Na Klancu

by Ivan Cankar

Cankarjev roman Na klancu izide leta 1902. Gre za izrazito avtobiografski roman, s katerim Cankar postavi neminljiv spomenik svoji materi. Delo je napisano v simbolističnem slogu, ki deluje na podlagi ponavljanja vodilnih motivov (Franckin tek za vozom, klanec kot klanec siromakov), vendar se v orisu družbeno-socialnega dna kažejo tudi naturalistične prvine.

Genres: Classics, Fiction, Novels

208 pages, Paperback

First published January 1, 1902

About the author

Ivan Cankar was a well known Slovenian writer, poet, essayist, and political activist.

Reviews

[lara]

fun fact about us slovenians is that we have never been happy ever

[nika]

Knjiga je definicija depresije. Če bi bila barva, bi bila temno siva. Spominja me na umazan rjavi sneg.

[Sara]

School book reports do be saving me with my reading goal

[Aljoša Harlamov]

Čeprav imam nekaj velikih zadržkov do narodnoprebuditeljske plasti teksta, ki na koncu v tekst vskoči od nikoder in jo je Cankar najbrž spet dodal, da ne bi s svojo črnogledostjo jezil kritikov in bralcev, gre kljub temu (in ne ravno zaradi tega, kot bi nam rada dala vedeti slovenistika) za izjemen roman. V njem se določene plasti teksta ponavljajo, vračajo in prepletajo kot v glasbi - veliko je refrenov, strukturnih ponovitev itd., po drugi strani pa je najmočnejša plast teksta socialni realizem in psihološko utemeljen opis revščine in razreda kot nekaj, kar je človeku vsiljeno ob rojstvu, in česar se je skoraj nemogoče znebiti. Ob čemer prikaže, kako reveža pogubljajo sanjarjenja (tako alkoholna kot otroška), v katerih se lahko hitro izgubi, hkrati pa tudi fatalizem, ki postane samoizpolnjujoča se prerokba in preprosto ne moreš zmagati. Kar nekajkrat roman povsem zabriše meje med "realnostjo" in sanjami in je interpretativno izjemno odprt - posebno drugo poglavje, v katerem Francka (morda) sreča moškega, ki ji zlomi srce, tako kot ga pozneje (morda) njeni hčeri, mlajši Francki - je pa mogoče drugo poglavje brati kot preplet njenih sanjarjenj z resničnim dogodkom (moškim, ki ga sreča na poti domov) in resničnim spominom njene delodajalke (neke vrste obsedenost). Nekaj res mučnih, visceralnih opisov klanca in življenja na njem.

[Zoja]

cankar je depresiven in ne pozna ljubezni in hoce da vsi jocemo

[Lev Vercic]

a little life za slovenske dijake

[Zarja7474]

meh. bols kt tina vrscaj tho

[Heli]

Banger.

[a]

zelo lepo napisana, žalostna zgodba. žal nimam glih kaj za povedat razen tega da sm se skori jokala in da sm js basically lojze;
tole bom pustla tu... https://open.spotify.com/playlist/65N...


hvala in lp<3
reread; 28.2.2026 - najbolj messy, rushed re-read ever!! poskusna matura kill me

[Neža]

Prevec kompleksno za moj mozgan v velikosti fizola. <3

[Špargelj]

Tk kot njegovi mati voza, Cankarju ni nikol ratal ujet dobr napisane, dejansko zanimive in ne zasafrane do amena proze 🫶

[camtucker555]

Francka <3
Ce bi mel vsi ljudje tak socialni cut in empatijo kot Cankar, bi bil svet lepsi.
Z razlogom je Cankar najvecji slovenski pisatelj. Njegova zmoznost vzbujanja socustvovanja do zatiranih z besedami je vrhunsma. In to prihaja od osebe, ki do pred kratkim ni marala Cankarjeve proze.

[Nia]

Sam safr vse je safr

[Aleša Založnik]

Dejansko mi je blo dokaj všeč, obdobje pa način življenja sta ful dobro prikazana sam nasploh je pa žalostna zgodba

[Rita]

"Vidjela je sve postaje križnoga puta, koji će se svršiti u Klancu, kao što je zapisano. »Izgubit će se i vratit će se zato što im je suđeno da poginu u Klancu.«"

[Primoz]

It’s a rather dull, plotless read of ceaseless suffering written in flowing, feeling prose. While the depiction of the figure of the sacrificial mother is interesting psychologically, and the sensitive portrayal of poverty and the symbolically infused poetic passages are indeed touching, it’s not enough to take this beyond a briefly intriguing short story. Kind of overrated, in any case.

[Picky Reader]

The most depressing, miserable, morbid story I've ever read. What the fuck did I just read? Cankar can write—that's for sure. I especially loved the first two chapters, before I knew how FUCKING SAD THIS WOULD BECOME. JESUS. HOW ABOUT SOME HOPE AND LAUGHTER GUYS? I need to choke on some rainbows and happines right now or I'll drown in the sorrow this book has left me in.

[Nataša Sitnikov]

Depressing as f. But a well written classic.

[Ema]

drgač zlo kvalitetna knjiga, ampak dobi nižjo oceno, ker nikakor nism uživala v njej (se zavedam, da je to poanta realizma, ampak bmk), bolš za cankarja da dobr pišm tale pmp jutr...

[Svit Stisovič]

Roman prikaže kruto usodo revne, a ljubeče Francke. Kljub oviram, s katerimi se sreča, ostane do konca pokončen lik, ki bi si zaslužil boljše življenje. Njena dobrosrčnost in ljubezen, žal, nista bili dovolj za obstoj v času, ko so prevladovali status, denar in ponos. Čeprav je zgodba, polna opisov dogajanja in oseb, večinoma depresivno naravnana, pokaže, zakaj Cankarja upravičeno uvrščamo v vrh slovenskega literarnega ustvarjanja. Bralcu omogoča med drugim poglobljen razmislek o bivanju in minevanju - tudi v aktualnem času.

»Komaj utriplje mlado srce, že […] srka nemoč, vdanost in ponižnost; vdanost v hlapčevstvu, nemoč za življenje […] Lahko je vesel in razposajen, lahko si pridobi bogastva – v svojem srcu ostane hlapec, v vsem svojem nehanju.« (194)

[Katarina Klobučar]

Okej mogoče je to unpopular opinion ampak to je ena boljših knjig, kar sem jih kadarkoli prebrala. Ja, nenehno trpljenje in smiljenje samim sebi je lahko do neke mere depresivno, ampak prav v tem Franckinem trpljenju in trpljenju njenih otrok se skriva toliko lepega.

[Žiga]

Mislil sem, da bo to totalno mučenje, pa me je zgodba dejansko navdušila. Slog pa žal ostaja kar ubijalski.

[Lan Veble]

Obsojeni na smrt na klancu siromakov

[anze]

In my opinion the book itself is decent once you read it a couple of times, or hear very detailed explanations. Upon my first read I hated it and didn’t quite grasp it. It explores human struggle and social inequality, which was very much a problem in Slovenia at that time, but the narratives feel too slow and the symbolism’s overshadow the entire plot. While the main family is vividly drawn, other characters feel undeveloped and serve nothing more than to be thematic devices and set-ups for symbolism’s rather than real people. To me the book focuses on this too much and doesn’t feel genuine. It’s worth mentioning that all the characters die in stupid ways as well, which just took me out of the book and the whole experience and I feel it could’ve been executed much better. That being said it’s decent but I hate it.

[Emč]

Tole knjigo sem prebrala za maturo (verjetno jo bom še enkrat za zihr) in iskreno povedano sem presenetljivo navdušena nad njo????? Nisem si misnla da bom kadarkoli v življenju ljudem priporočevala knjigo, ki jo je napisal Cankar, ampak mi je bla res všeč. Edino kar me je zmotilo je, da v bistvu velikrat nobeden ni naredil nič za to, da bi ušel siromaštvu, vsi so se kar takoj predal Klancu in rekli, da čakajo na smrt, ampak I guess, da je bil to ‘moral of the story’. Knjigo se je blo malo težko spravit dejansko brat, ker je jezik dost kompleksen ampak, ko nekaj časa bereš in prideš ‘v ritem s knjigo’ je tudi jezik v bistvu zelo razumljiv.
Najbolj antipatičen mi je bil pa čevljar, Bog pomagi pust Francki, da diha od teh tvojih turobnih misli.

[Karolina]

Depra 101

[Kaja]

Well, ... this was just pretentious.

[Vida]

Jokam se.

[azi (taylor's version)]

hey so it's OK to be happy sometimes cankar

Bro je tok bol peak kot Tina holy shit

[Mario]

To, da ima roman relativno dobro oceno, kljub temu da večino bralcev in ocenjevalcev sestavljajo dijaki ob pripravi na maturo, že samo po sebi pove marsikaj o njegovi kvaliteti. Cankar ni avtor, ki bi ga prebirali iz navdušenja, in vendar ostane z nami.
Ob branju nisem padel v depresijo, čeprav bi verjetno moral. Morda zato, ker se mi zdi, da je bila revščina nekoč preprosto vseprisotna resničnost, vsaj tako kaže naša literatura. Beda Mihovih ni izjema, je pravilo. In ko je nekaj pravilo, nekako laže dihaš skozi strani.
Verjetno se me je bolj kot revščina sama po sebi dotaknil fatalizem, s katerim jo liki sprejemajo. Usoda pade nanje kot skala in oni se ne umaknejo. Ne ker ne bi mogli, ampak ker sploh ne pomislijo, da bi smeli. Kot da je klanec večen, kot da se mu pač ne da ubežati. Ta vdanost v usodo je težji del romana bolj kot scene bede ali trpljenja.
Malce pozno moja prva knjiga Ivana Cankarja – ampak zagotovo ne zadnja.