Bronja Žakelj

“A tako kakor mi nekoč iz strahu niso dovolili mojega strahu, me zdaj spet iz strahu ne upajo pustiti v moji bolečini. Ko rečejo, da moram živeti naprej, hočejo, da grem na morje, da berem, da si kupim novo krilo. Ker edino to bi pomenilo, da so mi dali sebe dovolj, da me niso zapustili, ker edino to bi pomenilo, da niso ostali razoroženi v skrbi zame. A to rečejo tudi, ker vem, da je žalost, tako kot bolezen, moteča, in da je ni primerno brez kontrole preglasno in predolgo kazati naokrog; malo da, malo, ravno prav, tiho, umaknjeno, preveč pa ne. Vsaj ne tam, kjer jo lahko vidijo vsi. Vsaj ne tam, kjer med neobremenjene zanaša nemir. In vsaj ne tam, kjer pomeni poraz. Poraz pred utvaro, da je kljub vsemu vse dobro in prav, in poraz pred smrtjo samo. Ker ko žalujemo za tistimi, ki so že šli, smrt prav enako kakor takrat, ko se reče "rak", udari v nas z vso močjo. In ko udari, vsa upanja, da je za nas mogoče pa le ni, ugasnejo v temi, skozi katero ne seže naš pogled.”
― Bronja Žakelj, Belo se pere na devetdeset