Aljoša Toplak’s Reviews > Bit in čas > Status Update

35-38/84
Čarobni razdelki, ki priskrbijo tla vsemu eksistencializmu. Tubit je zapadla v sovisju govoričenja, zvedavosti in dvoznačnosti - izgublja se v javnosti breztalnega govoričenja, ki tvori indiferentno razumevanje stvari; zvedavo se prepušča svetu, da bi v raztresenosti pozabila samo sebe; pristane v megli dvoznačnosti, kjer več ni mogoče določiti, kaj je razklenjeno v pristnem razumevanju in kaj ni.

34/84
Govorjenje ni prenos doživljajev iz notranjost enega subjekta v drugega (contra Locke), ker tubit ni >notranje< zaprta, temveč je kot bit-v-svetu razumevajoča že >zunaj<. Temu pripada sobit, ki se vedno drži v določenem načinu priskrbovalne bit-z-drugimi - govorjenje ni zmerom >izjavljanje<, ker v prvi vrsti nekaj "počne": pritruje, odreka, zahteva, svari, izgovarja, odgovarja, zagovarja ... Foucault moment :p

33/84
Back at it again, po dveh mesecih odmora. Kolega mi pove, da "je kladivo pretežko." Filozof skuša razumeti teoretsko izjavo o navzočem - mejni primer "kladivo ima lastnost, da je pretežko" fungira kot norma. Ampak uvideti moramo mnogovrstnost jez. rab, vse od priskrbovalno-sprevidevne, ki bi bila "pretežko, daj drugo kladivo!" preko vmesnih stopenj poročanj in prikazovanj, pokazovanj.. Pravi Wittgenstein moment

30-32/84
Zapleteni razdelki, ki mi niso popolnoma jasni, ampak upam, da so zgolj nastavek, ki ga bo Heidegger še sproti razjasnjeval. Zaenkrat opaža, da se mora naša raziskava gibati v krogu - razlaga skuša upojmiti to, kar je sicer že vnaprej sprevidevno odkrito, razpolagamo z predimetjem, ki ga lahko zgolj še izostrimo. Kot pravi, ni razlaga nikdar brezpredpostavkno dojemanje nečesa preddanega.

29/84
Vsakokrat, ko Heidegger tematizira nek nov vidik svoje eksistencialne analize, se počutim, kot da me je vrgel v morje in moram splavati na novo. Kolegu sem se že hvalil, kako razumljiv mi postaja Heideggerjev slog. Potem pa v enem poglavju uvede toliko novih pojmov in poglobi raven analize na počutja, ki predhajajo še vse to, o čemer smo zdaj govorili. Ključno je, vedno smo že v nekem počutju, ki razklepa svet.

28/84
Ok, torej Heidegger razmišlja pred-ideološko, zgolj eksistencialije našega načina bivanja opisuje. Tukaj razpre predpogoje, ki v bistvu zgolj omogočajo nekaj takega, da pride do delovanja ideologije. Opredeljuje nas neka tendenca po izravnavi bitnih možnosti. Stvari želim počneti tako, kot >se< jih počne. Lahko sem razsut v to anonimno tiranijo norme. Lahko pa se odtegujem k samolastni eksistenci.

26/84
To je tisti bistveni moment, ko bi moral Heidegger svoj individualni eksistencialni podvig pognati v raziskavo skupnega sveta (kar potem stori Arendtova). Pravi, da je naš svet sosvet, naša tubit je bistveno sobit, razprti smo in usmerjamo se k sotubiti, Drugemu, od katerega nismo zares ločeni, ampak ga razumemo in se prepoznamo v njem, čeprav tudi tu prihaja do deficiensov. Razdelek, ki revolucionira fil duha.

22-24/84
V prvotni razklenjenosti našega okoliša ostaja prostor kot čisti geometrijski razpored še skrit. Hodim po cesti in dvajset korakov pred seboj vidim znanca - znanec mi je veliko bliže kot cesta, ki se je objektivno gledano dotikam. Okoliš poti v službo mi nudi vozlišče nevpadljive domačnosti, kjer stvari ne zasedajo anonimnega položaja, temveč sem s srečljivim rapuščen v odnos priskrbovanja priročnega.

19-21/84
Sloviti razdelki, kjer Heidegger pokaže, da Descartesovo navidez samoumevno pristopanje do problema sveta ne zadobi tal. En problem je ta, da pojem 'substantio' obstane v nekakšnem ontolško-ontičnem pomenu, intendirana je bit, razumljena pa je neka odlikovana lastnost bivajočega, s katero se nadomesti razmišljanje o biti. Kako čudno dvoznačna je bit, kaže že ekvivalenca izjav "Bog je" in "svet je".

18/84
Zdaj Heidegger pripravi še zadnje temelje, preden svojo filozofijo izpelje kot kritiko kartezijanskega dualizma in jo s tem zakoliči kot prelomni dogodek v misli 20. stoletja. Poanta je torej, svet ni zbirka predmetov, temveč konkretna celota pomenov, znotraj katerih se gibljemo. Stvari v svetu sploh srečamo, ker že živimo pomensko, projektno, napotilno ... Ko jih zremo teoretsko, spregledamo to, kar zares so.