Jaka Tomc's Blog - Posts Tagged "bipolarna-motnja"
Nisem se odločil, da ne bom normalen. Tak sem.
Nisem se odločil, da bom bipolarec. Nisem prosil za to. Vsaj mislim, da ne. Vedno sem želel biti poseben. Ta želja se mi je izpolnila. S krvno skupino 0- se uvrščam med 8% populacije, kot bipolarec med 2-3%, kot pisatelj, pesnik in založnik v še ožjo skupino. Torej sem brez kančka dvoma poseben.
Večkrat v svojem življenju sem slišal stavek: “Bodi normalen.” Nikoli nisem odgovoril z obrabljenim: “Kaj pa sploh je normalno?” Po navadi sem odgovoril z: “Zakaj?” Zakaj bi bil normalen? Nikoli nisem bil, nikoli nočem biti. Pa ne mislim, da sem ustvarjen za nekaj velikega, čeprav sem lev po horoskopu in mi uspehi pašejo. Življenje ti da eno možnost. Jo boš zapravil za to, da boš normalen? Da boš tak kot drugi? Ali boš drzen in boš našel svojo pot in hodil po njej, ne glede na to, da te bodo skušali spraviti z nje, ker ni normalna?
Seveda, vsi smo drugačni. Nekaterim normalnost ustreza. Meni pač ne. To ni poza, tak pač sem. Ko sem se moral odločiti, ali bom obdržal službo ali pisal knjige, sem se odločil za pisanje. To ni normalno. V Sloveniji ne. Tako kot ni bilo normalno, da sem se naučil brati preden sem se odvadil flaške s cucljem. Da sem znal pisati, ko sem še vedno lulal v posteljo. Je pa bilo normalno, da nisem preskočil razreda v osnovni šoli, saj naj bi bil preveč otročji. Normalno je namreč, da je otrok pri sedmih letih zrel osebek, ki se ne igra z avtomobilčki.
In ko smo že pri zrelih osebkih. Pri njih se šele pokaže normalnost ali njena odsotnost. Takoj, že po prvem stiku, lahko nekoga razglasimo za normalnega ali nenormalnega. Pa naj bo to zaradi njegovega fizičnega videza, oblek, ki jih nosi, stavkov, ki jih tvori, ali splošnega obnašanja. Vprašanja o službi, družini, lokaciji njegovega bivališča in prostočasnih dejavnostih nam dajo zadostne informacije, da ga pospravimo v ustrezen predal normalnosti. Potem pa je od nas samih odvisno, ali bomo ta predal še kdaj odprli ali pa ga bomo pustili na miru, saj nam ne ustreza.
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so ti blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Večkrat v svojem življenju sem slišal stavek: “Bodi normalen.” Nikoli nisem odgovoril z obrabljenim: “Kaj pa sploh je normalno?” Po navadi sem odgovoril z: “Zakaj?” Zakaj bi bil normalen? Nikoli nisem bil, nikoli nočem biti. Pa ne mislim, da sem ustvarjen za nekaj velikega, čeprav sem lev po horoskopu in mi uspehi pašejo. Življenje ti da eno možnost. Jo boš zapravil za to, da boš normalen? Da boš tak kot drugi? Ali boš drzen in boš našel svojo pot in hodil po njej, ne glede na to, da te bodo skušali spraviti z nje, ker ni normalna?
Seveda, vsi smo drugačni. Nekaterim normalnost ustreza. Meni pač ne. To ni poza, tak pač sem. Ko sem se moral odločiti, ali bom obdržal službo ali pisal knjige, sem se odločil za pisanje. To ni normalno. V Sloveniji ne. Tako kot ni bilo normalno, da sem se naučil brati preden sem se odvadil flaške s cucljem. Da sem znal pisati, ko sem še vedno lulal v posteljo. Je pa bilo normalno, da nisem preskočil razreda v osnovni šoli, saj naj bi bil preveč otročji. Normalno je namreč, da je otrok pri sedmih letih zrel osebek, ki se ne igra z avtomobilčki.
In ko smo že pri zrelih osebkih. Pri njih se šele pokaže normalnost ali njena odsotnost. Takoj, že po prvem stiku, lahko nekoga razglasimo za normalnega ali nenormalnega. Pa naj bo to zaradi njegovega fizičnega videza, oblek, ki jih nosi, stavkov, ki jih tvori, ali splošnega obnašanja. Vprašanja o službi, družini, lokaciji njegovega bivališča in prostočasnih dejavnostih nam dajo zadostne informacije, da ga pospravimo v ustrezen predal normalnosti. Potem pa je od nas samih odvisno, ali bomo ta predal še kdaj odprli ali pa ga bomo pustili na miru, saj nam ne ustreza.
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so ti blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Stop igra
Odprta je čakalna vrsta za mojo novo knjigo Stop igra, v kateri opisujem svoje življenje z bipolarno motnjo.
Avtobiografski roman je pravzaprav nadaljevanje in nadgradnja knjige Manični poet, vsebuje pa več zgodb, več pogleda vase ter več idej in nasvetov, kako živeti s to zahrbtno boleznijo. V njej so tudi pričevanja drugih ljudi in uradni zapisniki iz psihiatrične bolnišnice, kar daje knjigi veliko dodano vrednost.
PRIJAVI SE
Z vpisom v čakalno vrsto si zagotovite ugodnejšo ceno, knjigo pa boste prejeli med prvimi.
Avtobiografski roman je pravzaprav nadaljevanje in nadgradnja knjige Manični poet, vsebuje pa več zgodb, več pogleda vase ter več idej in nasvetov, kako živeti s to zahrbtno boleznijo. V njej so tudi pričevanja drugih ljudi in uradni zapisniki iz psihiatrične bolnišnice, kar daje knjigi veliko dodano vrednost.
PRIJAVI SE
Z vpisom v čakalno vrsto si zagotovite ugodnejšo ceno, knjigo pa boste prejeli med prvimi.
Stop igra ni le podstavek za razmajan stol
Stop igra po vseh kriterijih še ni uspešnica. Ne dvomim pa, da bo to sčasoma postala. Pisal sem jo nekaj mesecev, v glavi pa je nastajala petnajst let. Je vse to, kar bi moral biti Manični poet, a ni mogel biti, ker se je zgodil prezgodaj.
Stop igra je zrela knjiga, ker so dogodki v njej dozoreli in sem jo lahko napisal z določene distance, ne pa sredi viharja. Če je bil Manični poet obupan poskus, da povem svojo zgodbo, je Stop igra iskrena izpoved človeka, ki je doživel mnogo in preživel.
S to malo, žepno knjigo ne dobite le podstavka za razmajan stol, ampak boste v svoj bralni kotiček vnesli del mene. Del, ki je, tudi če brez dlake na jeziku govorim o svojem psihičnem stanju, za mnoge skrit. Nobena knjiga ne more povedati vsega, a ta na skoraj dvesto straneh odstre marsikatero tančico.
Hvala vsem, ki ste jo že prebrali in tistim, ki jo še boste. Če se bojite, da ste se znašli v njej, je strah (verjetno) odveč. Če se vam zdi, da bi se morali znajti v njej, pa se niste ... no, morda imate večji problem kot jaz 🙂
5/9!
Stop igra je postala še peta moja knjiga (od devetih), ki se je uvrstila med priporočila slovenskih knjižnic.
Očitno nekaj delam prav.
https://www.dobreknjige.si/Knjiga.asp...
Očitno nekaj delam prav.
https://www.dobreknjige.si/Knjiga.asp...
