Naše življenje je burka in drama absurda, ampak kaj hočemo, naše je pa le! Čisti kliše ali ura je trideset let je pronicljivo in z občuteno mehkobo napisan roman za dekleta in ženske, ki iščejo svoje mesto v velikem in malo manj velikem svetu, razpete med ljubeznijo in kariero, na pogled lahkotno branje, skoraj ljubezenski roman, ki pa vendar spregovori o bistvenem, o hrepenenju po nečem boljšem. In ravno to je tisti gordijski vozel, ki ga moramo presekati; čez pet minut in niti sekunde kasneje! Kajti, stara si trideset let, ženska, pa sploh ne veš, kaj bi rada. Kaj pa, če ji je le kapnilo, kako pomembno je znati na pravem mestu in ob pravem času reči: Ma, klinc jih gleda!
Okrog rojstnega dne ene posebne mlade ženske se postopoma razkriva njena življenjska zgodba. Mila je čuječa, opazujoča, pametna, iskrena, samotarska... V enem dnevu se zgrmadi nanjo cel kup pričakovanj in čustev. Ne moreš, da ne sočustvuješ z njo: taki, kot je, ni in ne bo lahko - pa vendar ima kljub navidezni krhkosti veliko moč, da si dovoljuje biti ranljiva in zvesta sama sebi.
Literarna junakinja in celotna zgodba sta konsistentno zgrajeni od začetka do konca. Stavki so lepi, z umirjenimi in občasno globokimi mislimi, prepoznavno lastni stil avtorice. Z namernim poudarjanjem klišejev se je zvito izognila klišejski abotnosti. Konec pa se mi zdi sploh mojstrski v svoji odprtosti in čustvenosti. Čeprav se zdi, da naj bi bilo sporočilo knjige prav dobesedni "Klinc jih gleda, čisto vse", ostaja Mila še naprej odprtega srca in verjame v svet in ljudi okrog sebe.
Ni ga čez hotel mama, itak da ne, ampak punce moje, enkrat je treba začeti živeti. Po svoje. Ljubezenski roman za generacijo Z, ki smo ga potrebovali. Čas je, svetuje avtorica, in zgrabite ga, ker, hitro bo minilo. Življenje.