Aljoša Toplak > Recent Status Updates

18/84
Zdaj Heidegger pripravi še zadnje temelje, preden svojo filozofijo izpelje kot kritiko kartezijanskega dualizma in jo s tem zakoliči kot prelomni dogodek v misli 20. stoletja. Poanta je torej, svet ni zbirka predmetov, temveč konkretna celota pomenov, znotraj katerih se gibljemo. Stvari v svetu sploh srečamo, ker že živimo pomensko, projektno, napotilno ... Ko jih zremo teoretsko, spregledamo to, kar zares so.

17/84
Eden izmed tistih osrednjih Heideggerjevih anti-metafizičnih momentov - pešec vidi smerokaz vozila in se umakne. Luči ne tolmači, preprosto umakne se. Prometne naprave se v svoji biti odkrijejo njegovi sprevidevnosti. Kot znaki skušajo nastopati ne kot neposredno srečljivo, ampak se obračajo ravno na sprevidevnost njegovega priskrbovalnega občevanja. Pešec dobi "pregled" nad celoto, čeprav ne dojema navzočega.

16/84
Ko uporabljam kladivo,mi zares ne vpade v oči, dokler ne gre nekaj narobe. To je zato, ker živim v svetu ne posamičnih stvari, temveč v sprevidevnosti do stalne in vnaprej videne napotilne celote. Ko se znajdem v suhi navzočnosti stvari, me hoče spet potegniti v delovanje. Zato bi lahko rekli, da misel vznika šele v spotikanju. Filozofija je potem samo-spotikanje, da bi se izpeli iz cikla delovanja in mislili.

15/84
Izjemno. O predmetih mislimo kot o najprej dojetih, naše delovanje pa se usmerja po tem. Ampak dojemanje predmeta kot takega je že nek specifični, izpeljani način soočenja s svetom. Morda najprej stvari ne vidimo izolirano, temveč delujemo v neki situacijski, praktični preglednosti nad rabo stvari. Smo zapadli v način delovanja, stvari ne dojemamo v njihovi goli pojavnosti, ne vidimo fakticitet življenja.

14/84
Nadaljujem po mesecu premora. Heidegger res operira v povsem sebi-lastnem jeziku; ko govori o "svetu", ne govori o totaliteti bivajočega, ali o nazivu za regijo, niti o tistem, "v čemer" v najbolj širokem smislu "smo", npr. "okolni" in "družbeni" svet. Heidegger raje govori o svetnosti, ki je karakter naše tubiti oz. nek konstitutivni moment specifične modalnosti tubiti, ki jo imenuje biti-v-svetu. Akrobacija..

!This book is from 1989!

"Now more than ever, nature cannot be separated from culture; /.../ we must learn to think 'transversally'. Just as monstrous and mutant algae invade the lagoon of Venice, so our television screens are populated, saturated, by 'degenerate' images and statements. In the field of social ecology, men like Donald Trump are permitted to proliferate freely, like another species of a algea ..."

Amazing exposition into the history of German thought leading up to Frege; no, his ideas did not emerge ex nihilo in the brilliance of his mind as Dummett has suggested in a rather oblivious treatnent on the matter. Rather, Frege stands in a fascinatingly complex junction of late 19th century German philosophy and is about to revolutionize the way we think about language and logics.

"Our ultimate horizon is what Dupuy calls the dystopian “fixed point,” the zero-point of nuclear war, ecological breakdown, global economic and social chaos, etc. – even if it is indefinitely postponed, this zero-point is the virtual “attractor” towards which our reality, left to itself, tends. The way to combat the future catastrophe is through acts which interrupt our drifting towards this “fixed point.”

Instead of empty speculations about Singularity /../, let’s thus conclude with a more sober description of the state of things. The prospect of the thorough digitalization of our daily lives /.../ opens up the realistic
possibility of an external machine that will know ourselves /.../ much better than we know ourselves: registering what we eat, buy, read, watch and listen to, our moods, fears and satisfactions ...

"The idea for Melancholia came to von Trier in a therapy session /.../ the psych. told him that depressive people tend to act more calmly [under the] threat of catastrophe. [This is a split in reality] – the social universe of est. customs and opinions in which we dwell – and the meaningless brutality of the Real: they cannot be thought within the same subjective space, one cannot be “normal” in both situations."

"Vielleicht könnte man die Philosophie insgesamt durch den eben zitierten Satz Wittgensteins charakterisieren: Wenn man glaubt, ein Problem, das in einer bestimmten Beleuchtung erschien, definitiv gelöst zu haben, geschieht es immer wieder, daß durch einen Wechsel der Beleuchtung, einen Wechsel des Kontexts oder der Perspektive das Problem erneut als ein ungelöstes Rätsel erscheint."

"/.../ for a true materialist, it is only in this way that we really renounce god – by way of renouncing him not only insofar as he doesn’t really exist, but even if he is real. In short, the true formula of atheism is not “god doesn’t exist” but “god not only doesn’t exist, he is also stupid, indifferent, and maybe outright evil” – if we do not destroy the very fiction of god from within, it [will hold its power]."

Hierbei gehe ich davon aus, daß es bei einer philosophischen Einführung nicht so sehr um die Vermittlung von Kenntnissen geht als um ein Hineinführen in philosophische Fragestellungen, und das heißt in das Philosophieren selbst. In der Philosophie sind Kenntnisse nur so weit nützlich, wie man philosophisch etwas mit ihnen anfangen kann. Es gibt keine neutralen Philosophische kenntnisse im Sinne eines bloßeb Wissens..

13/84
Eno najljubših poglavij doslej. Heidegger polemizira s klasično delitvijo subjekt-objekt. Človek je v toku skrbi in opravil, svet ga nenehno priskrbuje s stvarmi, ki niso nujno ponavzočene. Šele nek deficient ga vrže v odmik od dela, v katerem lahko začne motriti 'suho navzoče' in se spraševati o njem. Spoznavajoči subjekt novodobne filozofije je torej šele nek izpeljan modus biti in nikakor nekaj privzetega.

"Filme vpletemo vase. Postanejo del tega, kar se mi dogaja, nove karte, ki jih meša moj spomin in katerih mesta v prihodnosti ni mogoče predvideti. Kot spomini iz otroštva, katerih dragocenosti ne ceni nihče drug in katerih vsebina je povsem nepomembna v primerjavi z nepopisnim pomenom, ki ga imajo zame." - Stanley Cavell.

12/84
Z ozadju našega celotnega svetovnega nazora je predpostavka, ki je empirično nedotakljiva: "odnos-subjekt-objekt". Kaže se nam kot neka ontološka nujnost in samoumevnost, ravno zaradi katere Heidegger pravi, da je tako usodna. Ko v preseganju dualizmov skuje pojem "bit-v-svetu" zato precej časa posveča temu, kaj tubit ni, namesto da bi nam povedal, kaj je. Zavedal se je, kako težaven teoretski preklop nas čaka.

9/84
Svoje življenje lahko prepustim svetu in množici, nenehno lahko bežim pred svojimi možnostmi in jih pozabljam; peham se v zaposlenost, vznemirjenost, zvedavost, uživaštvo ... To pa je v prvi meri nesamolasten način bivanja, tj. ko zares ne izprašujem pomena svojega življenja in svojih možnosti v njem. Potem lebdim v povprečju, kjer mi ni treba misliti,in se odrekam odgovornosti po tem, da bi zaživel samolastno.

9/84
Svoje življenje lahko prepustim svetu in množici, nenehno lahko bežim pred svojimi možnostmi in jih pozabljam; peham se v zaposlenost, vznemirjenost, zainteresiranost, uživaštvo ... To pa je v prvi meri nesamolasten način bivanja, tj. ko ne zares neizprašujem pomena svojega življenja in svojih možnosti v njem. Potem lebdim v udobnem povprečju in se odrekam odgovornosti po tem, da bi živel zares lastno življ.

Tudi Sobchack ima dobro poanto:
"Filmska teorija je s tem, ko je filmski pogled opredelila zgolj kot način objektivne simbolne reprezentacije, pa tudi s tem, ko je poenostavljajoče abstrahirala - "raztelesila" - gledalčevo subjektivno in telesno videnje zgolj na "čut distance", zašla v velike težave pri razumevanju tega, kako je mogoče, da se filmi človeških teles dejansko "dotaknejo" in jih "ganejo".

Berem sočasno z Heideggerjevim magnum opusom Bit in čas in si ne moram pomagati, da ne bi videl povezav ...

7c/84
Filozofija mora biti nenehno obnavljanje izvirnosti - misli, ki so bile nekoč zakoreninjene v doživetju ali razumevanju, se podajajo iz roda v rod, njihova izvorna moč upada, ker jih drugi ponavljajo in razumejo površno, brez tistega doživetja, ki jih je porodilo. Tako nam ostanejo zgolj lebdeče teze, neoprijemljivost tistega, kar je nekoč bilo oprijemljivo. Lahko bi rekli, da so pojmi zasuti, ali pa založeni.

7b/84
Tukaj Heidegger počne natanko to, kar opredeli za nalogo filozofije; zave se svoje zgodovinskosti in razkrije izročilo, ki ga razgali našim očem, da neha postajati samoumevno. Ko sprašuje po izvr. pomenu besede 'logos', ga identificira kot "razkritje, izrekanje, kazanje". S tem mimogrede korespond. teor. resnice razkrinka kot zapadlo lastni tradiciji, tako pa tudi ideji stavka kot resničnostne funkcije.

7a/84
Smešno se mi zdi, kako gre Heideggerju Nemščina na roko: videz je 'das Scheiende', tisto kar sije in s svojim sijajem zakriva svoje bistvo. To v Angleščini in Slovenščini preprosto ne leti. Ampak tu opredeli fenomenologijo: pustiti, da se bit pokaže taka, kot je sama po sebi, ne kot se zdi (videz) ali kot jo nekaj kaže (pojav). Tu že nakazuje, da ne bomo potrebovali posebnih metod reprezentacije.

6/84
Vsako razumevanje sveta in bivanja se odvija znotraj tradicije -- zato je treba odkriti in razkleniti vse to, kar nam je izročila, in čemur smo zdaj zapadli kot "samoumevnemu". Antika bit razume kot prisotnost, sr. vek kot kreacijo, moderna kot razpoložljivost. Posredno moderni tudi sebe razume kot resurs; svoj čas, znanje, telo, odnose meri po učinkovitosti. Heideggerjev predsodek je, da ta tubit kar malo lebdi

Povsem nujno, da zbirko otvori francoski mislec Maurice Merleau-Ponty: "Zato nas filmi, ki predstavljajo človeka, lahko tako pritegnejo; ne podajajo nam njegove misli, kar že dolgo počnejo romani, temveč njegovo obnašanje, njegovo vedenje. Neposredno nam podajajo tisti posebni način biti v svetu, način soočanja s stvarmi in drugimi ljudmi, ki ga lahko prepoznamo v znakovnem jeziku gest in pogledov ..."

5/84
Človek se skuša razumeti, ampak je odprto in spreminjajoče se bitje. Zato se v poskusih samo-razumevanja zmerom zgreši; razlaga se z mrežo stvari in pojavov, ki je "svet"; in v njem stalne, trdne, prisotne stvari. Ta tendenca nas zmerom pusti v kategorično zgrešeni samo-razlagi. Smo "duša", "um", "substanca" ... Filozofija mora opustiti to tendenco in človeka misliti v svoji neposredni spremenjljivosti (tubiti)!

4/84
H. v bistvu že postavi ključne pojme - pravi, da je človek "ontološki", vselej mu že "gre za lastno bit". To pomeni, da ne zgolj slepo dojema, kaj se mu dogaja (kot bi npr. karikirana žival, ki je "ontično bivajočno"), ampak hkrati privzema nek smisel teh dogodkov. V tem ožjem smislu je "pred-ontološki" življenje preprosto razume, kot "se ga" vsakdanje, povprečno razume. Filozof išče samolastno razumevanje živl.

3/84
Heidegger pravi, da njegova filozofija ni izpeljevalna utemeljitev tez, temveč pokazovalna sprostitev temelja, ki skuša osvetliti naše implicitno razumevanje biti. Zanimivo se mi zdi, da tudi Wittgenstein pravi, da nam stvari noče razložiti, temveč preprosto pokazati. W skuša razkrojiti jezik, da bi svet v tišini uvideli jasno. H skuša revidirati jezik, da bi se svet v njem razjasnil.

1.5/84
Človek se obrača k nečemu, kar bi mu naj dalo odgovor. Ker vsako iskanje vnaprej usmerja iskano, tudi ni vprašanja brez implicitnega zarisa odgovora. Vsi razumemo, kaj pomeni 'bit', saj pojem nastopa v vsakdanji jezikovni rabi. To, sicer nejasno, poprečno in nedoločno razumetje nas lahko vodi k temu, da bi si izčistili pojem biti in ga razumeli tudi eksplicitno, kot sproščujočo določenost njenega pojma.

1/84
Heidegger izdeluje vprašanje po smislu 'biti'. Ampak, kaj je 'bit'? Kaj to pomeni, da nekaj 'je'? Vsak dan govorimo, da 'smo' v redu, da 'je' lep dan, itd. ker "zmeraj živimo v nekem razumetju biti". Preprosto vemo, kaj pomeni, da nekaj 'je'. Ampak, kot pravi Heidegger, je "hkrati smisel te biti zavit v temo". Zato spet obuja vprašanje po tem, kaj je 'bit', ki je kot skrito vznemirjalo začetke filozofije.