Zvone Šeruga

“Ljudje si gradimo kletke, po dva in dva se zapiramo vanje in vse premnogi jih zaklenejo v trenutku, ko si na prste nataknejo zlate obročke in med igranjem orgel podpišejo listino o lastništvu. Moja, večno moja, večno samo moj! Skozi ozke reze vrzejo ključe daleč iz dosega rok in z ljubeznijo naseljene duše se odpravijo na dobro uhojeno pot preperevanja v naveličanost, brezizhodnost, pogosto v obup in sovraštvo. Le redki pa pustijo vratca ze od samega začetka odprta. Skozi odhajajo v krasni svet tam zunaj in se vedno znova vračajo v varno zavetje svojih domov in prijaznih duš, ki jim zagotavljajo počitek in toplino. Morda se kdaj celo ne bodo več vrnili, kdo ve ... morda si bodo našli novo zlato kletko ali ostali dvomljivo svobodni in brez pravega zavetja v prostranstvih, kjer ni ne ključev ne rešetk. Le da so kletka, ključ in dosmrtna pogodba o lastništvu zelo klavrno zagotovilo, da se to ne bo zgodilo.”
― Zvone Šeruga, Poti v neznano