A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.«
Če sem pri branju Hiše bila občasno malo razočarana in me je med branjem kakšen del "izgubil"… me je A si lahko vsaj enkrat tiho povsem in popolnoma prevzela in navdušila! To je branje za današnji čas. Za ženske in za moške. Ker pelje v prihodnost, ki je boljša za vse. V tako prihodnost, ki je bolj senzibilna, bolj vključujoča, sodelovalna in empatična. Branje je (skoraj) vedno tudi uziranje v ogledalu, ker - če je dobro - prinaša nove uvide in spoznanja o nas samih, drugih ali celotni družbi. A si lahko vsaj enkrat tiho postavlja ogledalo od prve do zadnje strani. Nekje v knjigi Ivana Djilas pravi, da četudi se z bralci ne pozna, ve, da se v knjigi srečamo, in si lahko pridemo zelo blizu. No, meni se je strašno približala. To je knjiga vseh, ki si želimo bolj vključujočo in humano družbo. Čestitam ji za zelo odkrito, pogumno, avtentično in angažirano pisanje! Nadvse priporočam!
-skozi avtobiografske esejistične zgodbe ali razmišljanja ne razgalja sama sebe, ampak tudi (slovensko) družbo -je njen stil pisanja pronicljiv, zabavno ironičen, domačen, iskren in nabrušen - se loti tem, kot so rasizem, medvrstniško nasilje v osnovnih šolah, otroci s posebnimi potrebami, emigracije, feminizem, družinska zgodovina, zlorabe, pogum, predsodki, posvojitev otroka, gledališče in še kaj - z novo knjigo mi je dala veliko v razmislek
This is a review of a book. Book kind of explain the situation of a people trying to live in a part of the Earth. The humanity of a married woman with a child and a man and trying to live in a welfare state. Critising everything and living thru changes. It's kind of a fun book, but not really. She comes of as a every woman, but not really. She comes of as a nationalist, but not really. She comes thru like a poor university professor in the middle of a social unrest, kind of resurecting the Cold War, but still trying to be a street person, that kind of mixup that is not really kind not to the reader and not to the writer. Most of the time, in the "good old days", people could be kicked out of a party, academicaly destroyed and find money in the West. She really finds the honest academic perspective as the best solution. Humanity as a compromise. Like a humanities professor who threatens to shoot a duck every day until they give him a bigger budget at the university (Richard Russo:Straight Man). Just a more feminine perspective, but mostly radical. I am mostly happy about this comical book, as i know ducks do not read. East European "gangster states" may find that feministic animal rights specialists and feministic children rights specialists could kill each other and meanwhile find the most important prostitution laws. Silence wished is not silence earned. The book is called Could you be quiet? Should we be silent? She perhaps watched "The Silent Place" or "The Silence". The Choice is hollow. The hate is embarassing. I am mostly hateless so I really do not care. It's like I am deaf in the Quiet Place and do not know about the ducks. A lot of empty words about reality. And horror. But the book is about the words and I CAN read. And that's why I think the book is great. She kind of remembers all sorts of context. A valuable book 5 years from now. Maybe more important than the Straight man. Not much but could be important.
Zanimivo branje - v začetku vračanje v našo nekdanjo državo (Jugoslavijo). "Imaš zajemalko, s katero se nenehno zajema drek. Pred tvojimi očmi. Nekega dne pa pride nekdo in opere to zajemalko, da se sveti. In reče: 'Daj, da ti nalijem juho.' Ampak ne morem, gnusi se mi.'" Preko zapisov o svojem življenju osvetljuje aktualno družbo, se v marsičem lahko poistevotiš in najdeš sebe oz. današnjo družbo.