Za Jerneja Dirnbeka je tudi v tretjem romanu Ledena kraljica značilna ekonomična pisava, ki skoraj s kirurško natančnostjo pokaže, s kakšno lahkoto se junak iz priljudnega, prijetnega moškega spremeni v svoje nasprotje. Srh nas spreletava ko je upovedano, kaj vse je preživela gospa Čobec med drugo svetovno vojno, zdaj pa zamotana v vrečo za smeti leži na dnu hladilne skrinje. Toda storilčeva dilema je kljub temu ves čas pristno človeška, ti moralni pomisleki pa ne motijo izrazito napete pripovedi. Črno komedijo je moč brati tudi kot kriminalko, vendar kot subverzijo kriminalnega žanra, ki ves čas odvrača krivdo od sebe, pa je v iskanju rešitev, pri čemer je precej kreativen, človeški in toliko kot moralno nesporen. Vse, kar počne, počne iz ljubezni do gospe Čobec, predvsem pa se mu stvari dogajajo.
Eno tako zabavno branje, za katerega se ne moreš odločiti ali je komedija ali krimič. Pretragična, da bi bila smešna in preveč smešna, da bi bila globoka.
Ena taka fajna bukva, bi bržkone rekel Jernej Dirnbek. Pa še res je. Čeprav se meni niti ni zdela črnohumorna, pa tudi ne kriminalka, definitvno ne klasična, a to lahko preberemo na zadnji platnici knjige. Gre bolj za odsev današnjega časa. V osamljenost starejše ženice, upokojene učiteljice, vstopi njen nekdanji učenec, ki si kupi stanovanje prav poleg njenega. In glej čudo, Martin, ki je zdaj gospod pri petdesetih, samski, brez otrok in brez pravih prijateljev ali zveze, se naveže na staro gospo. Pomaga ji pri opravkih in skrbi zanjo tudi, ko je bolna. Pa vendar... ne da bi hotel, povzroči kar nekaj 'težav', ki jih ni hotel. Tudi zaplete se v situacijo, ki si je ne bi naslikal za prihodnost. Pa vendarle, je, kakor je, zgodilo se je; mene pa je zanimalo, kako bo avtor uspel rešiti vso kolobocijo, ki jo je napletel. Uspelo mu je vrhunsko: tako kot je tekla knjiga, se je zgodba tudi zaključila. Z malce humorja, ki sicer nosi kisel nasmešek, saj je pisatelj avtor to, čemur se pisatelji kar malce izogibamo, vendarle storil. A prav zato je celotna zgodba suverena in reflektira vidik današnje družbe iz več vidikov, ki se jih je avtor lotil na privlačen način, brez da bi se zapletel v nepotrebne zaplete. Ravno prav dolga zgodba, s pravo mero realnosti in zabavnosti, lepo zaokroženo dogajanje. Fajna, tudi meni. Pa še na rojstni dan gospe Čobec, 16. aprila sem jo brala, kakšno naključje, kajne?
Oh, Martin, Martin … kaj vse se ti godi! Med branjem sem se večkrat prav od srca nasmejala, in to na glas. Toliko komičnih zapletov in tistih trenutkov, ob katerih bralec znova in znova pomisli: “Saj ni res, pa je.” Avtor res zna preplesti komedijo zmešnjav s skrivnostnejšim ozračjem, tako da zgodba kar kliče k nadaljnjemu branju.
Vmes sem se seveda tudi razjezila, kako potrošno zna naš junak ravnati z denarjem! S kupčkom, s katerim bi lahko nekaj časa prav lepo in udobno živel, gre ta naš lenuhec, ki ima rad »easy money«, raje vse stavit in upat na čudež v jackpotu. Ravno ta mešanica nerazsodnosti in lahkotnega humorja pa ga naredi še bolj živega in prepričljivega.
Čeprav roman nosi temačnejšo nit, ga je težko označiti kot klasično kriminalko. Prej kot to, bi rekla, da gre za duhovito in lahkotno branje, ki s svojo hudomušnostjo kljub skrivnostim razveseli in polepša bralni dan.