Zakaj ima moj hudič krila

by Tereza Vuk

SSKJ geslo ambivalenca definira kot »hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev«. V navalu navdušenja včasih za kakšno stvar rečemo, da bi si jo bilo treba, če seveda še ne bi obstajala, preprosto izmisliti, saj lahko edino z njo opišemo prevladujoč vtis, ki smo si ga o nečem ustvarili. V tem konkretnem primeru je »stvar« slovarsko geslo, tisto »nekaj« pa knjiga, ki sliši na ime Zakaj ima moj hudič krila Tereze Vuk. Roman, ki zaradi slengovske govorice morda na prvi vtis deluje lahkotno, je v resnici kompleksno in občutkov polno delo, kot je življenje – polno ambivalenc, razpetosti med ja in ne, zabavnih, a tudi zelo trpkih trenutkov. Predvsem pa je knjigo moč brati kot kroniko nekega prebolevanja, najsi gre za družinske in ljubezenske odnose, odvisnosti od določenih substanc ali, navsezadnje, bolezen, ki se je nedavno zgrnila nad človeštvo v obliki pandemije in postala velik problem tudi zaradi številnih ovir za svobodnega duha avtorice oziroma prvoosebne pripovedovalke. Pripoved je podana v krajših, a izjemno povednih in spretno zašpiljenih prizorih, v katerih potujemo v času naprej in nazaj, izpisana pa je v za avtorico značilnem duhovitem in brutalno neposrednem slogu. Knjiga, o kateri bi lahko rekli, da je celo neprizanesljivejša in zato resničnejša od življenja. Pisava, ki nam da misliti, četudi je morda ne vzljubimo.

372 pages, Hardcover

Published January 1, 2023

Reviews

[Neja bere · Rating 4 out of 5]

Knjiga, ki skozi tragi-komične opise vsakdana oriše življenje nekoga, ki se zaveda (svoje) minljivosti, a vseeno (ali pa ravno zato) vsak dan znova zgrabi bika za roge in užije dan (in noč) v vsej polnosti - četudi na grozno samodestruktiven način. Knjiga, ob kateri se smejiš in jokaš, ob kateri čutiš naklonjenost do avtorice in obenem odpor do njenih odločitev. Knjiga, ki te skozi smeh in solze popelje čez strme vzpone in globoke padce osebe, ki želi, da bi jo imeli radi, a bi v resnici najbolj potrebovala ljubezen do same sebe.

Dobra knjiga, ki bi bila lahko z malo uredniškega dela odlična (ob bok velikim slovenskim literatom). Škoda, da so se odločili, da vanjo uredniško ne posegajo, čeprav razumem tudi zakaj ...

[ziva razpet · Rating 2 out of 5]

+1 zvezdica ker je lep cover

[Jerneja Cmager · Rating 4 out of 5]

V nekaj tednih mi je uspelo prebrati vse tri Terezine knjige — njen celoten literarni opus torej. Predolgo sem odlašala in žal nas, ljudi - te čudne živali, kot bi rekla Tereza - veliko prevečkrat šele nekogaršnja smrt nagovori k prebiranju njegovega dela. Ker zdaj bi bil pa res že zadnji čas, ne?
Ti angeli in hudiči so me fino zdelali. Če ne želite jokati in razmazati zadnje strani knjige, ne berite tega romana. Stvari so opisane eksplicitno in v slengu, in kot ljubitelj knjižnega in čistega sloga pisanja, sem se prvih 100 strani nenehno borila z mislijo, da knjigo odložim. A je nisem. In naslednjih 200 in nekaj strani je bilo boljših, a ne nujno tudi srečnejših. Tereza nas ilustrativno popelje na svojo pot, dolgo nekaj življenj.
Od prve strani Creepyatrije, njenega literarnega predhodnika, pa do zadnje strani te knjige, sem se odločala samo o eni stvari - in upala bi si trditi, da je sleherni bralec razklan z istim vprašajem: ali je bila Tereza vse življenje samo ena razvajena smrklja, kateremu so starši s finančno berglo tlakovali pot do pekla (in prezgodnjega groba) - v dobri veri in z namenom, da ji pomagajo do srečnega kraja - ali je bila samo ena svojevrstna, drugačna in izgubljena duša, ki je v vsako desetletje svojega divjega, a hkrati praznega življenja vstopila z manj ljubezni do sebe, češ 'po vsem sranju, ki sem ga zaj...., je že tako vseeno, bom pa še naprej nosila hudičevo štafeto'. Ali jo sovražiš ali vzljubiš, ni vmesne. Pisati je Tereza znala tako, da začutiš njeno srečo in bolečino isto intenzivno, kot da si odpotoval z njo 20 let nazaj v Italijo, na Portugalsko - ali kar v Ljubljano, kjer sediš z njo na tistih njenih (ne)srečnih klopcah. Tako kot si je ona na tihem želela biti normalna (a tega ne bi nikoli priznala nikomur na glas), tako si mi vsi potiho želimo biti malo bolj nori, malo svobodnejši in malo manj ukalupeni. Malo bolj 'Tereza stil'. Počivaj v miru, nemirna duša. Naj bo tam kjerkoli si zdaj, vse skupaj bolj vzdržno, kot ti je bilo tukaj, na zemlji.
"Dejte vi men ranjen folk. V njih je življenje."

[Kri · Rating 2 out of 5]

Mah, prvih 80 strani (plus minus par 10) je še šlo na vsaki strani brat o pitju, drogah in fuku, pol se ti pa počas naveliča. Dnf na eni 230i strani.

[mo]

dnf @ 16%

will try again l8r

[Ales Kukovic · Rating 3 out of 5]

Globoka izpoved narkomanke, ki z brutalno iskrenostjo, v obliki kratkih izsekov, opisuje svoje življenje. Jezik je res grob, ampak glede na zgodbo ne more biti drugačen.

[Alina Hirtl · Rating 5 out of 5]

Super knjiga, edinstven stil, jaz sem jo kar slišala ves čas, ko sem brala.
Še prehitro si šla, Tereza. Jaz bi še kaj od tvojih del!
Res jo dobro spoznaš skozi zgodbe, nasmeješ se in se zjokaš, itak pa ves čas, kot da si nekje zraven in vse skupaj opazuješ iz prve.
Hvala, uživaj z Bukowskim!