Pisatelj Emil se z novim kolesom, ki ga je dobil od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan, odpravi na izlet. Ker neizmerno uživa v pokrajini, se ga odloči podaljšati in po prihodu na prelaz poišče prenočišče. Med samotnim sprehodom po čudovitem smrekovem gozdu sreča starko s polno košaro borovnic, a sredi okornega in rahlo nenavadnega pogovora ju zmoti uničujoča nevihta. Ko nevarnost mine, jo začne Emil iskati, da bi se prepričal, ali je ženska s srebrnim očesom, kot jo poimenuje, na varnem, a je ne najde več. Po vrnitvi v vas pa je po opisu ne prepozna nobeden izmed domačinov, in napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in pretresenimi prebivalci, ki so v nevihti izgubili domove in lastnino, se začnejo stopnjevati.
Ženska s srebrnim očesom je moje prvo srečanje s pisanjem Katarine Marinčič in ne bo zadnje. Rahlo poseben način pisanja, kjer se glavni junak Emil v mislih sam pogovarja s sabo in v oklepajih ali kurzivu, komentira, citira znane pisatelje ali babico, mi je bil zelo všeč.
Emil, pisatelj v začetku petdesetih, se napoti na kolesarjenje (z novim kolesom!) v hribe, do neimenovanega prelaza. Tam se odloči, da bo ostal še kak dan ali dva. Zaradi spletov okoliščin je v kontaktu s kar precej domačini, a ga niti ne zanimajo precej, pa tudi oni ga držijo na distanci. Ves čas si v glavi pripoveduje o doživetem in opaženem, najprej se mi je zdelo to kot nabiranje zgodb za bodoče pisanje, a mogoče je bil to le njegov način razmišljanja, ker je kljub družini veliko sam in tudi osamljen.
Kaj pa ženska s srebrnim očesom iz naslova? Preberite knjigo, pa boste našli odgovor.
Samo v romanu Katarine Marinčič bi lahko pričakovala gozdarja, ki pije jägermaistra in ženske nagovarja z Goethejevimi citati in na koncu je vse, kar lahko rečem: nisem bila razočarana.