, za vse ki prisegate na vrhunske 'krimiče', z dobrimi zapleti, razpleti in polno presenečenji, pa se raje obrnite na Avgusta Demšarja (in njegovo trilogijo Vodnjaki).
Če pričakujete akcijo in dogajanje, tega v zgodbi ne boste veliko našli. Motilo me je, da ostaja veliko stvari praktično nepojasnjenih.
Skratka, rdeča nit je Tarasov skorajda tragičen padec in njegova rehabilitacija po komi, kar spominja na osebno zgodbo avtorja, ki se je hudo poškodoval pri plezanju.
Kriminalne drame je za vzorec, za moj okus deluje preveč politično. Kljub temu pa zgodba, ki poteka v času koronavirusa, še kako aktualna in berljiva.
Nepopularno mnenje… Razočaranje na celi črti, sploh ko čakaš na knjigo v čakalni vrsti knjižnice 4 mesece. Kriminalni roman? Nobene napetosti, vznemirljivega odkrivanja resnice, preobratov, ki te držijo v bralni naglici. Elementi kriminalke so v pravem pomenu prisotni šele po 320. strani, pred tem pa gre bolj za avtobiografijo okrevanja po hudi nesreči. S tem načeloma ni nič narobe, če bi se avtor poglobil z enako intenziteto tudi v grajenje likov in zgodbe. Ženski liki, kaj so to? Da ne govorim o omenjanju plezanja na vsaki drugi strani… Za nekaj časa sem končala z Golobom.
V romanu je bolj malo dogajanja in napetosti, ki sta prevevala njegovega predhodnika (Virus). Spremljanje Tarasovega okrevanja in poznavanje glavnega osumljenca prav od začetka je močno zmanjšalo zanimanje za nadaljnji potek zgodbe. Primer me tako vse do začetka vpletenosti Golobove femme fatale ni zares zanimal. Klara Zupet je tako edini lik, ki me ni niti malo razočaral.
The general uneventfulness of Taras' recovery combined with knowing the principal suspect from the beginning dramatically diminishes the reader's engagement. The only parts I truly enjoyed were the ones that featured Golob's femme fatale, Klara Zupet, the only character in Koma that did not disappoint one bit.
Zal sem tudi tokrat pricakovala napeto branje in se veselila novega izziva Tarasa Birse. No, tokrat me knjiga “ni pozrla” kot dosedanji izzivi Birse. Ne recem, da je zgodba slaba, a pricakovala sem vec.
Moram priznati, Golobov stil pisanja mi zelo odgovarja. Komo sem kar požirala, čeprav mi primer ni "bil za dol past". Po eni strani mi je bilo kar všeč, da je svoje okrevanje po hudi nesreči predstavil preko Tarasa, nekako terapevtsko se mi zdi. Zgodba je bila sicer res bolj umirjena, ni bilo nekih akcijskih prizorov, veliko je bilo tudi političnega dogajanja. Nekako sem čutila, da se Golob bolj osredotoča na nesrečo in okrevanje.
Poleg reševanja zločina se dotakene tudi politike, korone in predvsem Tarasove rehabilitacije. Vseč mi je ker so to dejansko stvari, ki so v preteklih letih vplivale na naše življenje oziroma še vedno vplivajo in s katerimi bi se dejansko lahko v Sloveniji spopadal kakšen kriminalist. Knjigo bo izredno zanimivo brat čez kakih 10 let, prav tako bo zanimiva za naslednje generacije.
Well this was a nice surprise. This was actually my faourite book of the series. I loved that it's slightly different because Taras has an accident at the beginning of the book. He falls down and is badly injured. He is in a coma for two weeks and when he wakes up he cannot remember the last case he was working on. So his coworker Tina decides to write a book about the case so he can remember. We are then treated to a book within a book when he reads about the case and he ends up solving it by the end. The ending felt lackluster and rushed though. Whilst the other books dragged and felt too long with 500+ pages this one felt too short and like it was missing something. But it has less politics than the others and I am glad - it still has pages upon pages of boring ramblings though and that made it a bit harder to get through even though it's a fairly short read considering the number of pages.
Virus je še zmer najbolša ampak kjut, ful zanimiv meta-layer kako je golob vključu napol napisano knjigo not, pa novi detailsi o characterjih so bli ful luškani (first names brajca pa osterca 😭😭)
also ful mi je fun kako je golobu sam dopizdil in je sam vpisal not vse real life jansiste in jih naredu antagoniste pa in retrospect je ful čudno razmišljat da smo dobesedno bli tm kot družba, res se zdi kot fever dream
3/5. Peto "Jezero" je bolj vpogled v kronologijo zdravljenja in rehabilitacije avtorja ter alter-ega Tarasa Birse Tadeja Goloba. Upravičeno franšiza, ki bi lahko zelo dobro delovala tudi kot spin-off obeh pomočnikov, Brajca in Osterca, tokrat sta bila potisnjena na nekaj "gag" komičnih vložkov. Birsa tokrat po komi in s spominsko luknjo, a s pomočjo kriminalke v delovni skripti razrešuje primer, sila podoben resničnemu "misteriju" umora direktorja Kemijskega inštituta Jamnika.
Do polovice se precej vleče, skupaj s Tarasom se rehabilitiramo in beremo "knjigo", tj. poročilo o primeru, ki se je zgodil v času pred Tarasovo nesrečo in se ga ta ne spomni. Nato spremljamo njegovo vračanje v službo, raziskovanje preteklega primera ... pomembne pa so tudi povezave s prejšnjimi deli. Knjigo sem prebral zaradi radovednosti, kaj se zgodi z liki, verjetno bom tudi naslednjo. Ni pa noben presežek.
Tole je nekakšen obratni kriminalni roman. Kmalu je jasno, kdo je storilec, ampak ko se detektiv Birsa zbudi iz kome, začne ugotavljati potek dogajanja. Zgodba izhaja iz avtorjeve nesreče in okrevanja ter obsega tudi vse dogajanje tistega časa. In kar je žalostno in malo smešno, medtem ko sem bral o protestih pred sodiščem, so na dnevniku poročali o novih protestih pred sodiščem. Vsaka podobnost z dogodki v knjigi je popolnoma naključna.
Berljiva. Takoj padeš noter. Standardno vsebuje del, kjer se v podrobnosti spusti v razlago določene znanstvene teme. Konec mi ni všeč. Imam občutek, kot da je dogajanje odrezano: najprej se vse skupaj gradi, napetost narašča, potem pa kar naenkrat usahne.
Slabo napisano. Posebej tista "knjiga v knjigi" - malce za lase privlečeno. Najbolj pa moti nenehno izražanje patološkega sovraštva do drugačne oz. nasprotne politične opcije - na ravni tipičnega spletnega pljuvanja. Ne verjamem, da bom še kdaj prijel za knjigo tega avtorja.
Še vedno zanimivo. Malo preveč politike. Na koncu zaplet kot ponavadi zelo na hitro razrešen, marsikaj ostane nejasnega. Ampak odlično za en meglen dan na kavču.
Zaradi pisateljeve izkušnje je prikaz inšpektorjevega okrevanja po nesreči kredibilen, izguba spomina pa je posrečen način, da kriminalka zaplava v vode, ki niso samo akcijske.