Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele – Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda, Ogenj. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je bil tekom druge svetovne vojne izpostavljen skrajno srhljivim preizkušnjam. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil deležen ostrih napadov, bil politično obsojen in družbeno izobčen.
Nova edicija, ki izhaja v zbirki SANJE roman, prinaša spremno besedo Gorazda Kocijančiča z naslovom Strah in pogum za 21. stoletje – prvi kvartal, v kateri avtor opozori na relevantnost knjige v času poskusa uveljavitve novega svetovnega totalitarizma. Knjiga vključuje tudi študijo Andreja Inkreta, v kateri avtor podrobno dokumentirano predstavi dramatično dogajanje, ki je sledilo nastajanju in objavi knjige.
"Molk mu je postal resnica tudi v najtežjih trenutkih. Kadar koli je mogel, se je zapredel vanj in z mislimi segal v globino, da bi se dotipal dna. Toda dna doslej še ni otipal; kljub izkustvu, ki se je čistilo, in kljub miselni izobrazbi, ki jo je nadaljeval v partizanih, si še ni mogel zgraditi trdnih temeljev. Kljub vsemu se je še vedno hranil iz nedoločene in nepreverjene resničnosti. Tema in svetloba okrog njega sta bili enako neizprosni in enako vabljivi." (iz "Črna orhideja")
Štiri novele, ki se dogajajo v času narodnoosvobodilnega boja. Poudarek je na subjektivnem doživljanju glavnih oseb novel in njihov notranji boj, s čimer avtor tudi nakaže, da v osvobodilnem boju ni bilo vse črno-belo. Za popolno uživanje v branju, si je potrebno vzeti čas kajti slog pisanja je 👌.
Ne morem zapisati, da mi zgodbe niso bile všeč, lahko pa zapišem, da skoraj nobenega dialoga nisem razumela. Razumela sem jih zgolj zaradi (o)pisnega dela vseh štirih novel. Med branjem sem težko verjela, da so se med 2. svetovno vojno, medtem ko jim je smrt dihala za ovratnik, res tako filozofsko in načitano pogovarjali. Vsi udeleženci v novelah so se izražali kot bi govorili v kodah, a so se kljub temu med sabo odlično razumeli. Med kaosom, pobijanjem, vojskovanjem in drugim nasiljem, ki vlada med vojno, so se uspeli poglobiti v življenje z neverjetnimi vprašanji in razmišljanji. Zgodbe so mi bile dobre, si pa težko predstavljam, kako bi se z njimi znašla na maturi.