Kultna in prelomna zbirka (1953), ki je po drugi svetovni vojni vrnila poezijo v objem intime. Združila je štiri pesnike različnih liričnih in estetskih nazorov: Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Cirila Zlobca.
Rodil se je 21. oktobra 1931 v Mariboru., v učiteljski družini. Otroška leta je preživljal v Poljčanah, kjer je končal prve tri razrede osnovne šole. V četrtem razredu pa se je družina zaradi vojne preselila v Hrastje Mota blizu Gornje Radgone. Tam je spoznal kmečko življenje in tegobe vojnega časa, hkrati pa se mu je pokrajina ob Muri močno vtisnila v spomin. Številne njegove pesmi oživljajo prav podobe narave ob Muri. V tem času je obiskoval šolo v Vučji vasi, Gornji Radgoni ter Mariboru. Po vojni se je s starši preselil v Slatino Radenci in nadaljeval s šolanjem v Mariboru. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je leta 1950 maturiral. Nato se je vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Diplomiral je leta 1956. Med letoma 1961 in 1962 se je kot štipendist Prešernovega sklada študijsko zadrževal v Parizu. Leta 1966 se je udeležil seminarja češkega jezika in književnosti na univerzi v Pragi. V času študija je sodeloval pri literarni reviji Beseda in nastopal na literarnih večerih. Toda ker se s pisateljevanjem ni mogel preživljati, se je po končanem študiju zaposlil kot novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici. Po odsluženem vojaškem roku v Valjevu in Kraljevu v Srbiji pa je leta 1958 postal urednik za leposlovje pri Državni založbi Slovenije, kjer je od leta 1985 delal kot glavni urednik vse do upokojitve leta 1992. 30. maja 1991 je postal izredni, 6. junija 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1996 pa je postal tudi tajnik razreda za umetnost. Je član Društva slovenskih pisateljev in izredni član Društva madžarskih pisateljev. Do sedaj se je udeležil številnih pisateljskih srečanj v različnih evropskih državah (Nizozemska, Avstrija, Francija …). Je dobitnik mnogih domačih in tujih literarnih nagrad. Zdaj živi v Ljubljani.
Kaj je poezija? Tega vprašanja se v uvodu v svoj cikel pesmi loti vsak izmed štirih avtorjev te prelomne pesniške zbirke. In potem v svojem ciklu skuša na vprašanje odgovoriti še s poezijo samo. Intimne pesmi, ki nam bralcem dovolijo pogled v notranjost človeka. Pesmi, ki spet odklenejo vrata v človekovo dušo. Vsi štirje pesniki so zdaj pokojni, ob tem pa se spominjam verzov iz Menartove pesmi Sanjarjenje: In brala bo in v mislih si dejala: Umrl je, a vendar še živi ... In to je vse, kar mu je zemlja dala ... Zakaj le to? Saj ljubil je ljudi ... Naj počivajo v miru. In živijo, čudno ujeti v svoje verze, ki naj jih prebiramo še naprej .
Kaj je poezija zame? Stranski učinek. Česarkoli pač.
Česa torej? Življenja, sanj, sanjarjenje, sprehodov, razmišljanje, bolečine, upanja, ljubzeni, jeze ... - skratka vseh atributov moje eksistence.