Metod Pevec se po dvajsetih letih, po Večeru v Dubrovniku, vrača k žanru kriminalke. Truplo v romanu Greh, najdeno na zapornici pri vevški elektrarni, na prvi pogled spominja na brezdomca. Toda kriminalistoma, ki raziskujeta vzrok smrti, že podrobnejši pogled na njegov obraz in na njegove osebne stvari govori o tem, da pokojnik ni imel le ene identitete. Postopoma odkrivata njegovo življenjsko zgodbo, tesno povezano z Rimskokatoliško cerkvijo …
Za mišjo dlako bi Greh postal najboljša slovenska kriminalka! Odličen duet policajev Kajetan in Rudi, zanimiva tematika (truplo karizmatičnega laiziranega duhovnika), izjemen izlet v okolje pijanstva - narkomanstva - klošarstva, v katerem avtor raziskuje podrobno in humano. Prav v temu okolju obstranstva Pevec doseže par res epskih vpogledov ('Pijanska razčustvovanost je nadležna kot poplava') in Marcela je eden nedosegljivih likov slovenske literature. Obenem se zgodba godi na obrobju ene najbolj občutljivih tem, spolnih zlorab v Cerkvi, kjer si Pevec prav zaradi tega, ker pusti govoriti odrinjence, lahko privošči nekaj smelih hipotez in kritike. In zakaj za mišjo dlako? Ko enkrat imamo kitajskega butlerja, torej morivca, se roman konča kot bi imel avtor normo toliko in toliko avtorskih pol. Nekaj nepotrebnega modrovanja svetega mrtveca, nekaj prognostike, kako se bo zadeva razpletla na sodišču, in počitniški happyend utrujenega inšpektorja Kajetana s svojo intelektualno Dulcinejo. in to je to. Kot rečeno: za mišjo!