Petra

“You love me. Real or not real?"
I tell him, "Real.”
― Suzanne Collins, Mockingjay

“In nihče ni smel na njegov grob.
In pred njegovim grobom je korakala straža.
In kdor se je naslednji dan vtihotapil na pokopališče, je lahko samo od daleč videl stražo in zapuščeni grob. A videl je tudi goro rož na grobu, in toliko jih je bilo, rož, da so lezle vse naokoli dol na druge grobove. Piramida vencev in šopkov kjub kljub puškam in samokresom; venci in cvetje, ki so v noči prišli neubranljivo kakor kraguljčki v noči k poslednji podoknici.
A pušelci in šopki so bili kot na kup zmetanon kamenje, na kup zmetana polena, ker so bili vrženi čez zid, naskrivaj, iz razdalje kakor gobavcu.”
― Boris Pahor, Grmada v pristanu

“Monotono pojejo kraguljčki
prah po cesti dviga se lahak -

In ujeta pokrajina je zadihala, se rešila bodal in samokresov in policijskih psov, čeprav je bila pesem otožna. Ni bila koračnica, ne bpjni klic, ampak mehek sen, izpoved trudnega človeskega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zdaj pojejo; kraguljčki pa pozvanjajo, cingljajo lagodno, kakor da jih utruja starost stoletij.

Joj kako otožna je ta pesem,
poln ganotja njen domači zvok,
še v osrčju mojem ogenj vnema,
ki zagrnil ga je mrak globok.

Zbor se je poslavljal od svojega pevca, ki ne bo nikoli več pel.”
― Boris Pahor, Grmada v pristanu

“A oči so vse na Julki. In vse klopi zadržujejo dih, da bi bile vse oči še bolj tesno pri njem. Kakor da bodo iz njih, iz oči, vsak hip zaplavale otroške dlani kot golobje peruti in privzdignile njeno telo in mu zamanjšale bolečine. Njene oči pa so žametno in vlažno mehke, ker se njena stopala ne dotikajo poda. Rožnat trak, ki povezuje kiti, pa čepi na kavlju kot metulj z razprtimi krili.”
― Boris Pahor, Grmada v pristanu