Tim Horvat's Blog

Italo Calvino: L'italiano, una lingua tra le altre lingue (1965)

Una buona traduzione italiana di un libro straniero (riferiamoci al campo dove tutto e' piu' difficile: la letteratura) puo' conservare un qualche saporino dell'originale; un libro di scrittore italiano tradotto in meglio possibile in qualsiasi altra lingua conserva del suo sapore originale una parte molto minore, o nulla del tutto. (Da cio' la fortuna all'estero di vari scrittori italiani "a esser tradotti ci guadagnano".)
(^a causa della grande duttilita' del italiano)

Quel che voglio dire e' che chi scrive per comunicazione dovrebbe (sto parlando anche per me stesso) rendersi contiuamente conto del grado di traducibilita'.

Se riusciamo a leggerci mentre scriviamo, (ci sono tanti, anche tra gli scrittori, che non sono capaci di leggersi, né mentre scrivono né dopo; vedono sul foglio una nuvoletta coi loro pensieri dentro, non le parole scritte), se riusciamo a sdoppiarci e a moltiplicarci in lettori diversi e abituati a usare altre "codici", potremo anche fare discorsi difficilmente traducibili ma sapendo di farli. E allora forse la complessita' linguistica come limitazione si potra' trasformare in complessita' linguistica come ricchezza, come capitale tesaurizzabile dalla lingua.

-> Kakšna je prevedljivost slovenščine? Pisati z mislijo na angleški prevod in na koncu napisati besedilo, ki bo v najboljšem primeru spominjalo na angleški prevod, le bleda senca prave slovenščine?

Prebral sem HHhH in ne vem več, ali je metafikcija zame. Igranje, razpravljanje z bralcem, navajanje in žvečenje romanov in filmov, ki obravnavajo podobne teme: ali ni to vse digresija, šarada, ki prikriva pomanjkanje Zgodbe in avtorjevih veščin?

Poleg tega pa - Avtor v metafikcijskem besedilu je eden od likov, je pravzaprav protagonist. Binet je očarljiv protagonist, tudi Beigbeder in Houellebecq pritegneta, toda jaz zdaj nočem romana o sebi, hočem roman o svojih likih. In v trenutku, ko prejšnjo poved zapišem, to ni več roman o mojih likih.

Qu'est-ce qu'un bon livre? --C'est l'oeuvre littéraire qui fait oublier au lecteur qu'il est en train de lire.
(Bernard Pivot)

Na vprašanje, kaj bi svetoval mladim piscem, je v intervjuju za Airbeletrino pisatelj Matthias Göritz odgovoril:

"Na videz bodite kot manekeni in manekenke, mislite kot Slavoj Žižek in pišite, kot še nihče doslej ni pisal."

Ena glavnih lastnosti postmodernizma je medbesedilnost, kar pomeni, da vsako besedilo obstaja le v odnosu do drugih besedil. Vse je povezano, likov in zapletov je omejeno število. Pa tudi ljudje smo stalno v stiku z drugimi zgodbami in podobami, ki jih podzavestno povezujemo v svoje zgodbe. Ja, možno je, da navdih ni nič drugega kot stvari, ki smo jih že videli, ki se kotalijo po naši podzavesti, in Dantejev verz "Domišljija je tam, kjer dežuje", sploh ne drži - ja, dežuje v naši družbi spektakla, kjer je podoba, "spektakel", zamenjala neposredno izkušnjo.

In to mi pomeni postmodernizem: pisanje o stvareh brez neposredne izkušnje. Po eni strani je to turobno, saj je posledica odtujitve človeka od narave in tudi od drugih ljudi. Vse manj je osebnih stikov, komunikacije v živo, gre za popolno izgubo neposredne izkušnje, ki jo nadomešča simulacija resničnosti množičnih medijev. Ampak to (za pisatelja) ni nujno slabo.

Zabavno je, igra je. Imaš več znanja o svetu, ki ga lahko uporabiš, kot bi ga dobil neposredno. Ljubezenske zgodbe vseh vrst si predstavljam iz filmov, morijo vojn iz vojnih knjig in filmov, preteklost si predstavljamo iz filmov, detektivske zgodbe imajo že skoraj fiksirano shemo. Tudi včasih so si preteklost predstavljali le iz knjig, danes pa pač živimo v poplavi informacij o vsem. Dojemanje je omejeno, ne glede na obdobje; toda danes je število virov tako veliko, da si lahko ustvariš, kar koli želiš. Takšno pisanje je igra z neomejenimi sredstvi: pri bralcu hočeš doseči užitek, točno določeno čustvo, hočeš shematično zgodbo, hočeš uporabiti orožje svoje dobe proti njej, gre za preigravanje klišejev in sklapljanje njih v nove povezave.

Zanimivo je tudi to: kako bralec ve, ali je pisatelj to, o čemer piše, tudi res neposredno izkusil? Eden od univerzalnih nasvetov za pisanje je, da ti ni treba iti za eno leto v rudnik med rudarje (kot kakšen Zola), da bi pisal o njih. Lahko si šel tja za pet let, pa ti ne bo nihče verjel, ko boš napisal zgodbo. Proza ima svoje zakonitosti, postmodernizem gor ali dol.

"Umetnost pisanja zgodb je v tem, da iz tistega malo, kar veš o življenju, izluščiš vse drugo; a potem ko popišeš stran, se vrneš k življenju in tedaj spoznaš, da pravzaprav o njem ne veš prav ničesar." (Italo Calvino: Neobstoječi vitez) Ta odlomek mi pomeni skoraj to, da pisanje ustvarja vzporedni svet. Tako realizem ni način objektivnega predstavljanja resničnosti, ampak samo pripovedna tehnika, prav tako verodostojna kot ekspresionizem, impresionizem ali modernizem.

Če bi rad povedal zgodbo svoje generacije in zajel našo resničnost v zgodbo, bi je ne mogel povedati drugače kot s samimi popkulturnimi, predvsem glasbenimi in filmskimi referencami, torej poustvarjanjem dežja podob, ki nas zaliva iz dneva v dan. Nekakšen verizem, ki pa bi moral prikazati izpraznjenost pogovorov, nedokončane teme in fragmentirane dialoge. Ali ima današnjost véliko zgodovinsko dogajanje v ozadju, ki bi ga prepoznali vsi? Kot na primer v sedemdesetih Vietnam, pohod na Češkoslovaško, itd?

Ali je danes skozi prozo sploh mogoče priti do resnice - to je moje vprašanje.

"Dandanes nas bombardira tolikšna količina podob, da ne znamo več ločevati neposredne izkušnje od tega, kar smo videli za nekaj sekund po televiziji. Naš spomin je prekrit s sloji drobcev podob kakor smetišče, kjer se čedalje težje izlušči en lik med toliko drugimi."

Calvino pravi, da se nam ponujata dve možnosti: 1) postmodernizem, ki z ironijo preigrava podobe in jim daje nove pomene; 2) da izbrišemo vse pomene in podobe in začnemo znova, kot v nekakšnem svetu po koncu sveta.