»eine ganze halbe stunde vor der zeit stand ich mit dem schirm auf dem parkplatz und wartete auf meine liebe teure ljuba ohne zu wissen dass sich das warten zur besessenheit narrheit zum absoluten und totalen irrsinn auswachsen würde« Franjo Frančič hat eine Liebesgeschichte geschrieben, wie man ihr nicht so schnell begegnet: erotisch, obsessiv, drastisch in der Sprache, aber auch von atemloser Poesie. Bei aller Verzweiflung seines Protagonisten zaubert Franjo Frančič im Lauf dieser wie ein Strom dahinfließenden Erzählung dennoch Momente des Einverstandenseins mit der Welt, die man nur als Momente des Glücks bezeichnen kann. »wenn dieses seltene fast unmögliche im leben geschieht dass ein mann und eine frau einander über die ränder der wirklichkeit hinaus spüren«
Frančič je mladost preživljal v vzgojnem zavodu, kjer se je izučil za galvanizerja. Leta 1979 je v Ljubljani diplomiral na Fakulteti za socialno delo. Po končanem študiju se je med leti 1979 do 1986 preživljal s priložnostnimi deli, nato pa je postal svoboden kulturni delavec.
Franjo Frančič je prejel tudi veliko nagrad in priznanj. Za roman Domovina, bleda mati, ki velja za njegovo najbolj razvpito delo, je leta 1986 prejel nagrado Zlata ptica, ki pa jo je odklonil. Leta 1989 je prejel nagrado za poezijo na natečaju tržaške revije Mladika. Zbirka Dobro jutro, Charles Bukowski! pa je bila leta 1989 nagrajena na natečaju za erotično zgodbo.
V slovenskem literarnem prostoru se je prvič pojavil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno delo - zbirka kratke proze z naslovom Egotrip - pa je izšlo leta 1984. Doslej je izdal že več kot trideset knjig, to so zbirke kratkih zgodb, romani, pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, k temu pa je treba pridati še radijske igre in dramska besedila. Njegova dela so prežeta z mladostnimi travmatskimi spomini in poznejšimi življenjskimi izkušnjami. V svojih delih Frančič teži k upodabljanju realnega življenja, odkrito in neposredno govori o temah, ki po navadi ostanejo zamolčane. Junaki njegovih zgodb so praviloma ljudje, ki jih je življenje pahnilo na rob, marginalci, izročeni na milost in nemilost ostalim. V otroških in mladinskih delih pa se pogosto loteva problematike odraščanja v neurejenih socialnih razmerah. Za njegovo pisanje velja, da ima poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov - verizma in liričnosti. Z verizmom skuša čimbolj verno upodobiti realno življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem.
Franjo Frančič se uvršča med najbolj kritične avtorje svoje generacije.