Cankarjev roman Na klancu izide leta 1902. Gre za izrazito avtobiografski roman, s katerim Cankar postavi neminljiv spomenik svoji materi. Delo je napisano v simbolističnem slogu, ki deluje na podlagi ponavljanja vodilnih motivov (Franckin tek za vozom, klanec kot klanec siromakov), vendar se v orisu družbeno-socialnega dna kažejo tudi naturalistične prvine.
Čeprav imam nekaj velikih zadržkov do narodnoprebuditeljske plasti teksta, ki na koncu v tekst vskoči od nikoder in jo je Cankar najbrž spet dodal, da ne bi s svojo črnogledostjo jezil kritikov in bralcev, gre kljub temu (in ne ravno zaradi tega, kot bi nam rada dala vedeti slovenistika) za izjemen roman. V njem se določene plasti teksta ponavljajo, vračajo in prepletajo kot v glasbi - veliko je refrenov, strukturnih ponovitev itd., po drugi strani pa je najmočnejša plast teksta socialni realizem in psihološko utemeljen opis revščine in razreda kot nekaj, kar je človeku vsiljeno ob rojstvu, in česar se je skoraj nemogoče znebiti. Ob čemer prikaže, kako reveža pogubljajo sanjarjenja (tako alkoholna kot otroška), v katerih se lahko hitro izgubi, hkrati pa tudi fatalizem, ki postane samoizpolnjujoča se prerokba in preprosto ne moreš zmagati. Kar nekajkrat roman povsem zabriše meje med "realnostjo" in sanjami in je interpretativno izjemno odprt - posebno drugo poglavje, v katerem Francka (morda) sreča moškega, ki ji zlomi srce, tako kot ga pozneje (morda) njeni hčeri, mlajši Francki - je pa mogoče drugo poglavje brati kot preplet njenih sanjarjenj z resničnim dogodkom (moškim, ki ga sreča na poti domov) in resničnim spominom njene delodajalke (neke vrste obsedenost). Nekaj res mučnih, visceralnih opisov klanca in življenja na njem.
zelo lepo napisana, žalostna zgodba. žal nimam glih kaj za povedat razen tega da sm se skori jokala in da sm js basically lojze; tole bom pustla tu... https://open.spotify.com/playlist/65N...
"Vidjela je sve postaje križnoga puta, koji će se svršiti u Klancu, kao što je zapisano. »Izgubit će se i vratit će se zato što im je suđeno da poginu u Klancu.«"
Francka <3 Ce bi mel vsi ljudje tak socialni cut in empatijo kot Cankar, bi bil svet lepsi. Z razlogom je Cankar najvecji slovenski pisatelj. Njegova zmoznost vzbujanja socustvovanja do zatiranih z besedami je vrhunsma. In to prihaja od osebe, ki do pred kratkim ni marala Cankarjeve proze.
Roman prikaže kruto usodo revne, a ljubeče Francke. Kljub oviram, s katerimi se sreča, ostane do konca pokončen lik, ki bi si zaslužil boljše življenje. Njena dobrosrčnost in ljubezen, žal, nista bili dovolj za obstoj v času, ko so prevladovali status, denar in ponos. Čeprav je zgodba, polna opisov dogajanja in oseb, večinoma depresivno naravnana, pokaže, zakaj Cankarja upravičeno uvrščamo v vrh slovenskega literarnega ustvarjanja. Bralcu omogoča med drugim poglobljen razmislek o bivanju in minevanju - tudi v aktualnem času.
»Komaj utriplje mlado srce, že […] srka nemoč, vdanost in ponižnost; vdanost v hlapčevstvu, nemoč za življenje […] Lahko je vesel in razposajen, lahko si pridobi bogastva – v svojem srcu ostane hlapec, v vsem svojem nehanju.« (194)
The most depressing, miserable, morbid story I've ever read. What the fuck did I just read? Cankar can write—that's for sure. I especially loved the first two chapters, before I knew how FUCKING SAD THIS WOULD BECOME. JESUS. HOW ABOUT SOME HOPE AND LAUGHTER GUYS? I need to choke on some rainbows and happines right now or I'll drown in the sorrow this book has left me in.
Tole knjigo sem prebrala za maturo (verjetno jo bom še enkrat za zihr) in iskreno povedano sem presenetljivo navdušena nad njo????? Nisem si misnla da bom kadarkoli v življenju ljudem priporočevala knjigo, ki jo je napisal Cankar, ampak mi je bla res všeč. Edino kar me je zmotilo je, da v bistvu velikrat nobeden ni naredil nič za to, da bi ušel siromaštvu, vsi so se kar takoj predal Klancu in rekli, da čakajo na smrt, ampak I guess, da je bil to ‘moral of the story’. Knjigo se je blo malo težko spravit dejansko brat, ker je jezik dost kompleksen ampak, ko nekaj časa bereš in prideš ‘v ritem s knjigo’ je tudi jezik v bistvu zelo razumljiv. Najbolj antipatičen mi je bil pa čevljar, Bog pomagi pust Francki, da diha od teh tvojih turobnih misli.
It’s a rather dull, plotless read of ceaseless suffering written in flowing, feeling prose. While the depiction of the figure of the sacrificial mother is interesting psychologically, and the sensitive portrayal of poverty and the symbolically infused poetic passages are indeed touching, it’s not enough to take this beyond a briefly intriguing short story. Kind of overrated, in any case.
"Težko je bilo, ker so se v tistem trenutku, ko ga je vzela na rame, poslovile za zmerom vse lepe sanje, zadnji ostanki otroškega upanja, ki so bili še ostali v srcu globoko skriti. Prišlo je življenje, temno je bilo, brez veselja in polno skrbi. Njen obraz je bil rešen, na čelu se prikazala majhna gubica"
"Tako se je pričela trnjeva pot, ne prva, ne poslednja, ena izmed stoterih, polna ponižanja in strahu in razočaranja"
“Izgubili se bodo in se bodo vrnili na klanec in bodo poginili na klancu, zato ker jim je bilo usojeno tako od začetka. … Obsojen? Kdo ga je bil obsodil? Sam se je bil obsodil v tistem trenutku, ko se je domislil prvikrat, da je obsojen in so mu omahnile roke in mu je omahnilo srce.”
Odgovor je ne, čisto noben slovenski roman ni vesel.
Lahko bi prijavila RIC za izvajanje custvenega nasilja z predpisom te knjige za maturo. Ampak jih nebom, ker so mi vsaj pomagali doseči moj book bingo goal da se zjokam ob branju ene knjige. In ker je Cankar zelo dober pisec in konec koncev tudi filozof. Edina knjiga letos za katero sem zajokala in to ne enkrat. Glede na to da je december in je mimo skoraj celo leto to nekaj pove.
Na klancu ni zgodba o revščini, ampak o tihem sprejemanju trpljenja kot nečesa normalnega. Francka ne sanja o sreči, ampak o tem, da bo jutri vsaj malo manj hudo kot danes. In ravno tu je bistvo Slovenec ne pričakuje sreče, pričakuje vzdržljivost. Klanec ni le kraj, ampak stanje duha vedno greš gor, nikoli ne prideš na vrh, in nekje vmes se prepričaš, da je to pač življenje.
The more I got deeper into this work, the more I liked Cankar. The only thing that really bothered me about this novel is how monotonous their deaths were. Can you just die with a valid reason, please.
Ali se vse mame počutijo tako? Cankar je v tem delu odlično prikazal Franckina čustva in globoke misli. Francka je preživela ogromno stvari. Vesela sem, da na samem koncu le doseže svoj mir in zaslužen počitek, čeprav na tem zakletem klancu.