Kamenko Kesar's Blog

Devetošolcem je ostalo še nekaj dni do konca prijav v želeno srednjo šolo. V naši družini smo letos (in bomo tudi naslednje leto) v istem kotlu kot ostali starši, ki imajo doma osnovnošolske “staroste” in glede na to, da je naš cilj gimnazija, bo spodnji zapis oziroma opažanje namenjeno samo tej smeri in ne ostalim smerem srednjega izobraževanja, od katerih se nekatere ubadajo s podobnimi izzivi. Morda moji podatki ne bodo popolnoma vodotesni. Nič hudega, bom vesel, če me na to opozorite, da lahko popravim.

Naj ne pozabim še to. O vsem, kar pišem, imam izkušnje iz prve roke (prednost štirih otrok). In to je moje mnenje. Nekateri imate drugačno izkušnjo in se gibljete v drugih krogih. Vesel bom vašega mnenja.
Vse napisano je prav tako mišljeno pozitivno.

V Ljubljani je enajst (11) šol, ki ponujajo gimnazijski oddelek. Štiri gimnazije od enajstih so med starši in osnovnošolci razvpite (Bežigrad, Vič, Ledina, Poljane), ena med enajstimi pa “varno” pod radarjem oziroma, glede na trenutno število prijav, skoraj nevidna (gimnazijski oddelek na gastronomski).

Do zdaj je že jasno, da se za okrog 1.460 prostih mest poteguje okrog … 1.460 bodočih gimnazijcev. Plus minus pet ali deset. Ja, ponudba in povpraševanje sta praktično izenačeni. Do zdaj je prav tako jasno, da bosta Gimnazija Bežigrad in Gimnazija Ledina sprejeli vsaka 210 novih dijakov, Gimnazija Vič in Gimnazija Poljane pa vsaka 180 novincev. Med omenjenimi po vpisu izstopa Ledina, ki ima nekje 10% preveč vpisanih, pri ostalih gimnazijah se bo tako ali drugače lepo izravnalo.

Izzivi bodo v gimnazijah Šubičeva in Moste, ki imata skupaj trenutno 80 vpisanih dijakov, katerim ne bo uspelo priti do želenega cilja.
Po drugi strani ima gimnazijski oddelek na Gastronomiji še 70 prostih mest. Ker je neznan. Ker zveni “halo, gimnazija na kuharski?”.

Kolikor sem uspel izvedeti, je gimnazijski oddelek na Gastronomiji zato, ker imajo na voljo fizični prostor, ki ga lahko ponudijo. To je to. Ni lažji, ni težji, niti ni: “mi želimo prav tako imeti gimnazijo”. Je ena od rešitev, kako ponuditi dovolj gimnazijskih mest.

Iz podatkov bi sklepal, da je vsa panika okrog tega, “a mi bo uspelo priti na gimnazijo”, odveč. So pa v paniki dijaki prej omenjenih dveh šol, Šubičeve in Most.

Danes je predzadnji delovni dan, ko lahko novinci prenesejo svojo prijavo na drugo šolo. Vmes bo vikend in v ponedeljek do 14. ure bodo zadnje ure za dokončno odločitev in akcijo.

Največji izziv, ki ga vidim, je predvsem ta, da bodo morali učenci v enem trenutku sprejeti odločitev “na slepo.” Spremembe vpisov se namreč ne bodo zgodile digitalno v pravem pomenu besede, ampak ročno. Ja, seveda, obrazci bodo potovali po emailu, kar je digitalno, s priponkami, fotografijami, …  pa vendar. Tudi, če bodo zaposleni na šolah in ministrstvu delali cel vikend (verjetno bodo) in bodo podatki v ponedeljek pred 14. uro ažurni (verjetno bodo), ti podatki ne bodo zajeli premikov, ki se bodo zgodili v ponedeljek. Ergo, lahko se zgodi, verjetno se bo zgodilo, da bo kdo, zaradi pomanjkanja trenutnih podatkov, sprejel slabo odločitev.

Rad bi napisal nekaj nasvetov ljudi, ki se gibljejo v srčiki dogajanja.

Če se vam zgodi, da v prvem krogu ne pridete not, boste šli v drugi krog. V drugem krogu, če res želite priti na gimnazijo, napišite na obrazec vse gimnazije v Ljubljani, ki obstajajo. Po vrstnem redu glede na verjetnost, da pridete not. Računalnik bo upošteval vse, kar boste napisali. Če boste napisali premalo gimnazij oziroma nič, bo računalniku zmanjkalo vaših želja in usmeritev in vas bo uvrstil po svoje. Tega nočete. 1.460 prostih kapacitet je. In isto toliko kandidatov. Ni razloga, da vam ne bi uspelo.

In če vam še zmeraj ne uspe? Septembra se, kot vsako leto do sedaj, zgodi osip, tudi v gimnazijah. Nekdo se preceni, nekomu je predaleč, nekdo si premisli, … in to je nova priložnost, da pridete not tja, kamor želite.

Vztrajni ne odnehajo. To sicer zveni kot Grunfov citat iz Alana Forda, a vseeno. Vztrajnost se vam bo izplačala.

Veliko sreče.

The post Gimnazija – vpis novincev v letu 2023/24 v Ljubljani appeared first on Kamenko Kesar.

Trgovine, večje in manjše, so zame neusahljiv vir zabavnih zgodb. Pa ne vlečem na ušesa. Dovolj je, da sem tam. Ljudje govoril zelo na glas in sklepam, da se zavedajo, da jih slišimo vsi okrog njih. Od tod naprej sem mnenja, da nič, kar je povedano na glas in v javnem prostoru, ni skrivnost. Kot oglas. Kar slišiš, lahko poveš naprej. Ali se vključiš v debato.
In tako je bilo tudi tokrat, ko je v glavni vlogi pristal jogurtov napitek.

Stal sem nekaj korakov od hladilnih vitrin brez vrat, v katerih so bili lepo zloženi paketi šestih jogurtovih napitkov Actimel. Starejši gospod, na prvi pogled dobrega zdravja, je stal tik pred njimi. V roke je prijel vsak paket, poiskal določeno informacijo na embalaži, postavil jogurte nekam na stran ter si s tem delal prostor, da lahko seže do paketov, ki so bili na polici zloženi čisto zadaj. Zraven je nekaj mrmral, nisem ga razumel. Po tonu sodeč je nejevoljno godrnjal. Nekaj mu ni bilo pogodu.

Ob njem je na lestvi stala trgovka in na polico zlagala nove izdelke. Nekaj časa se ni dala motiti, a jo je gospodovo godrnjanje kmalu premamilo. Stopila je z lestve.

“Gospod, vam lahko kaj pomagam?”
Trgovka je govorila mariborsko, tudi gospod. Trgovina je bila namreč v Mariboru.
Gospod se je malo namrdnil. V roke je prijel jogurtov napitek, ga dvignil v zrak, da so izdelki viseli med njegovimi in njenimi očmi in zavzdihnil:
“Tak mali datum je.”
Trgovka, očitno vajena tudi takšnih komentarjev, je na pol resno, na pol v šali, tretji polovici bi pripisal nekaj sarkazma, odvrnila:
“Se jutri nebo vojne, gospod. Nena si rabite zalog delat. Lahko spet pridete.”
Gospod je odkimal, ni se strinjal. Vojna se je bila v njegovi glavi in vedel je, da to bitko izgublja. Lahko godrnja kolikor hoče, rok uporabe se ne bo podaljšal.
Trgovka je začutila njegov boj, zato je stopila čisto do njega in ga, znova na pol resno, na pol v hecu in na pol sarkastično, potolažila:
“Sicer pa, vete, to je tak al tak fse nafilano s strupom.”

Novo knjigo TUDI PRAV kot tudi vse ostale moje knjige lahko kupite v moji spletni trgovini kesar.si.

The post Jogurtov napitek in vojna appeared first on Kamenko Kesar.

“Samo pod tuš skočim!”
Ni me slišala, pa tudi potrudil se nisem, da bi me. Na Exatlonu je nama ljubi Denis Porčič tekmoval proti modrim, vedel sem, da nisem v središču njene pozornosti. Obenem sem imel pred sabo večji izziv od tega, ali me je žena slišala, kje bom preživel naslednjih petnajst minut. Če jih bom preživel.

Prejšnji teden smo v poslovnem krogu imeli pogovor o tem, kako jutranji hladen tuš pomaga, da čez dan galopiraš z zvrhanim košem energije. Baje, tako vsaj pravijo sodelavci, ki doma nimajo tople vode in strokovnjaki, ki s svojim raziskavami nabirajo akademske točke, pri svojem delu narediš več. Baje si učinkovitejši. Baje pri opravljanju svojih dejavnosti vzdržiš dlje. Hm.

Sam sem človek, ki veliko stavi na znanost, še raje pa kaj preizkusi na lastni koži. Obenem sem človek, ki preizkušene metode rad izzove. In hladen tuš je kot nalašč za kaj takšnega. Spraševal sem se namreč, ali vse, kar trdijo mazohisti in izobraženi ljudje, drži samo za delo čez dan. Bi morda pri opravljanju svojih dejavnosti bil učinkovitejši in vzdržljivejši, če bi, čisto naključno in nenamerno, pod hladen tuš stopil zvečer? Bi žena opazila razliko? Bi v njenih očeh dobil kakšno dodatno točko?

Stopil sem pod tuš. Roka se mi je tresla, ko sem segel po ročki vodovodne pipe. Potisnil sem jo skrajno desno, preštel do tri, zajel zrak in na polno odprl vodo. Krik, ki mi je izletel iz ust, je bil živalski. Mater jim znanstveno. Nisem mogel dihati. Boril sem se za življenje. Kap me bo, sem pomislil in preklel svoj mazohistični pristop. Podzavestno sem zaprl vodo in počepnil. Kletvice, ki so prihajale iz mene, so bile prašne in polne pajčevine. Pozabil sem že, da znam v tej literarni zvrsti biti sočen in neustavljiv. Obrisal sem se z najdebelejšo in najmehkejšo brisačo, ovil sem se v toplo odejo in priracal k ženi v dnevno sobo. Legel sem k njej in se stisnil v njeno naročje.
Najdražja me je pobožala po laseh in se nasmehnila.
“Denis je zmagal.”
Prikimal sem.
“Zakaj imaš pa modre ustnice?”
“Zebe me,” sem komaj izustil. “Mi narediš čajeka?”
“Čajeka bi? A ne bi raje kaj bolj vročega?”
Bi, draga, bi, pa eksperiment ni uspel. Morda kdaj drugič.

P.S. Moja najdražja bo v novembru izdala svojo tretjo knjigo z naslovom Da bi sladko zaspala. Knjigo lahko prednaročite v spletni knjigarni kesar.si. Žena se vam vnaprej zahvaljuje.
P.S.S. Čajek je bil dober.
P.S.S.S. Zaspal sem kot top.

The post Hladen tuš appeared first on Kamenko Kesar.

Ta teden se bo zgodilo. Po več kot letu in pol od prvega klica z direktorico Špas teatra bo Mala terasa, tako je ime novi predstavi, ki sem jo napisal za omenjeno gledališče, prvič predstavljena javnosti. Kako se počutim? Po eni strani me je strah kot psa, dosti bolj kot ob izdaji prve knjige, kar se mi zdi naravno. Odziva na knjigo običajno ne dobim med tem, ko jo kdo bere. Dobim ga kasneje, če sploh kdaj. Pri predstavi je drugače. Lahko pridem na vsako predstavo in spremljam, kako gre. Odziv na vsebino je takojšen.
Po drugi strani sem pomirjen, ker Mala terasa ni več v mojih rokah. Nekje vmes v procesu so si jo prisvojili režiser in igralec Jaša Jamnik, igralka Gorka Berden, Eva Boto z bendom Tomija Puriča in ekipa Špas teatra. Vsi izjemni v tem, kar počnejo. Besedam so dali življenje, jih napojili z glasbo in postavili na oder. Koncertna komedija, pravijo. Večer, kot si ga sam želim preživeti s svojo najdražjo. Sproščen in zabaven, podprt z dobro glasbo in osvežilno pijačo ali dvema.
Na prvo predpremiero, ki bo 25. junija v Ruski dači, bom pripeljal celo družino. Naj vidijo, kaj smo foter in ekipa naredili. Če boste tam, bom verjetno strmel v vas. Iskal potrditev, da je predstava dobra. Naj vam zaradi tega ne bo nerodno. Sprostite se in se zabavajte v čudovitem večeru.
Se vidimo,
Kamenko

The post Mala terasa appeared first on Kamenko Kesar.

Nisem si mislil, da bo žena kdaj zapeljala poštarja in to našega, zmeraj prijaznega in nasmejanega. A ga je, in to zlahka.
Zgodba je takšna. Nedavno je na Rakitni, v naši čudoviti vasici, močno snežilo. Sneg je pobelil njive, pobelil je cesto in gozd. Idila je bila popolna, ne samo za oko, temveč tudi za naš avto, ki sliši na ime Subaru. Običajno ga ob vsaki priložnosti na sneg peljem sam, a tokrat se je, na moje presenečenje, oglasila moja najdražja.
“Nujno moram v trgovino,” je navdušeno čivknila, s police pograbila ključe, skočila v zimske gojzarje in mi pomahala v nasvidenje.
Trgovina je od hiše oddaljena dober kilometer in pol. Običajno za trgovino potrebujemo dobrih deset minut, a žene ni bilo od nikjer. Več kot pol ure kasneje se je končno pojavila in to raztresena, da ne rečem v šoku.
“Kamenko, zunaj se nič ne vidi! Ful sneži in nič se ne vidi.”
“Kaj se ne vidi?”
“Ne vidi se cesta.”
“Kako se ne vidi cesta?”
“Ja ob cesti ni več tistih rdečerumenih kolov in vse je ravno, vse je isto, vse popolnoma belo.”
“Pa dobro, saj poznaš cesto, očitno ti je uspelo, če si prišla nazaj domov.”
“No …”
“Kaj no?”
“Mislim, da sem en ovinek malo preveč sekala.”
“Kako si sekala ovinek?”
“Ja, zdi se mi, da sem padla s ceste, pa je nekaj butnilo, pa avto je poskočil in malo kasneje ga je ful dvignilo in je padel na nekaj ravnega, verjetno nazaj na cesto.”
Gledal sem jo in nisem mogel verjeti.
“S ceste si padla?”
“Ja, tam pri kapelici.”
Nič nisem rekel. Skočil sem do avta in se pred njim vrgel na trebuh. Avto je od spodaj bil videti v redu. Seveda, Subaru je visok in narejen za sneg, a vendarle, fizika je fizika in pleh je pleh. Bil sem pomirjen.
Neljubi dogodek je hitro izginil v pozabo. Naslednji dan je nekdo pozvonil. Zunaj sem zagledal našega prijaznega poštarja, ki mi je prinesel paket in šop računov. Že je stopil nekaj korakov proti svojemu avtu, a se je ustavil, se obrnil in v že ohlajeni jezi rekel:
“Veš, včeraj sem zletel s ceste, zapeljal sem v jarek in na njivo. Na cesti sem videl tvojo ženo, kako vozi pred mano in ker ni bilo tistih kolov, pa snežilo je in se ni nič videlo, sem se kao ful dobro spomnil, da peljem po njenih sledeh.” Odkimal je z glavo. “Kdo bi si mislil, da bo sekala ovinek in to čez njivo.”
V ženinem imenu sem se mu opravičil in mu obljubil, da ji v takšnem vremenu ne bom več dovolil voziti po vasi. Ženi, ki je v kuhinji ustvarjala novo sladico, sem povedal poštarjevo zgodbo. Najdražja je prasnila v glasen krohot, ob tem spustila solzo ali dve, si obrisala oči in skomignila z rameni.
“Žal mi je za poštarja,” mi je rekla, “ker je čudovit fant, ampak veš, to se ti zgodi, če zasleduješ poročeno žensko. Zato pazi, Kesar, da te ne zapelje kakšna poročena.”
Ostal sem brez besed. Dva avta sta pristala na njivi, nauk zgodbe je pa ta, da ne smem laziti za poročenimi ženskami? Kdo bi to razumel.

Ne pozabite: knjige lahko kupite na https://kesar.si/ ali kupite oz. si izposodite e-knjige na http://bit.ly/Biblos-Kesar.
Več zgodb najdete na https://www.kamenko.si/zgodbe/.

The post Žena zapeljala poštarja appeared first on Kamenko Kesar.

V svoji garderobni omari imam dolge moške hlače razdeljene na tri kupčke.
Na prvem kupčku so kavbojke, ki sem jih nosil, preden sem se poročil. Slišijo na ime Diesel in se ponosno šopirijo z velikostjo W34 L34. Za vse, ki niste domači v svetu kavbojk, W pomeni width / širino, medtem ko L pomeni length / dolžino. Številka 34 so inči, kar znese okrog 86 centimetrov. Na prvem kupčku je šest parov kavbojk in to so najlepše kavbojke, kar jih imam.
Na drugem kupčku so kavbojke in hlače, ki sem jih nosil med poroko in prvo karanteno. Kavbojke slišijo na ime Diesel, sproščeno poslovne hlače pa na priimek Boss in Armani. Vse krasi velikost W36 L34, pri tem, da W še zmeraj pomeni širino in 36 inčev je malo več kot 91 centimetrov. Dolžina je ostala ista. Kavbojke iz tega kupa so stare kavbojke, ki sem jih enkrat že nosil in sicer takrat, ko je moja žena začela skrbeti za mojo redno prehrano z obvezno sladico kot piko na i vsakega obroka.
Na tretjem kupčku sta dva para kavbojk, ki še kar slišita na ime Diesel, sta pa meni najgrši par, ker sem ju kupil iz čistega obupa in sicer po koncu prvega vala karantene. Medtem, ko je L, torej dolžina, ostala ista, se je W imperialistično razbohotil na hvalevrednih 38 inčev, kar bi po naše prevedli v dobrih 96 centimetrov. Na tretjem kupčku so se ob kavbojkah znašle sproščene poslovne hlače, ki slišijo na Pierre Cardin. Kljub temu, da so to dobre hlače in vredne svojega denarja, sem se odločil, da bom v novo robo investiral najmanj, kar bo možno. Trenutno jih kupujem z velikim popustom na BestSecret, v upanju, da jih bom nosil le do odprtja telovadnic in s tem rekreativne športne sezone, nakar bom počasi zlezel nazaj do W36 in končno spet do veličastnih W34.
A danes je del mojega optimizma splahnel. Zapadel sem v blago paniko. Državo naj bi znova zaprli. In jaz nimam več veliko manevrskega prostora. G. Pierre Cardin ponuja moške hlače samo še do W42 L34. In žena je ravnokar spekla novo sladico.

NOVO: e-knjige lahko sedaj kupite ali si jih izposodite na Biblos.si.
Ostale moje knjige dobite na kesar.si.
Fotografija: Michal Jarmoluk from Pixabay

The post Moške hlače na treh kupčkih appeared first on Kamenko Kesar.

Sobno kolo in mačke. V svoji odrasli življenjski dobi sem bil glede dveh stvari popolnoma prepričan, da ne bom popustil in da bo po moje. Prva je ta, da v hiši ne bom nikoli imel mačka. Zame nekaj, kar spada v naravo, ne spada v hišo. Nekje okrog svojega 50. rojstnega dne sem se zlomil. Oziroma, bolj natančno, žena me je zlomila. Maček se po hiši sprehaja, kot bi jo on odplačeval. Na vso srečo smo zanj bolj AirBnB kot dom. Pride, se naspi, napolni želodec in gre naprej.
Sobno kolo je druga stvar, pri kateri sem 51 let pogumno, predvsem pa jekleno, stal na svojem načelu, da ga ne bom nikoli kupil. Do tega tedna.
Moja najdražja, ljubezen mojega življenja, se je odpravila na, tako je rekla, rutinski obisk h kardiologinji, sicer dolgoletni prijateljici. Med nami, nisem pričakoval zapletov. Predvideval sem, da se bo, kot običajno, s pregleda vrnila polna izrazov, ki jih ne bom razumel, morda s kakšno novo dieto, domneval sem, da bova dva tedna po pregledu veliko hodila po ravnem in malo po stopnicah in da se bo želja kaj spremeniti počasi ohladila ter se bo najino življenje vrnilo v stare tirnice, oziroma, kot bi rekla žena, nazaj na kavč.
A tokrat temu žal ni bilo tako. Prvi stavek, ki ga je draga izrekla, ko je stopila skozi vrata, je bil:
“Kamenko, moraš mi kupiti sobno kolo.”
Takoj sem reagiral. No, takoj po tem, ko sem prišel do zraka.
“Moram? Sobno kolo? Ni teorije. Devetdeset odstotkov sobnih koles je nepraktičnih obešalnikov za oblačila. Kako ti to sploh pade na misel.”
“Imam zdravniško mnenje, tako da lahko samo jamraš, drugega ti ne preostane. Baje sem rojena za kolo, tako mi je rekla. Da izgledam elegantno in nasploh čudovito, ko gonim.”
Ma goni ti … misli so mi letele skozi glavo, znoj mi je udaril na čelo. Nisem moški, ki bi se dal kar tako prepričati. Imela bi kolo, ker na njem dobro izgleda? A ko sem jo pa povabil, da bi se malo popeljala naokrog z mestnim kolesom BicikeLJ, se ji pa ni dalo, ker Jankovič za Ljubljano ni kupil dovolj lepa kolesa?
Pograbil sem telefon in poklical prijateljico kardiologinjo.
“Daj mi reči, da nisi tega rekla, prosim.”
“Glej,” je moje jamranje z mirnim glasom prekinila prijateljica, “kupi ji to kolo, če ima veselje, ne kompliciraj, prosim. Če pa ga ne bo uporabljala, me pa pokliči, bom uredila.”
“Ampak saj sploh ne vem, kakšno kolo naj kupim, ne spoznam se na kolesa.”
“Za Alenko? Katerokoli, samo, da je lepo.”
Katerokoli? Lepo? Pa kdo sem jaz? Metroseksualec?
Danes je četrti dan, ko brskam po spletu in iščem sobna kolesa. Vztrajniki, magneti, zračni ali mehanski upor, teža, … ne, to za mojo ženo ni pomembno. Njej je pomembno samo dvoje. Da bo kolo lepo in da bo sedež mehek.
“Veš, ko sem na pregledu pedalirala, me je začelo boleti medenično okostje, pa prosim pazi, da bo sedež res res udoben.”
“Medenično okostje?”
“Rit, Kamenko. Rit.”
Da draga. Naj gre vse v rit. Dobila boš sobno kolo. Postavil ti ga bom zunaj pred hišo, v naravo, zraven mačka.
—
Od tega tedna naprej lahko kupite ali si v knjižnici izposodite vse moje in ženine knjige v elektronski obliki. E-knjige najdete tukaj: https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=kamenko+kesar

Fotografija: avtor

The post Dragi, kupi mi sobno kolo appeared first on Kamenko Kesar.

Ležala sva na kavču, stisnil sem se k najdražji in čez njeno ramo zagledal kartonček, na katerem so bili napisani TV programi in zraven številka kanala. Zdela se mi je čudovita priložnost, da preverim, koliko sva z ženo povezana. Oziroma, če sem iskren, želel sem preveriti, če zna žena brati moje misli. Ker če zna, sem v velikih težavah.
“Se greva eno igro?”
“Prav,” ji je zaigralo srce.
“Ugani, na katerem kanalu je Cinemax. Jaz si bom zamislil številko, ti jo pa ugani.”
Kanal, na katerem se je nahajal omenjeni TV program, je 1191, se mi je zdelo, da je dovolj enostavno, da bi lahko zadela.
“Tisoč štirideset,” je izstrelila žena.
“Neeee, počakaj, moram si najprej zamisliti številko.”
“No, daj, zamisli si jo.”
“Sem.”
“Tisoč štirideset.”
Oba sva prasnila v smeh.
“Ma ni,” sem se režal in poskušal ženi v tej igri ponuditi več možnosti, da ugane iskano številko.
“Daj, zamislil si bom eno po eno številko, prav? Tri, štiri, zdaj.”
Zamislil sem si enico in žena je kot iz topa izstrelila “Ena!” in se zarežala, “To je logično, ker so programi od tisoč naprej.”
“Ok, zdaj pa druga številka.”
Strmel sem v njo in si v glavi risal enico, predstavljal sem si besede ena, one, jedan, eins, kako letijo okrog številke ena …
“Štiri,” je zakričala.
“Neeee, daj no, žena, osredotoči se na misli.”
“Ok,” je rekla in me gledala naravnost v oči.
“Zakaj me gledaš v oči?”
“Ja, osredotočam se na tvoje misli.”
“Ampak misli so v možganih.”
“So, ven pa pridejo skozi oči, daj zamisli si že številko.”
“Sem.”
“Dve.”
“Ma ni dve,” sem bil na eni strani zadovoljen, ker ne vidi v mojih misli, po drugi pa nejevoljen, prepričan, da se ni dovolj potrudila.
“Težava je v številkah,” je nenadoma rekla najdražja, “midva si lahko bereva misli, ne številk.”
“Pa saj številke so tudi misli.”
“Daj, ti pokažem. Zamislila si bom misel in ti jo ugani, ok? Evo, zdaj.”
“Rada bi spala z mano.”
Žena je zavriskala.
“A vidiš, da deluje. Zdaj pa ti.”
“Ok, imam.”
“Rad bi me poljubil.”
Zasmejal sem se.
“Neeee, zamislil sem si sladoled.”
“Saj, to je isto, ustnice, sladkost, užitek,” je rekla in nadaljevala, “a vidiš, da si lahko bereva misli, dokler to niso številke.”
Nisem imel kaj, moral sem se strinjati z najdražjo. Res mi lahko bere misli. A me to odkritje ni niti najmanj skrbelo. Odločil sem se namreč, da bom od danes naprej razmišljal samo še v številkah.

Ideje za darila svojim moškim najdete tukaj: https://www.kamenko.si/darila-za-moske-10-idej-ki-naredijo-vtis/
Moje in ženine knjige so na voljo tukaj: https://kesar.si/

The post Žena mi bere misli appeared first on Kamenko Kesar.

Dobro leto nazaj se je v našo hiško na Rakitni pritepel mlad maček. Nekaj mesecev je bil do nas zelo nezaupljiv, dovolil nam je, da smo mu zunaj nastavili hrano, a jo je pojedel le, če se je počutil varno odmaknjenega od nas. Zelo kmalu smo mu dali ime Jessie Pinkman.
Meseci so minevali in počasi, počasi je maček našo hišo pretvoril v svojo jedilnico in dnevni počitek. V hiši sem naštel osem lokacij, kjer si najde svoj mir in si privošči tudi do osem ur spanja čez dan.
Obožujem mačke, veliko svojih mlajših let sem živel z mačkami, v nekem trenutku sem si hišo delil s celo devetimi mačkami, a moje oboževanje do mačk se začne in konča pri tem, da so te živali – samostojne. Ja, vem, saj so mi tudi lepe, gracilne, pa mehki kožuščki, a vse to mi ne bi pomenilo veliko, če ne bi bile samostojne – da živijo zunaj, se hranijo noter in zunaj ter ponoči spijo zunaj.
In to slednje, da ponoči spijo zunaj, je bil največji razlog trenja med mano in mojo najdražjo, ki je vsako sapico, vsak dež, sneg, temperaturo uporabila kot argument, da me prepriča, kako mačka lahko zmrzne, se prehladi, če bo noč preživela zunaj.
Da bi zadovoljil ženinim zahtevam, sem na garažna vrata namontiral mačji vhod, v dnevno sobo nasul pesek, ob fasadi izoliral škatlo in not položil tople deke, vse za to, da bi žena videla, kako ima maček možnost noč preživeti na toplem. Obenem se je meni to zdelo neuporabno. Poznal sem divje mačkone. Ne bodo spali tam, kjer mu nastaviš toplo dekico. In ne bodo hodili skozi mačja vrata samo zato, ker si se potrudil za njih.
Zelo kmalu se je izkazalo, da sem imel prav. Nič od naštetega našemu mačku ni bilo zanimivo. On je imel svojo špuro, hodil je, sodeč po njegovem vonju in stopinjah v snegu, spat nekam med bukova drva.
Ker sem tak, kot sem, torej eno samo veliko srce, sem pred časom ženi in otrokom dovolil, da maček eno noč prespi v hiši. Takrat je bilo res mrzlo, okrog minus 17 stopinj, in zdelo se mi je, da morda se pa lahko v svojih načelih malo upognem.
“Rad bi vam povedal, da ne bom jaz vstal, ko bo maček želel sredi noči ven,” sem jim zažugal in s tem postavil svoj edini pogoj – ponoči maček ne sme biti moja skrb in bog ne daj, da bi se podelal v hiši.
Žena in otroci so se organizirali v domačo stražo, dogovorili so se, da bodo imele odpra vrata in ušesa na pecljih, da bodo šle prej spati in takoj, ko bo maček prvič zacvilil, poskrbele, da ga bodo spustile ven.
Tisto noč je maček zacvilil prvič. Jaz sem bil edini, ki sem se zbudil. Žena in otroci so spali kot ubiti. Maček je zacvilil drugič. Vstal sem, ga spustil ven in se vrnil v spalnico.
Naslednje jutro so bile žena in punce začudene, kako niso ničesar slišale. Vseeno mi je bilo. Maček je od takrat spal zunaj, ne glede na vreme. Do včeraj.
Včeraj se je pritepel od nekod, zapadel je sneg, temperature so se spustile pod ničlo in žena mi je za sveto obljubila, da ne bom niti opazil, ko bo mačka ponoči spustila ven. Ujela me je na prijazno nogo in dogovorila sva se, da maček lahko prespi v hiši.
Ob treh zjutraj je maček zamijavkal prvič. Žena je spala kot top. Maček je zamijavkal drugič. Vstal sem in ga spustil ven. Ko sem se vrnil v posteljo, je bila žena budna.
“Joj, do pol dveh sem stražila, pojma nimam, kako je možno, da ga nisem slišala.”
Je že v redu, sem si mislil pri sebi. Dnevi bodo vedno daljši, noči vedno toplejše. Maček bo, vsaj do naslednjega ledenega večera, ki ga pričakujem šele tam nekje oktobra, spal zunaj. Samostojno. Lovil bo miši in bo nazaj mišičast in samosvoj. Pri nas v hiši bo imel pa na voljo dnevni počitek in priboljšek. In to je to.
Rad imam divje, samosvoje in samostojne mačke.

Ostale zgodbe so TUKAJ.
Moje knjige lahko kupite TUKAJ.

The post Maček, kralj ženinega srca appeared first on Kamenko Kesar.

Ljudje imamo nenavadne navade globoko v sebi. Brez njih ne bi bili to, kar smo. Tukaj je nekaj mojih.

1. Ko delam na računalnik, nezavedno tolčem z nohti po ohišju računalnika. Ženi se meša od tega. A če me ne opozori, ne neham.

2. Zvečer v kopalnici slečem nogavice istočasno s spodnjim delom trenirke. Te navade sem se nalezel, ko sem imel poškodovano koleno in sem razmišljal, kako bi se slekel s čim manjšo obremenjenostjo kolena.

3. Kurjo juh lahko jem samo, če je hudičevo vrela.

4. Na krožniku najprej pojem tisto, kar mi je najmanj všeč, za konec si pustim grižljaj, ki mi je najbolj všeč. Zadnji grižljaj mora vsebovati vse sestavine, ki so bile na krožniku na začetku. Če je kakšne sestavine zelo malo, jo dam na stran in jo hranim za zadnji grižljaj.

5. Veliko hodim v krogu (pred hišo) ali v hiši gor in dol in se na glas pogovarjam s sabo, tudi maham po zraku. Enkrat sem po dnevni sobi prehodil 4 km (aplikacija mi je to povedala) in v tem času postavil celotno strategijo projekta in kreativno zasnovo. Naslednji dan sem si kupil nove copate, bolj mehke in udobne za hojo.

6. Sposoben sem se skregati sam s sabo. Na glas.

7. Ne glede na to, da žena zvečer preveri, če so vsa vrata in okna zaprta in zaklenjena, grem sam še enkrat po celi hiši in naredim isto. Če nič drugega, poravnam okenske kljuke tako, da so popolnoma navpično.

8. Ne morem nositi slušalk, ki zadušijo zvok okolice.

9. V svojih mislih preigram vse možnosti, ki se lahko zgodijo v neki situaciji. Recimo, preden stopim na prehod za pešce, preverim, kam se lahko umaknem in kako lahko zaščitim otroke, če iz katerekoli smeri pridrvi avto.

10. Preden se odpravim na vožnjo z avtom, preverim vse varnostne pasove, da niso nerodno “pospravljeni”. Ne prenesem, da mi med vožnjo nekaj tolče, se kotali. Če se to zgodi, ustavim ob prvi priložnosti in popravim zadevo. Med vožnjo želim slišati samo zvoke avtomobila, ceste in okolice. In žene, ko je ob meni, seveda :).

Več zgodba najdete TUKAJ.
Moje knjige, čudovito darilo za vaše prijatelje, lahko kupite TUKAJ.

The post Nenavadne navade appeared first on Kamenko Kesar.