Status Updates From After Finitude: An Essay on...

Dalje Meillassoux poda dokaz za absolutno veljavo Kaosa, oz. dejstva, da za nič, kar je, ne obstaja razlog, da je tako, raje kot drugače. Z drugimi besedami, svet lahko opišemo, da je tak ali onak, ob tem pa se lahko zavedamo, da dobesedno ni razloga za to, kakšen je. Temu poda logično argumentacijo, ki se mi je preprosto ne ljubi misliti, ker mi na tej točki vse že res izpade kot dlakocepstvo - ampak se trudim.

V drugem poglavju filozofijo po kantu imenuje za 'korelacionizem', ki se pogosto zvede do teze, da nasebstvo, ki je nemisljivo, nima nobene resnice in ga je "treba odpraviti v prid golemu razmerju subjekt-objekt ali kakšni drugi korelaciji, ki jo imamo za bolj bistveno" (p. 56). Filozofijo kritizira, ker teza v svojem vrhu pripelje do 'religizacije uma', ki ima težnjo po absolutu, odreka pa poti racionalni diskurz.

V bistvu mi je vzelo sapo, kako jasen tekst je tole - kot da bi se vrnili v Descartesove čase, kjer smo še lahko v nekaj preprostih plesnih korakih prispeli do bistva sveta. V prvem koraku Meillassoux postavi izziv t. i. prednamskih izjav, želi se razumeti, kako znanost uspe misliti svet, ki je predhodil vsako obliko zavest - o čem govori, če lahko vsa filozofija po Kantu govori zgolj o zvezi misli in biti?

Ripping my head off

I'm here for the pretentiousness of the title. That and some philosophical discussion.